Jedro

Za presojo števila prijavljenih terjatev ni odločilno, kakšen pravni status ima določena terjatev v stečajnem postopku; kot terjatev upnika se upošteva vse podvrste delov terjatve, torej (tudi) nedenarne, zavarovane in nezavarovane dele terjatve ter izločitvene pravice. Terjatev upnika je lahko sestavljena iz več pravnih in dejanskih podlag, ki pa se ne obravnavajo samostojno v tem smislu, da bi bil upravitelj upravičen do nadomestila za preizkus za vsako posamezno podvrsto dela terjatve.

Drobljenje števila prijav terjatev na podvrste bi privedlo do neutemeljenega povečanja števila terjatev ter s tem višanja nadomestila upravitelja za preizkus terjatev na račun stečajne mase v škodo upnikov, kar nedvomno ni v skladu z načeli in cilji stečajnega postopka in tudi ni bil namen zakonodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) upravitelju odmerilo nagrado za preizkus terjatev v stečajnem postopku v višini 3.697,09 EUR (nadomestilo z vključenim DDV; 2. točka izreka sklepa).

2. Zoper 2. točko izreka se je pravočasno pritožil upravitelj, in sicer zaradi kršitve določb materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število prijavljenih terjatev. 26 upnikov je vložilo 26 vlog, s katerimi je bilo prijavljenih 39 terjatev, eno terjatev pa je v skladu s sedmim odstavkom 296. člena ZFPPIPP v končni seznam preizkušenih terjatev vnesel upravitelj. Skupaj je tako bilo prijavljenih 40 terjatev, zato bi moralo sodišče prve stopnje upravitelju nagrado odmeriti v skladu z dejanskim številom prijavljenih terjatev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po 6. členu Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju Pravilnik), se odmeri upravitelju nadomestilo za preizkus terjatev glede na število pravočasno prijavljenih terjatev. Števila prijavljenih terjatev ne gre enačiti s številom vlog, v katerih posamezni upnik prijavlja terjatev, je pa potrebno pri presoji, kaj je terjatev določenega upnika, izhajati iz določila prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP. Izraz terjatev (obligacijska pravica) je v ZFPPIPP uporabljen v enakem pomenu, kot se uporablja v obligacijskem pravu; terjatev je torej pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev (prim. prvi odstavek 34. člena OZ; dr. N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 35). Terjatve so lahko v skladu z drugim do petim odstavkom 20. člena ZFPPIPP denarne ali nedenarne, zavarovane ali nezavarovane. Za presojo števila prijavljenih terjatev ni odločilno, kakšen pravni status ima določena terjatev v stečajnem postopku; kot terjatev upnika se upošteva vse podvrste delov terjatve, torej (tudi) nedenarne, zavarovane in nezavarovane dele terjatve ter izločitvene pravice. Terjatev upnika je lahko sestavljena iz več pravnih in dejanskih podlag, ki pa se ne obravnavajo samostojno v tem smislu, da bi bil upravitelj upravičen do nadomestila za preizkus za vsako posamezno podvrsto dela terjatve, kot to zmotno meni pritožnik.

5. Nagrada upravitelja oziroma nadomestilo za opravila, kot so določena v Pravilniku, in do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, po svoji vsebini predstavlja plačilo za delo upravitelja, in mora biti v sorazmerju z opravljenim delom. Vendar pa ne gre spregledati, da se stečajni postopek ne vodi zaradi koristi stečajnega upravitelja in ni usmerjen v varovanje njegovega premoženjskega položaja. Tudi ni voden zaradi pokrivanja stroškov, ki jih ustvarja. Edini cilj stečajnega postopka je v poplačilu upnikov (prim. II Ips 714/2003). Povedano drugače: v stečajnem postopku je potrebno zagotoviti (predvsem) poplačilo upnikov v čim večjem deležu. Odmerjena nagrada upravitelju namreč neposredno vpliva na višino stečajne mase, ki bo po izplačilu nagrade upravitelja ostala za razdelitev upnikov, v korist katerih je po načelu zagotavljanja najboljših pogojev za njihovo poplačilo (47. člen ZFPPIPP) predpisano, da je postopek insolventnosti potrebno voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede plačila in rokov za poplačilo terjatev upnikov. Višje sodišče zato pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa, da bi drobljenje števila prijav terjatev na podvrste privedlo do neutemeljenega povečanja števila terjatev ter s tem višanja nadomestila upravitelja za preizkus terjatev na račun stečajne mase v škodo upnikov, kar nedvomno ni v skladu z načeli in cilji stečajnega postopka in tudi ni bil namen zakonodajalca.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).