Jedro

Sporazum o ustanovitvi hipoteke na tujem zemljišču - zemljišču, ki je pred sklenitvijo sporazuma po zakonu postalo last RS, je ničen. Čeprav ima sporazum po členu 251.c ZIP moč sodne poravnave, RS ne zavezuje, ker ni stranke sporazuma.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje".

2./ Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 28.800,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino z dovoljenjem, da se pri nepremičninah vložna številka 328 k.o. V. in vložna številka 358 k.o..., razen pri parcelah številka 167 in 948/2, vknjiži izbris zastavne pravice za znesek 18.105.000,00 SIT z obrestmi, vknjižene v korist tožene stranke.

Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, oziroma jo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je sicer navedla, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni pa nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirala. Zato, in ker revizijsko sodišče tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka reviziji ni bilo mogoče ugoditi.

Pač pa tožeča stranka utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava na pritožbeni stopnji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zemljišče, navedeno v tožbenem zahtevku, kmetijsko zemljišče v družbeni lastnini, katerega imetnik pravice uporabe je bila A. B., proizvodnja in trgovina p.o. (A. B. p.o.).

Omenjeno kmetijsko zemljišče je 5.12.1992, to je z dnem uveljavitve Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92), postalo last Republike Slovenije (prvi odstavek 5. člena omenjenega zakona). Last Republike Slovenije je postalo po zakonu, zato vpis v zemljiško knjigo kot način pridobitve lastninske pravice ni bil potreben (prvi odstavek 20. člena in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur. list SFRJ št. 6/80 in 36/90; v nadaljevanju ZTLR).

Že po prehodu omenjenega zemljišča v last Republike Slovenije, in sicer 15.10.1993, sta A. B. p.o. in tožena stranka sklenili po 251a členu in sledečih Zakona o izvršilnem postopku (Ur. list SFRJ št. 20/78 do št 27/90; v nadaljevanju ZIP) sporazum, s katerim je A. B. p.o. dovolila vknjižbo hipoteke na omenjenem kmetijskem zemljišču zaradi zavarovanja terjatve, ki jo ima (je imela) tožena stranka proti njej (dejanska ugotovitev, ki je bila podlaga odločanju sodišč prve in druge stopnje).

Z dnem, ko Republika Slovenija na zemljišču pridobila lastninsko pravico, je A. B. p.o. izgubila pravico razpolagati z njim. Pravica razpolaganja je pridržana lastniku (prvi odstavek 3. člena ZTLR). Ker je razpolaganje z nepremičnino tudi omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo hipoteke, A. B. p.o. ni smela niti mogla ustanoviti hipoteke na zemljišču, s katerim ni smela razpolagati. Da A. B. p.o. tega ni smela niti mogla storiti, je bilo znano tako njej kot tudi toženi stranki. Zakon, na podlagi katerega je postala lastnica zemljišča Republika Slovenija, je bil objavljen v Uradnem listu RS. Zato sta bili s prehodom zemljišča v njeno last seznanjena tako "zastavitelj" kot tudi tožena stranka. Kljub temu sta sklenila sporazum, s katerim je A. B. p.o. zavarovala poplačilo terjatve tožene stranke z ustanovitvijo zastavne pravice na tujem zemljišču izkoriščujoč okoliščino, da do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na lastnika zemljišča še ni prišlo. Takšen sporazum je zato v nasprotju z moralo. Sporazum, ki je v nasprotju z moralo pa je ničen po prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78 do št. 57/89; v nadaljevanju ZOR).

V obsegu, v katerem pride v tem sporu v poštev ničnost sporazuma o ustanovitvi hipoteke, izrecno uveljavljanje ničnosti s tožbo ni potrebno. Zadostuje, da se ugotovi ničnost kot predhodno vprašanje. To pa je sodišče prve stopnje pravilno storilo. Pri tem ne sme motiti okoliščina, da je bila zastavna pravica ustanovljena s sporazumom iz 251a člena in sledečih ZIP, ki ima moč sodne poravnave (drugi odstavek 251.c člena ZIP). Subjektivne meje pravnomočnosti sodne poravnave ne morejo biti drugačne, zlasti ne širše, od subjektivnih meja pravnomočnosti sodbe. Za te pa velja pravilo, da se tiče pravnomočnost le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi.

Obravnavanega primera ni mogoče uvrstiti med izjeme od omenjenega pravila. Zato sporazum o ustanovitvi hipoteke, ki sta ga sklenili A. B. p.o. in tožena stranka, pa čeprav ima moč sodne poravnave, ne velja za tožečo stranko zato, ker ni bila njegov udeleženec. Pri tem se tudi ni mogoče sklicevati na prvi odstavek 63. člena ZTLR, na katerega opozarja pritožbeno sodišče. Ta zakonska določba velja za primer, ko se lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine spremeni po ustanovitvi hipoteke. Ni pa uporabljiv v tem primeru, ko je prišlo do spremembe lastništva pred ustanovitvijo hipoteke in je nelastnik s hipoteko obremenil tujo nepremičnino.

Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče z revizijo izpodbijano sodbo utemeljilo na zmotni uporabi materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka.