Jedro

Ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob pogojih Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS in na njegovi podlagi izdane uredbe, je gradbeno dovoljenje zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.2004. Tožena stranka je z navedeno odločbo investitorju Družbi za avtoceste Republike Slovenije d.d., izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo avtoceste A2 Karavanke - Obrežje, odsek AC Š.K., km 0,00 - km 5,5. Tožena stranka je navedla, da je investitor vlogi priložil lokacijski načrt, projektno dokumentacijo in soglasja pristojnih organov in organizacij ter dokazila o pravici graditi na zemljiščih, v skladu s 13. členom Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Tako je bilo priloženo strokovno mnenje o skladnosti projekta AC Š.K. in Poročilo o vplivih na okolje za AC na odseku Š.K., B.B. d.o.o., 2002, ki ga je dne 14.11.2003 izdelal G. d.o.o.. Predloženi projekti so po presoji tožene stranke izdelani skladno s prostorskim izvedbenim aktom in upoštevajo tudi tolerance po določbi 29. člena Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Š.K., so pa tudi v skladu z Zakonom o graditvi objektov. Tožena stranka je tudi zavrnila ugovore tožnika glede zastojev, predorov, dostopa in mejnikov.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da je odločba pravilna in zakonita. Sklicuje se na razloge tožene stranke. Navaja še, da je investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložil dokumentacijo iz 34. člena ZGO-1, vključno z vsemi listinami in dokazili po posebnih predpisih, med njimi tudi presojo vplivov na okolje po določbi 55. člena Zakona o varstvu okolja ob dodatnih pogojih iz 66. člena ZGO-1. Zavrača tožnikove tožbene ugovore kot ugovore, ki izražajo tožnikov dejanski interes. Ne nanašajo pa se na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da so zastoji neizogibni. Dela naj se ustavijo, jame zakopljejo. Podana je življenjska nevarnost. Obračališče pred njegovo hišo prepoveduje. Dostop na njive bo otežen. Izvesti je treba cenitev o razvrednotenju zemljišč. Ohraniti je potrebno rodovitno zemljo. Gradnja nove ceste s predori naj počaka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Stranka z interesom (investitor DARS) v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla dejansko in pravno podlago, s katero je utemeljila zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na, v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavne določbe Zakona o graditvi objektov in Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Š.K. Ker je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabila, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo z utemeljitvijo, da je odločba tožene stranke zakonita.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Gradbeno dovoljenje za gradnjo avtoceste je bilo v konkretnem primeru izdano ob pogojih, ki jih določa navedena uredba. Tožnik dejanskega stanja glede predpisanih pogojev niti ne izpodbija in ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da gradbeno dovoljenje ne bi bilo v skladu s predpisanimi pogoji iz navedene uredbe in v skladu s pogoji iz soglasij. Tožnik tudi v pritožbi ne izkazuje nobene izmed takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bodo po izgradnji predvidenega objekta oziroma v zvezi z gradnjo kršene njegove pravice ali pravne koristi, ki bi jih bilo treba upoštevati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tudi njegovi pritožbeni ugovori (enako kot tožbeni) izražajo tožnikov dejanski interes in so pavšalni. Zato ne morejo biti odločilni pri presoji izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.