Jedro

Odločitev temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k omenjeni uredbi. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Na podlagi navedene določbe je tožena stranka ugotovila, da je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Poljska, ki je odgovornost tudi sprejela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka sklepa) in odločila, da Republika Slovenija prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, saj bo imenovani predan Republiki Poljski, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnik dne 20. 9. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po preveritvi v Centralni bazi EURODAC je dobila podatek, da je bil tožnik vnesen v bazo kot oseba, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj s strani Republike Poljske. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je zato odgovorna, glede na merila iz poglavja III. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Tožena stranka je 27. 10. 2016 prejela od pristojnega organa Republike Poljske odgovor, da je Republika Poljska v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito.

3. Glede na prvi odstavek 5. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka s tožnikom 13. 12. 2016 opravila osebni razgovor, z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bi omogočil lažjo določitev odgovorne države članice. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Poljski, je izjavil, da je v pogovoru s poljsko policijo deset do petnajstkrat poudaril, da želi zaprositi za azil, policisti naj bi mu odgovorili, da bo to na vrsti naslednje jutro, takrat pa naj bi ga odpeljali na ukrajinsko mejo in ga vrnili v Ukrajino. Takrat so mu rekli, da mu je prepovedan vstop v Republiko Poljsko za tri leta in mu predali dokument, na katerem je to tudi pisalo. Rekli so mu, da če vstopi na Poljsko v treh letih, ga čaka zapor. Na ukrajinski meji pa so ga obravnavali kot terorista, odpeljali so ga na sodišče in je moral plačati 100 dolarjev kazni. Ko je plačal kazen, so ga odpeljali na letališče in je moral zapustiti državo. Z denarjem, ki ga je imel v žepu, so mu plačali polet do Kosova, ker ni hotel v Turčijo. Na vprašanje, ali si želi oditi v Republiko Poljsko, ki je odgovorna država za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik izjavil, da si ne želi, saj je znano, da tam ne želijo migrantov ter da ga tam čaka zapor, potem pa bi ga odpeljali v drugo državo. Tožnikov pooblaščenec je 20. 12. 2016 posredoval informacije o stanju v Republiki Poljski in sicer spletne članke, ki jih navaja. Tožena stranka je proučila navedene spletne članke in je mnenja, da članki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogojev za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Poljsko. Vsebine v člankih so predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Poljski, ki je bila v zvezi z Evropskimi projekti premestitve in trajne preselitve, ter iz časa krize v Ukrajini v letu 2014, poročilo AIDA pa tudi ne izkazuje razmer, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru, da bi prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Poljska.

4. Tožena stranka poudarja, da tožnik za svoje izjave ni predložil nobenega dokaza. Meni tudi, da je neverodostojna tožnikova izjava, ki jo je podal na osebnem razgovoru, da je v pogovoru s poljsko policijo deset do petnajstkrat poudaril, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč tako v policijskem postopku, kot tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da mu je bila ciljna država Nemčija, iz katere je bil 4. 11. 2015 deportiran v Turčijo ali pa druga nemško govoreča država - Avstrija ali Švica, ker je odrastel v Nemčiji in bi se lažje integriral. Tožena stranka se ne strinja s stališčem tožnika, da bi ga na Poljskem odpeljali v zapor, saj meni, da bi bil tožnik v primeru, če bi bil v dublinskem postopku vrnjen v odgovorno državo članico - Republiko Poljsko, nastanjen in obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Pri tem se tožena stranka sklicuje na podoben primer (št. 2142-138/2015). Prosilci za mednarodno zaščito imajo pravico do socialne pomoči in nastanitve v centru za begunce, kar je razvidno tudi iz spletnih člankov, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec 20. 12. 2016. 5. Dublinska uredba III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Tožena stranka meni, da zaenkrat v Republiki Poljski ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, prav tako pa tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Poljske v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožena stranka se bo zato v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III s pristojnim organom Republike Poljske dogovorila o sprejemu tožnika. Glede na vse navedeno je na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi z četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, saj je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Poljska.

6. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila na podlagi meril sicer določena za odgovorno, ni mogoča, če obstaja utemeljena domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V takem primeru država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Zaradi spoštovanja Uredbe Dublin III in tožnikovih temeljnih pravic, je tožena stranka dolžna sama opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v državi, ki jo na podlagi meril Uredbe Dublin III določi za odgovorno in se obrazloženo opredeliti do dokazov, ki jih je predložil tožnik. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso (ESČP, Sodišča EU, Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS).

7. Tožnik je že na osebnem razgovoru navedel, da si na Poljsko ne želi, saj je pojasnil, da je 10 do 15 krat skušal zaprositi poljske policiste za mednarodno zaščito, vendar mu je bilo to onemogočeno. S tožnikom so poljski policisti ravnali na način, da se je počutil kot žival in ne človek. Odrekli so mu možnost, da bi spremljal postopek s pomočjo tolmača ter ga predali ukrajinskim pristojnim organom. Tožnik zato utemeljeno sklepa, da bi bil v primeru vrnitve na Poljsko ponovno izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter da v azilnem postopku ne bi bil obravnavan skladno s standardi mednarodnega azilnega prava. Tožena stranka je omenjene tožnikove izjave ocenila za neverodostojne, pri čemer je opustila kakršnokoli preverjanje. Sklicevala se je na dejstvo, da je tožnik tako na policijski postaji kot tudi pri podaji prošnje povedal, da je njegova ciljna država Nemčija ali druga nemško govoreča država, npr. Avstrija ali Švica. Tožnik navedeni zaključek opredeljuje kot pavšalen. Taka ugotovitev je nerelevantna v zvezi z ugotavljanjem stanja na Poljskem. Poleg tega pa kljub dejstvu, da je kot ciljne države navedel omenjene države, tožnik ni zapustil ozemlja Republike Slovenije in se odpravil v katero od nemško govorečih držav članic ter tam skušal zaprositi za azil. 8. O tem, da je stanje na Poljskem neustrezno, je tožnik že v postopku predložil poročila o stanju na Poljskem. Dodatno se sklicuje na najnovejše poročila Madžarskega Helsinškega odbora, ki ga navaja (spletni link) in pojasnjuje, da gre za poročilo novejšega datuma, ki ga tožnik prej ni mogel predložiti. Kot navaja poročilo, se na Poljskem pojavlja zaskrbljujoč trend porasta t. i. „Push Backs“. Sklicuje se na veliko število prepovedi vstopa v državo, pri čemer je bila večina odločitev (61.267) izdanih državljanom ruske federacije, a gre kljub vsemu za zaskrbljujoč trend. Tožnik zato meni, da je ocena tožene stranke, glede tega, da tožniku na Poljskem ni bil onemogočen dostop do azilnega postopka pavšalna in ne temelji na dejanskem stanju in dostopnih poročilih. O negativni naravnanosti Poljske do prosilcev za mednarodno zaščito pa pričajo tudi članki, ki jih je pooblaščenec tožnika posredoval toženi stranki v upravnem postopku. Glede na to, da je bila tožniku s strani Poljske izrečena prepoved vstopa za tri leta, pa resnično obstoja utemeljen strah, da bo v primeru vrnitve na Poljsko pridržan. S 13. 11. 2015 so namreč v veljavo stopili amandmaji Zakona o zaščiti, po katerih je razlog za pridržanje, če gre za prosilce, ki so vstopili na Poljsko v času, ki so bili vneseni na seznam nezaželenih tujcev na Poljskem ali jim je bila v Schengenski informacijski sistem vnesena prepoved vstopa. Glede na dejstvo, da je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi vstopa, kot posledica nezakonitega ravnanja pristojnih poljskih organov, ki niso upoštevali njegove izražene namere za azil, lahko tožnik utemeljeno pričakuje, da bo ob vrnitvi na Poljsko (neutemeljeno) pridržan.

9. Tožnik je na pomanjkljivosti na Poljskem opozoril toženo stranko že s predložitvijo poročila, ki je dostopno na strani Asylum datebase information o sistemu mednarodne zaščite na Poljskem, ki je bilo nazadnje posodobljeno novembra 2015. Poročilo navaja, da je zoper končno odločitev upravnega organa mogoča pritožba na sodišče, ki pa nima suspenzivnega učinka. Sistemska pomanjkljivost je v tem, da je od maja 2014 v veljavi Zakon o tujcih, ki ločuje azilni postopek in postopek vračanja, zaradi česar je odločitev o vračanju lahko sprejeta po zaključenem upravnem postopku in še preden sodišče odloči o pritožbi prosilca zoper odločitev upravnega organa. Sodišče je na Poljskem izdalo že tudi sodbe, ki so odločile, da s postopki vračanja prosilca ni potrebno čakati, da se zaključi sodni postopek v zvezi s pritožbo zoper negativno odločitev upravnega organa. Poročilo AIDA o Poljski navaja tudi, da se na Poljskem prosilce, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, šteje bolj za ekonomske migrante, ki iščejo boljši ekonomski položaj, to je tudi eden od glavnih argumentov za utemeljitev negativnih odločb. 10. Tožnik še poudarja, da je nemogoče pričakovati, da bi lahko v prid svojim izjavam predložil dokaze. Oporeka tudi sklicevanju tožene stranke, ki se v obravnavani zadevi sklicuje na zagotovila poljskih organov, ki so bila podana v primeru št. 2142-138/2015, ki se po dejanskem stanju razlikuje od navedenega primera. V obravnavni zadevi je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj ni natančno in celovito izvedla ocene dokazov, zaradi česar je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Odločbe pa zaradi pomanjkljive in pavšalne obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

11. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da upravni spor ne zadrži izvršitve sklepa, z izvršitvijo sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi pa bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj se tožnik v primeru izvršitve sklepa ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa in njegov pravni položaj se ne bi mogel več spremeniti. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se sodišče, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sklicuje na razloge iz navedenega sklepa, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

15. V obravnavani zadevi je predmet spora odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla ter pri tem odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj ga bo predala Republiki Poljski, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

16. Odločitev tožene stranke temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k omenjeni uredbi. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Na podlagi navedene določbe je tožena stranka ugotovila, da je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Poljska, ki je odgovornost tudi sprejela.

17. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožena stranka s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi prvega odstavka 5. člena Uredbe Dublin III, ki ga je v obrazložitvi sklepa tudi povzela. V nadaljevanju je citirala štiri naslove spletnih člankov, ki jih je tožnik predložil kot dokaz v postopku glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Pri tem je navedla, da jih je preučila in da meni, da ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Poljsko, saj so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Poljski, ki je bila v zvezi z Evropskimi projekti premestitve in trajne preselitve, ter iz iz časa krize v Ukrajini v letu 2014, poročilo AIDA Asylum database pa tudi ne izkazuje razmer, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru, da bi prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Poljska. Kot neverodostojno pa je ocenila tožnikovo izjavo, ki jo je dal v postopku, da je v pogovoru s poljsko policijo deset do petnajstkrat poudaril, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, pri čemer se je sklicevala, da je tožnik sam izjavil, da mu je ciljna država Nemčija ali pa druga nemško govoreča država. Tožnik za svoje izjave tudi ni predložil nobenega dokaza. Zaključila je, da meni, da bo tožnik v primeru, če bo v dublinskem postopku vrnjen v odgovorno državo članico Republiko Poljsko nastanjen in obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi sodišče. 18. Med strankama je sporno vprašanje, ali obstaja ovira za predajo Republiki Poljski, ker naj bi po tožnikovem mnenju obstajala utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

19. Dublinska uredba III temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic in spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv. Dublinska uredba III temelji na načelu medsebojnega zaupanja, zato se vse države članice štejejo za varne tretje države. To pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar pa se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je navedena domneva izpodbojna. Kljub temu pa sodišče meni, da tožnik ni izkazal, da v Republiki Poljski obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Tožnik se je v postopku skliceval na spletne članke in predložil izvlečke štirih virov v angleškem jeziku, s katerimi je izpodbijal domnevo, da gre pri Republiki Poljski za varno tretjo državo. Tožena stranka se je do njih opredelila in tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da navedeni članki ne izkazujejo, da bi v Republiki Poljski obstojale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik se v tožbi sklicuje na novejša poročila, iz katerih izhaja, da se na Poljskem pojavlja zaskrbljujoč trend porasta t. i. „Push Backs“. Po presoji sodišča pa je treba vsak primer obravnavati individualno glede na okoliščine in posebnosti vsakega primera. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo tožnik izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Pri tem se upoštevajo tudi osebne okoliščine posameznika. Tožnik se je pri svojih osebnih okoliščinah skliceval na ravnanje poljskih policistov.

20. Tudi po presoji sodišča je pravilna ocena tožene stranke, da tožnikove navedbe, da mu poljski policisti niso omogočili, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, niso verodostojne. Tožnik namreč za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazil, res je tudi, da je sam povedal, da mu je ciljna država Nemčija ali druga nemško govoreča država. Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje, da mu je s strani Poljske izrečena prepoved vstopa za tri leta, zaradi česar naj bi obstojal utemeljen strah, da bo v primeru vrnitve na Poljsko pridržan. Kot že pojasnjeno, je v obravnavani zadevi po Uredbi Dublin III Republika Poljska odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje. Republika Poljska je svojo pristojnost v obravnavani zadevi tudi sprejela (tožena stranka je 27. 10. 2016 prejela odgovor od pristojnega organa Republike Poljske). Zato na drugačno odločitev v navedeni zadevi po presoji sodišča tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da so v Republiki Poljski stopili v veljavo amandmaji Zakona o zaščiti, po katerih je razlog za pridržanje tudi, če gre za prosilce, ki so bili vneseni na seznam nezaželenih tujcev na Poljskem ali jim je bila v Schengenski informacijski sistem izrečen ukrep prepovedi vstopa.

21. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva sklicevanje tožnika na Zakon o tujcih, ki je v Republiki Poljski v veljavi od maja 2014, ki ločuje azilne postopke in postopke vračanja, pri čemer pri slednjih pritožba nima suspenzivnega učinka. Kot že pojasnjeno, je treba vsak primer obravnavati individualno. V konkretni zadevi tudi po presoji sodišča ni mogoče pritrditi tožniku, da odgovorna država članica EU, v konkretnem primeru Poljska, zanj ni varna država. V zvezi z navedbami, kjer tožnik opisuje razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, sodišče pojasnjuje, da to ni predmet tega postopka, ker sodišče presoja le pravilnost odločitve o tem, ali je za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Republika Poljska.

22. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

24. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.