Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik s tožbo, vloženo 17.4.1993 z opr. št. P 82/93 tožil iste tožence kot v predmetni pravdi, sproženi 19.11.1993, da je v obeh tožbah postavil povsem enak tožbeni predlog oz. zahtevek, da je uveljavljal enako podlago (v prvi pravdi razloge za ugotovitev zakonite in pogodbeno dogovorjene predkupne pravice, v drugi pravdi pa le razloge za ugotovitev pogodbene predkupne pravice) in da ob sprožitvi druge pravde (19.11.1993), prva pravda še ni bila rešena (ker je sodišče druge stopnje o pritožbi tožnika zoper zavrnilno sodbo iz prve pravde odločilo šele 5.5.1994). Na podlagi takega stanja sta sodišči prve in druge stopnje procesnopravno pravilno zaključili, da je ob sprožitvi predmetne to je druge pravde prva pravda še visela. Litispendenca pa je procesna predpostavka, ki jo mora sodišče uradoma upoštevati. V tretjem odstavku 194.člena ZPP je namreč določeno, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami in če se pravda začne, sodišče tožbo zavrže. V četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je zahteval, da se med toženci sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 24.3.1993 razveljavi in da so prvi toženci dolžni parcelno št. 795/72 k.o. prodati njemu pod enakimi pogoji, ker je ugotovilo , da teče med istimi strankami že pravdni postopek z enakim zahtevkom pod št. P 82/93. Tožnikovo pritožbo zoper tak sklep je sodišče druge stopnje zavrnilo s pobijanim sklepom in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354.člena ZPP v zvezi s prvo in drugo točko prvega odstavka 385.člena ZPP ter predlagal, da naj se sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V reviziji navaja, da je v zadevi P 82/93 uveljavljal pravico do nakupa sporne parcele kot zakupnik na podlagi določb zakona o kmetijskih zemljiščih. V navedeni zadevi je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. V predmetni pravdi to je pod št. P 234/93, pa je sprožil pravdo še pred pravnomočnim zaključkom prve pravde zaradi očuvanja prekluzivnega roka, ter v tej pravdi uveljavlja predkupno pravico po 532.členu ZOR to je po drugi in drugačni pravni podlagi kot pa v prvem sporu. Ker je bila v tem sporu tožba zavržena, je s tako odločitvijo bistveno kršena določba pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354.člena ZPP, saj napadena odločba nima vseh potrebnih razlogov, da bi se mogla preizkusiti. Sodišče druge stopnje pa tudi ni pravilno uporabilo določila 193/3 člena ZPP, ker ne gre za tako zadevo kot si jo predstavljata obe sodišči, ampak za nekaj drugega kot je zapisano v pritožbi.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390.člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13.točke drugega odstavka 354.člena ZPP, ker da njegova odločba "nima onih razlogov, da bi se lahko preizkusila", je pavšalne narave in neutemeljen. Sklep sodišča druge stopnje namreč vsebuje razloge o vseh predpostavkah, ki so bile potrebne za ugotovitev obstoja ali visečnosti pravde (litispendence), zaradi katerih predmetna tožba ni bila dopustna in jo je bilo potrebno zavreči. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik s tožbo, vloženo 17.4.1993 z opr. št. P 82/93 tožil iste tožence kot v predmetni pravdi, sproženi 19.11.1993, da je v obeh tožbah postavil povsem enak tožbeni predlog oz. zahtevek, da je uveljavljal enako podlago (v prvi pravdi razloge za ugotovitev zakonite in pogodbeno dogovorjene predkupne pravice, v drugi pravdi pa le razloge za ugotovitev pogodbene predkupne pravice) in da ob sprožitvi druge pravde (19.11.1993), prva pravda še ni bila rešena (ker je sodišče druge stopnje o pritožbi tožnika zoper zavrnilno sodbo iz prve pravde odločilo šele 5.5.1994). Na podlagi takega stanja sta sodišči prve in druge stopnje procesnopravno pravilno zaključili, da je ob sprožitvi predmetne to je druge pravde prva pravda še visela. Litispendenca pa je procesna predpostavka, ki jo mora sodišče uradoma upoštevati. V tretjem odstavku 194.člena ZPP je namreč določeno, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami in če se pravda začne, sodišče tožbo zavrže. V četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Če sodišče tožbe ne bi zavrglo, bi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb zakona o pravdnem postopku iz 11.točke drugega odstavka 354.člena ZPP. Iz povedanega pa izhaja še, da ne more biti utemeljen niti v reviziji uveljavljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354.člena ZPP, ki vsebinsko ni niti potrebno obrazložen (saj vzročna povezava med domnevno kršitvijo postopkovnih določb in načinom odločitve ni obrazložena).

Ker v tožnikovi reviziji uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (ki jih mora upoštevati na podlagi določb 386.člena ZPP), je neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (četrti odstavek 400.člena v zvezi s 393.členom ZPP).