Jedro

Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le, če obrazložitev pisne sodbe ni skladna z izrekom razglašene sodbe glede odločilnih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 18.4.2005 obsojenega D.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu po drugem odstavku 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni 10 mesecev zapora ter 1 mesec in 15 dni zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 11. mesecev zapora ter preizkusno dobo 4 let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 70.000 SIT. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo povrnitve ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.5.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer 800 EUR povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani sodbi v celoti spremeni ali podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču imata obsojenčevi dejanji vse bistvene znake očitanih mu kaznivih dejanj, kršitve, navedene v zahtevi, ki uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je izrek pravnomočne sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije v nasprotju z njenimi razlogi v delu, v katerem je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil oškodovanec tudi dolžnik obsojenca za opravljena gradbena dela. Sodišče prve stopnje je namreč štelo za dokazano, da je obsojenec za oškodovanca opravil gradbena dela in je imel zakonsko pravico pobotati svojo terjatev do oškodovanca. Zahteva tudi navaja, da je obsojenec že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje želel dokazati, da oškodovanec ni verodostojna oseba, vendar je sodišče prve stopnje vse dokaze zavrnilo. S tem, ko sodišči prve in druge stopnje nista ugodili dokaznemu predlogu, da se v postopku angažira izvedenec gradbene stroke, ki bi ugotovil vrednost gradbenih del, ki jih je opravil obsojenec, sta kršila ustavno pravico do obrambe oziroma do izvedbe vseh dokazov, ki so lahko v korist obsojenca. Nižji sodišči sta kršili določbe kazenskega zakona, ker glede resničnosti izpovedb oškodovanca obstaja dvom, saj izpovedba oškodovanca ne temelji na dokazanih dejstvih, zaradi tega pa obstaja tudi utemeljen dvom, da je obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije. Zahteva tudi očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta bistveno kršili določbe kazenskega postopka, ker sta v dokaznem postopku zavrnili predložene dokaze, ki zadevajo oškodovančevo ravnanje v letu 1999, kršili pa tudi določbi kazenskega zakonika, ker sta napačno presodili, da se je oškodovanec resno ustrašil za svoje zdravje in življenje. Zato po oceni zahteve niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ.

Obsojenčev ugovor, da je izposojeni znesek 2,000.000 SIT (točka 1/a izreka pravnomočne sodbe) v skladu z določbo 312. člena obligacijskega zakona pobotal s svojo terjatvijo, nastalo iz opravljenih gradbenih del za oškodovanca, je sodišče presodilo in o tem navedlo povsem jasne razloge. Sodišče prve stopnje je, potem ko je v obrazložitvi sodbe povzelo izpovedbe oškodovanca in ostalih zaslišanih prič, utemeljilo, da delo obsojenca pri obnovi stanovanjske hiše oškodovanca ni bilo tako obsežno, da bi lahko verjelo zagovoru obsojenca o kompenzaciji med njim in oškodovanim B. v višini 1,5 milijona SIT. Gre za oceno verodostojnosti obsojenčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe ter ostalih dokazov (drugi odstavek na 18. strani prvostopenjske sodbe). Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo tudi vse ostale okoliščine, ki jih je štelo kot pomembne za dokazno oceno ter nato znova zaključilo, da je obsojenčev zagovor o kompenzaciji medsebojnih terjatev kot načina poravnave obsojenčevega dolga v znesku 2,000.000 SIT, neresničen (tretji odstavek na 21. strani sodbe sodišča prve stopnje). Tudi Višje sodišče je glede tega vprašanja presodilo pritožbene navedbe, pri čemer je soglašalo z dokazno presojo prvostopenjskega sodišča ter zaključilo, da ni dokazov o sklenitvi dogovora o pobotu med obsojencem in oškodovancem.

Ob takem stanju zadeve ni podlage za sklepanje, da je v izpodbijani sodbi podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev je podana le, če obrazložitev pisne sodbe ni skladna z izrekom razglašene sodbe glede odločilnih dejstev. Neskladnosti take vrste pa razlogi sodbe ne vsebujejo.

Iz podatkov kazenskega spisa sledi, da je zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal v okviru utemeljevanja pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odreditev cenilca gradbene stroke. Trdil je, da sodišče prve stopnje na podlagi izvida in mnenja ustreznega cenilca gradbene stroke ni ugotovilo vrednosti gradbenih del, ki jih je obsojenec opravil za oškodovanca. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP presodilo te pritožbene navedbe in ob upoštevanju odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim pobotom sklepalo, da pritegnitev cenilca gradbene stroke ne bi privedla do drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Takšni presoji je treba pritrditi. V položaju, v katerem sodišče ni verjelo obsojenčevemu zagovoru, da je bil med njim in oškodovancem pobot dogovorjen, vrednost gradbenih del za presojo obsojenčevega dejanja ni pravno relevantno dejstvo. Sicer pa sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu ni odločalo, ker njegove izvedbe obramba na glavni obravnavi ni predlagala, sodišče druge stopnje pa je do vprašanja njegove pravne relevantnosti zavzelo stališče. Zato vložnik zahteve neutemeljeno trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe, pri čemer tudi ne obrazloži vzročne zveze med kršitvijo in nezakonitostjo pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Enaka ugotovitev velja tudi za trditev zahteve, da sta nižji sodišči isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka storili z zavrnitvijo dokazov, ki so bili predloženi v zvezi z okoliščinami, pomembnimi za presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Obe nižji sodišči sta do teh dokazov zavzeli stališče. V bistvu sta presodili, da ne gre za dokaze, ki so neposredno povezani z obravnavno zadevo, kar pomeni, da zanjo nimajo nobenega pomena. Sicer pa zahteva tudi ne navaja razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je neizvedba teh dokazov vplivala na zakonitost sodbe. Zlasti še glede na vse ostale izvedene in za obsojenca obremenilne dokaze.

Vse ostale navedbe, s katerimi vložnik zahteve izraža dvom glede presoje verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe ter trditve o odsotnosti neposrednih dokazov, da si je obsojenec izposodil za potrebe lektoriranja slovarja od oškodovanca 500.000 SIT in za nakup novega avtomobila nadaljnjih 1,000.000 SIT ter v zvezi s tem predstavlja lastno oceno izvedenih dokazov, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Drugačne razlage ni mogoče sprejeti tudi glede navedb, s katerimi zahteva napada presojo sodišča, da je obsojenec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. S trditvijo, da na podlagi zatrjevanih okoliščin ni mogoče šteti za dokazano, da se je oškodovanec resno "ustrašil" za svoje zdravje oziroma življenje, zahteva napada dejanske zaključke sodišča. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo ima v smislih zahteva v zvezi z zakonskim znakom resne grožnje je podana le, če sodišče pravno napačno presodi, ali je dejanje opisano v izreku obtožnice (obtožnem predlogu), sploh kaznivo dejanje ali pravno napačno presodi, da je ali ni podana katera od okoliščin, ki izključuje protipravnost dejanja. Glede na opis tega dejanja in glede na ugotovljena odločilna dejstva v zvezi z njim, je sodišče utemeljeno sklepalo, da ima obsojenčevo ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).