Jedro

Ukinitev tožničinega delovnega mesta je posledica ukinitve oddelka in sektorja ter prehoda dela nalog delovnega mesta, ki ga je opravljala tožnica, na drugo delovno mesto. Tožena stranka je izvedla reorganizacijo z združitvijo dveh ministrstev ter prevzemom dela določene službe Vlade Republike Slovenije. Zato je bil podan poslovni razlog v smislu določbe tretjega odstavka 156. člena ZJU za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 4. 1. 2013 in sklepa št. ... z dne 20. 3. 2013, za ugotovitev, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in se redna odpoved odpravi, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 5. 2013, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na delovno mesto poslovni sekretar VI, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, tožnici obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 1. 6. 2013 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, ter davke in prispevke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, stroške postopka pa skupaj s pritožbenimi stroški naloži v plačilo toženi stranki. Zgolj podrejeno predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podan dvom v smotrnost ukinitve tožničinega delovnega mesta, ker je zgolj del teh nalog prešel na delovno mesto „finančnik VI“. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev ni kršila veljavne zakonodaje s tem, ko tožničinega delovnega mesta ni primerjala z ostalimi primerljivimi delovnimi mesti, ob uporabi kriterijev iz 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPNG). Razlog naj bi bil v tem, ker naj bi tožnica opravljala specifične delovne naloge, ki jih ni mogoče primerjati z ostalimi nalogami. Tudi če bi izhajali iz predpostavke, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do reorganizacije zaradi združitve ministrstev, pa postopek ugotavljanja presežnih delavcev, vsaj za tožnico, ni potekal pravilno in zakonito. Pri tožničinem delu ne gre za specifična dela in naloge in bi tožena stranka morala uporabiti kriterije, kot jih je porabila za ostale tožničine sodelavce. Zaslišane priče so potrdile (A.A., B.B., C.C.), da je tožnica pri toženi stranki opravljala strokovno tehnične naloge in ne specifičnih nalog. Obseg njenega dela je po reorganizaciji ostal nespremenjen, zato bi bilo pričakovati, da bo tožnica ostala zaposlena pri toženi stranki. Obrazložitev in zaključki sodišča prve stopnje so protispisni. Ob reorganizaciji ministrstva ni prišlo samo do ukinitve tožničinega delovnega mesta, temveč tudi vseh delovnih mest v Oddelku O.. Tožnica je predložila sistemizacijo primerljivih delovnih mest na D., iz katere je razvidno, s katerimi strokovno-tehničnimi delovnimi mesti bi jo morala tožena stranka primerjati. Takšnih delovnih mest je bilo kar 12 in sicer „poslovni sekretar VI“, „strokovni sodelavec VI“ in „finančnik VI“. Iz predložene sistemizacije je razvidno, da je bilo sistemiziranih kar nekaj delovnih mest, ki so bila ob reorganizaciji ukinjena in spremenjena, navedeno pa je razvidno tudi iz pričanja A.A. z dne 6. 5. 2014, ki je navajala, da je tožnica ves čas opravljala strokovno tehnične naloge. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni podala konkretnih navedb in dokazov, ki bi potrjevale specifičnost tožničinega dela. Vsi zaposleni v oddelku O. so opravljali stanovanjske zadeve, pri vseh je šlo naloge, ki zahtevajo poznavanje področja zadev, povezanih s službenimi stanovanji. Zato tožničino delo v ničemer ni odstopalo od zadev ostalih sodelavcev. Stanovanjsko področje se z reorganizacijo ni ukinilo, pri čemer tožnica poudarja, da so vsi ostali zaposleni iz tožničinega sektorja ostali zaposleni pri toženi stranki, razen dveh delavcev, ki sta se upokojila. Stanovanjska dejavnost je z ukinitvijo sektorja prešla v nov sektor, sektor P. in tako tudi dela in naloge tožnice, ki se niso ukinile. Le finančni del strokovno tehničnih nalog, ki ga opravlja E.E. na strokovno tehničnem delovnem mestu „finančnik VI“, se je prenesel na sekretariat. Del nalog, in sicer računi za F. in G., pa se je skoncentriral pri H.H., ki zaseda strokovno tehnično mesto „strokovna sodelavka VI“. Navedena delavka se je morala v to delo na novo uvesti, in je imela pogodbo sklenjeno za določen čas, ki jo je tožena stranka v tem času že dvakrat podaljšala in bi bilo zato upravičeno in smotrno, da bi tožnica še naprej opravljala delovne naloge, za katere je bila usposobljena. Že v prvem mesecu se je reorganizacija izkazala za neuspešno. Sodba je tudi v nasprotju sama s seboj v delu, v katerem sodišče navaja, da so se finančne naloge prenesle na delovno mesto „finančnik VI“, ostale pa so bile ukinjene, po drugi strani pa iz izpovedi tožnice, na naroku dne 6. 5. 2004, izhaja, da je le tožnica vse svoje naloge predala B.B., kar so povedale tudi priče. Poslovni razlog za ukinitev ravno tožničinega delovnega mesta ni obstajal, napačno pa je tudi ugotovljeno, da so v primopredajnem zapisniku navedene nedokončane obveznosti tožnice. Tožničini spisi so bili arhivirani, čeprav so bili v resnici še aktualni. Opozarja, da zaslišana priča I.I., ki je sodelovala pri organizaciji, ni vedela, kaj je analiza pokazala za tožničino delovno mesto, niti katera dela je tožnica sploh opravljala. Zato je nespremenljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v celoti sprejelo izpoved priče I.I., vodje službe za kadrovske in splošne zadeve, kar predstavlja kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 333. člena ZPP. Tožnica nadalje navaja, da Oddelek O. zadnje štiri leta ni imel tajnice, zato je tožnica kot dodatek k svojemu, že tako optimalno zasedenemu delovnemu mestu, opravljala od leta 2010 tudi prevzem pošte za celoten sektor, vnos v Lotus notes, evidentiranje pošte in predaje sodelavcev, kar je pred njo ravno tako kot dodatek k svojemu delu opravljala J.J.. Tožnica je bila maksimalno obremenjena s svojim delom, naloge se niso podvajale, zato meni, da trditve priče I.I., da je prišlo do združitve zaradi reorganizacije ter analize delovnih mest za tiste dejavnosti, kjer je prišlo do podvajanja, niso utemeljene. Opozarja, da je moralo delo na stanovanjskem področju potekati kar se da tekoče, tožnica je imela še 12 dni neizrabljenega dopusta, ker je predano in požrtvovalno delala do 28. 11. 2012. Glavnino tožničinega dela po reorganizaciji opravlja B.B. v novonastalem Sektorju P., kjer se stanovanjsko področje opravlja še naprej v enakem obsegu. Tožnica navaja, da ni zavrnila nobenega delovnega mesta, tudi ne delovnega mesta na Upravni enoti K.. Možnost zaposlitve v UE K. sploh ni obstajala. Na tožničino željo je bil 12. 11. 2012 sklican sestanek, saj se je šušljalo, da ravno tožničinega delovnega mesta ni med novo sistemiziranimi delovnimi mesti. Na sestanku so ji neuradno povedali, da razgovori med ministrstvoma še potekajo in da verjetno ne bodo imeli finančnih sredstev za prerazporeditev na L.. Zato je vprašala I.I., kaj pa je z UE K., le-ta pa ji je na kratko odgovorila, da misli, da tistega ni. I.I. je vedela, da ima tožnica omejitve glede dela na terenu, dalj časa v prisilni drži in pri dvigovanju bremen, saj naj bi delovno mesto obsegalo tudi del nalog ekonomata. Med uvrstitvijo na interni trg dela se tožena stranka ni zanimala za tožnico, niti ne pred 45-dnevnim odpovednim rokom po izdaji sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da bi ji tožena stranka lahko pogodbo o zaposlitvi oz. aneks ponudila le v pisni obliki, saj se soglasje javnega uslužbenca za premestitev lahko izkazuje samo s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tako bi morala tožena stranka tožnici ponuditi v pisni obliki aneks oziroma pogodbo o zaposlitvi, v kolikor bi ta možnost zaposlitve zares obstajala. Ni sprejemljivo, da se tožnici odpove pogodba na podlagi razgovora, na katerega je bila napotena ustno in zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka sklepala, da tožnica za to delo ni zainteresirana. Uradnega odgovora glede možnosti prerazporeditve na L. tožnica ni nikoli dobila, bili so zgolj neuradni odgovori, kar je potrdila tudi priča M.M..

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju s samimi izvedenimi dokazi štelo, da tožnica ni izkazala primerljivosti ostalih delovnih mest, ki so bila ukinjena, čeprav naj bi bilo to razvidno iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki; da je upoštevalo kot prepričljivo izpoved priče I.I. glede razlogov za reorganizacijo delovnih mest, v zvezi z odpravljanjem podvajanja delovnih nalog, čeprav priča tožničinih delovnih nalog sploh ni poznala, ter da so se tožničine naloge ukinile, razen finančnih nalog, ki so se prenesle na delovno mesto „finančnik VI“, čeprav iz izpovedi tožnice izhaja, da je tožnica vse svoje naloge predala B.B., kar so povedale tudi priče. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vsebino izvedenih dokazov, zato o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo sodbo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničine navedbe dejansko pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, z ugotovljenimi dejstvi ter pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, saj je ugotovilo, da ji je tožena stranka zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto „poslovni sekretar VI“ (sklep št. ... z dne 4. 1. 2013). Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi določb 154., 156. in 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU). Po določbi prvega odstavka 154. člena ZJU preneha veljati pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR), po samem zakonu pa tudi v nekaterih primerih, ki jih določa 154. člen ZJU v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 154. člena. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZJU se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov se ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe ZJU. Po določbi drugega odstavka 156. člena ZJU lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog), tretji odstavek 156. člena ZJU pa določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljnjem besedilu: reorganizacija). Za pritožbeno rešitev zadeve so relevantne tudi določbe 158. člena ZJU. V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZJU se glede ugotavljanja možnosti premestitve in glede prednostne pravice do zaposlitve ne uporabljajo določbe ZDR, temveč ZJU. Uradnik, čigar delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, se v skladu z drugim odstavkom 158. člena ZJU premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto; strokovno-tehnični uslužbenec se premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto. Če presežnega javnega uslužbenca ni mogoče premestiti v skladu z drugim odstavkom tega člena, se mu lahko po določbi tretjega odstavka 158. člena ZJU zagotovi poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija, na podlagi katere izpolni pogoje oziroma se usposobi za prosto delovno mesto v organu. Če pa uradnika v organu ni mogoče premestiti v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, ima pod istimi pogoji po določbi četrtega odstavka 158. člena ZJU pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda. Uradnik se v tem primeru razreši naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen. V skladu s petim odstavkom 158. člena ZJU se javnega uslužbenca uvrsti na interni trg dela, če ga ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto v organu v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Če v enem mesecu javnega uslužbenca ni možno v skladu s pogoji iz drugega odstavka tega člena premestiti na ustrezno delovno mesto, se mu odpove pogodba o zaposlitvi.

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2005, na delovnem mestu „poslovni sekretar IV“. Tožena stranka je dne 19. 3. 2010 sprejela Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, stranki pa sta sklenili aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 3. 2012. S tem je bila tožnica premeščena na delovno mesto „poslovni sekretar VI“ v Odsek O. zadeve v Sektorju P.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Vlada RS dne 29. 3. 2012 s sklepom sprejela odločitev o uvedbi reorganizacije. Tožena stranka je 17. 9. 2012 prejela Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 12. 2012, in s katerim je bilo ukinjeno tudi delovno mesto tožnice. V skladu s 4. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS-F; Ur. l. RS, št. 8/2012) je prenehalo delovati Ministrstvo D.. Na podlagi 3. odstavka 3. člena tega zakona je tožena stranka prevzela tudi del Službe Vlade RS za R., kjer je bila zaposlena tožnica. Zaradi združitve navedenih ministrstev in priključitve dela vladne službe je bilo potrebno najprej prevzeti javne uslužbence, kar se je realiziralo 1. 4. 2012. Prišlo je do takšnih organizacijskih sprememb in prevelikega števila delovnih mest na področju spremljajočih nalog in na področju dela direktoratov, ki od združitve naprej opravljajo naloge za organe državne uprave kot tudi za pravosodne organe, da je bilo potrebno izvesti reorganizacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do zatrjevane reorganizacije, ukinitev tožničinega delovnega mesta pa je posledica ukinitve Oddelka O. in Sektorja P. ter prehoda dela nalog delovnega mesta na delovno mesto „finančnik VI“.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog v smislu določbe tretjega odstavka 156. člena ZJU, saj je tožena stranka izvedla reorganizacijo z združitvijo Ministrstva N. in Ministrstva S.. ter prevzemom dela službe Vlade Republike Slovenije za R.. Tožnica same spremembe sistemizacije delovnih mest ne izpodbija, navaja pa, da reorganizacija ni bila utemeljena, saj se njene naloge niso podvajale, kot je trdila tožena stranka, in da se opravljajo še naprej, ter da je tožena stranka nezakonito ravnala s tem, ko je ni primerjala z ostalimi delavci, katerim je bila prav tako redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi jo primerjala z ostalimi strokovno tehničnimi delavci v ukinjenem oddelku oziroma sektorju in sicer „poslovni sekretar VI“, „strokovni sodelavec VI“ in „finančnik VI“. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterija delovne uspešnosti po 31. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 53/92 in nasl; KPND). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravljala naloge, ki so se nanašale na specifično področje oddelka O.. Tožnica je tudi sama navajala, da je edina opravljala tudi naloge tajnice v ukinjenem sektorju ter njenih nalog ni opravljal nihče drug. Ker torej nalog, ki jih je opravljala tožnica, drugi zaposleni niso opravljali, je tožena stranka ni mogla primerjati s primerljivimi delavci. Takšno ocenjevanje bi bilo utemeljeno le, če bi na tožničinem delovnem mestu bilo zaposlenih več delavcev, ki bi vsi izvajali enake naloge kot tožnica. Takrat bi bilo ocenjevanje smiselno ter bi uporaba objektivnega kriterija, kot je delovna uspešnost, preprečila eventualno diskriminiranje. Zato dejstvo, da naj bi tudi vsi drugi zaposleni v sektorju poznali tožničino delo oziroma da so se vse naloge v Sektorju nanašale na nepremičnine, ni pravno odločilno, saj je bila tožnica edina delavka, ki je opravljala naloge na ukinjenem delovnem mestu. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka vse delavce, ki so izpolnjevali pogoje za zasedbo tožničinega delovnega mesta, medsebojno primerjati, neutemeljene, tega pa niti ZJU niti ZDR ne določata.

Neutemeljene so tudi obširne navedbe, da je le del tožničinih nalog prešel na delovno mesto „finančnik VI“, ostale pa se še vedno opravljajo. Smisel reorganizacije ni v tem, da se določene naloge prenehajo izvajati, temveč, da se izvajajo na drugačen način, da se prerazporedijo med ostale delavce. Gre torej za organizacijsko spremembo, ki po svoji naravi ne pomeni, da nalog ni več. Sodišče pa ne sme presojati same vsebine oziroma upravičenosti reorganizacije. Zato niso bistvene tiste pritožbene navedbe tožnice, da se je reorganizacija že v prvem mesecu izkazala za nesmotrno oziroma neučinkovito, ter da se tožničine naloge v nespremenjenem obsegu izvajajo še naprej. Zaradi tega redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na tem, da je prišlo do organizacijskih sprememb pri toženi stranki, ni nezakonita.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 158. člena ZJU. Preverjala je vse možnosti za premestitev tožnice, možnost poklicne prekvalifikacije in dokvalifikacije ter premestitve na delovnem mestu, ki je ovrednoteno najmanj z enako osnovno plačo, in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno usposobljena. Ugotovilo je, da nobena od teh možnosti ni obstajala. Tožnico je 3. 12. 2012 uvrstila na interni trg dela, kar potrjuje tudi zapis pogovora z dne 12. 11. 2012. Tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, glede na določbo 2. odstavka 158. člena ZJU, zato je tožena stranka 4. 1. 2013 tožnici izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnico napotila na razgovor na delo na UE K., ki ga je tožnica zavrnila. Iz zapisa pogovora s tožnico z dne 12. 11. 2012 izhaja, da je delovno mesto odklonila. V pogovoru je tudi izrazila željo, da bi bila raje premeščena na Agencijo L., oziroma je pri tem vztrajala. To izhaja tudi iz njenega zaslišanja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dejansko opravila zaposlitveni razgovor na UE K., prav tako pa se je tudi na Agenciji L. dogovarjala, glede možnosti zaposlitve. Priče so izpovedale, da je v kritičnem času sicer obstajala potreba po kadru in je bil objavljen javni natečaj na Agenciji L., na katerega se je javila tudi tožnica, kljub temu pa je bilo jasno, da Agencija L. nima denarja za nove zaposlitve, nima potrjenih dodatnih kvot in sredstev, zato je bilo tožnici na več uradnih sestankih povedano, da realne možnosti za zaposlitev na Agenciji L. ne obstajajo.

Tožnica je izpovedala, da se za zaposlitev na UE K. ni odločila, saj naj ne bi dobila konkretnega odgovora. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da je bilo tožnici ponujeno delovno mesto finančnik VI, torej povsem konkretno delovno mesto, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 9. 8. 2012. To ponudbo je zavrnila. S tem v zvezi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi ji moral biti ponujen pisni aneks z opisom del ter tudi njeni pomisleki glede zaposlitve oziroma opravljanje dela ekonomata, za katerega naj ne bi imela zdravstvenih zmožnosti. Ker je tožnica jasno izrazila voljo, da za zaposlitev na UE K. ni zainteresirana, so neutemeljene navedbe, da bi ji morala tožena stranka ponuditi v podpis predlog aneksa. Zaradi zavrnitve zaposlitve tudi ni bila napotena na zdravniški pregled, zato pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi natančno in pravilno obrazložilo razloge, zakaj šteje, da tožnica v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci ni bila v diskriminatornem položaju v smislu 6. člena ZDR. Izhajalo je iz ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, ukinila tožničino delovno mesto ter štela, da tožničino delovno mesto ni več potrebno. Prav tako je pravilno ugotovilo, da primerjava tožnice z drugimi zaposlenimi v smislu 31. členu KPND ni bila potrebna. Diskriminacija zato v ničemer ni izkazana.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).