Jedro

Udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, vendar se predpostavlja, da z njimi zasledujejo dopustne in pravno priznane interese. Zato ima vsaka obveznost svojo causo, t.j. z zakonom priznan namen, ki ga stranke želijo s sklenitvijo pogodbe uresničiti. Pritožbeno sodišče v dogovoru, ki bi toženi stranki podelil pravico, da zahteva od tožeče stranke, da prekine pogodbo s svojim poslovnim partnerjem, tožeči stranki pa naložil to obveznost, ne najde smiselne oz. dopustne podlage.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se stranki prizna nagrada le za en narok, ne glede na njihovo število.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točki izreka) spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.623,00 EUR v 15 dneh od vročitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 989,92 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji plača znesek 34.176,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.402,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena, razen glede odločitve o pravdnih stroških.

5. V zadevi je tožeča stranka uveljavljala (poslovno) odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama v oktobru 2006. S tem dogovorom se je tožena stranka zavezala, da bo sprejela I. J. (do tedaj zaposleno pri tožeči stranki) v redno delovno razmerje za nedoločen čas za 32 ur tedensko, na delovno mesto računovodkinje. I. J. se je skladno z dogovorom s 01. 10. 2006 zaposlila pri toženi stranki kot računovodkinja, vendar jo je tožena stranka v decembru 2006 „degradirala na mesto knjigovodje“, zaradi česar je I.J. odpovedala delovno razmerje. Škoda (v višini izgubljenega dobička) pa je tožeči stranki nastala zato, ker je zaradi prezaposlitve I.J. k toženi stranki odpovedala pogodbo C. d.o.o. 6. Pritožba prvostopnemu sodišču očita, da ni ugotavljalo odločilnih dejstev, ki predstavljajo dejanski stan toženi stranki očitanega protipravnega ravnanja. Prvostopno sodišče je namreč štelo (med strankama sporno) okoliščino, ali bi se morala I. J. pri toženi stranki zaposliti kot računovodkinja ali kot knjigovodkinja, za nerelevantno. S stališčem prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja. Meni le, da to stališče ne sodi v okvir ne-ugotavljanja protipravnosti toženkinega ravnanja, kot ga razume pritožba, pač pa v okvir na prvi stopnji ugotovljenega neobstoja vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in nastalo škodo.

7. Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z ravnanjem, ki jo je povzročilo, kar pomeni, da je treba iz množice (možnih) vzrokov s pravnim vrednotenjem izluščiti tiste, ki so privedli do (pravno priznane) škode. V vzročnosti sami po sebi je torej inkorporirano pravilno časovno sosledje vzroka in posledice. Škoda že po naravi stvari ne more nastati pred nedopustnim ravnanjem. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka zatrjuje prav slednje: da je tožena stranka I. J. v decembru 2006 protipravno premestila z delovnega mesta računovodkinje na delovno mesto knjigovodkinje, v posledici te kršitve pa naj bi ji nastala škoda v višini izgubljenega dobička že od junija 2006, ko je tožeča stranka odpovedala pogodbo s C.. Že na prvi pogled je očitno, da med navedenimi dejstvi in dogodki ni tistega naravnega časovnega zaporedja, ki je šele pogoj za ugotavljanje vzročnosti. Zatrjevana dejanska podlaga pa ne vzdrži preizkusa vzročnosti tudi iz vsebinskega vidika. Tudi v primeru, če ne bi bilo očitane kršitve (če tožena stranka ne bi premestila I. J. na delovno mesto knjigovodkinje), bi bil posel (in zato vsakršen dobiček) s hotelom C. zanjo izgubljen. Tako se izkaže kot povsem pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da so razlogi, zaradi katerih je I. J. odpovedala delovno razmerje pri toženi stranki, v zadevi nerelevantni. Tožena stranka je dobiček iz posla s hotelom C. izgubila pač zato, ker je pogodbo v mesecu juniju 2006 odpovedala, in to je edini relevanten vzrok za nastalo škodo.

8. Pritožbene trditve, da je bila v skladu z dogovorom med pravdnima strankama tožeča stranka dolžna odpovedati pogodbo s C. (ker naj bi tožena stranka to od tožeče zahtevala) so neprepričljive in nimajo opore v dokaznem gradivu. Res je, da udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja (3. člen OZ), vendar se predpostavlja, da z njimi zasledujejo dopustne in pravno priznane interese. Zato ima vsaka obveznost svojo causo, t.j. z zakonom priznan namen, ki ga stranke želijo s sklenitvijo pogodbe uresničiti. Pritožbeno sodišče v dogovoru, ki bi toženi stranki podelil pravico, da zahteva od tožeče stranke, da prekine pogodbo s svojim poslovnim partnerjem, tožeči stranki pa naložil to obveznost, ne najde smiselne oz. dopustne podlage. Iz dejanskih okoliščin primera namreč ne izhaja razumen razlog niti pravno priznan interes tožene stranke za tolikšen poseg v avtonomijo (drugega) gospodarskega subjekta, da sam svobodno nastopa na trgu. Takšna obveznost, tudi če bi bila dogovorjena, najbrž ne bi bila iztožljiva. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker hipotetičnemu dogovoru pravdnih strank, da bo tožeča stranka odpovedala pogodbo C. d.o.o. ni pridalo posebne teže. Pritrditi je njegovim zaključkom, da tožeča stranka kot avtonomen subjekt samostojno odloča o tem, s kom bo sklepala posle in da je šlo v primeru odpovedi pogodbe dotedanjemu pogodbenemu partnerju za njeno samostojno poslovno odločitev.

9. Verjeti gre sicer tožeči stranki, da so na njeno odločitev vplivala pričakovanja, ki si jih je obetala od dogovorjene prezaposlitve I. J. k toženi stranki. Pravo v določeni meri in ob določenih pogojih varuje tudi pričakovane pravice, vendar v obravnavani situaciji ne gre za primer, ki takšno varstvo upravičuje. Sklepanje in vstopanje v obligacijsko pravna razmerja pač prinaša s seboj določene rizike, ki se jim ni mogoče izogniti niti prenesti na tretje osebe. Vsakdo, ki vstopa v poslovni svet, se mora soočiti s posledicami nepravilnih odločitev, pa tudi odločitev, ki se šele kasneje zaradi okoliščin, za katere ne odgovarja, izkažejo za nepravilne. V obravnavani situaciji je imela tožeča stranka možnost izbire; lahko bi ohranila tako svojo stranko kot tudi pri sebi zaposleno I. J.; lahko bi namesto nje zaposlila koga drugega. Odločila se je drugače, ker je, sicer preko dogovora s toženo stranko, zasledovala neke druge cilje. Vendar tožena stranka ne nosi bremena odgovornosti za cilje tožeče stranke. Celo v primeru, ko bi dogovor res kršila, bi bila pravno priznana škoda, ki bi jo lahko v posledici uveljavljala, omejena le na bistveno bolj neposredne, ožje in (z drugimi vzroki) nepretrgane učinke škodnega dejanja na ekonomski položaj oškodovanca. V obravnavanem primeru pa se je ta poslabšal zaradi njegovih lastnih odločitev in ne zaradi domnevno protipravnih ravnanj tožene stranke.

10. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki po „škodnem“ dogodku dne 12. 12. 2006 sklenili pogodbo, s katero sta dokončno in celovito uredili njuno medsebojno razmerje. Pritožba ne pojasni trditve, da je bila pogodba sklenjena pod grožnjo tožene stranke, saj ne pove, v čem je bila vsebina te grožnje. Največ, kar bi ji z ozirom na dejanske okoliščine grozilo, potem, ko je I. J. že odpovedala delovno razmerje pri toženi stranki, bi bila takojšnja prekinitev pogodbenega razmerja. Pritožbeno sodišče pa ob tem pripominja, da so pogodbena razmerja v načelu svobodna, da njihove trajnosti ni mogoče zagotoviti brez soglasne volje obeh strank, kar pomeni, da mora načeloma imeti vsaka stranka možnost, da tudi iz trajnih razmerij izstopi brez nesorazmernih omejitev.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ugodilo je pritožbi samo v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožeči stranki. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da gredo toženi stranki zgolj stroški za postopek po tarifni št. 3100 in nagrada za narok po tarifni št. 3102. V skladu z ustaljeno sodno prakso se stranki prizna nagrada le za en narok, ne glede na njihovo število, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Pri odmeri pritožbenih stroškov, je upoštevalo, da je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede stroškov (pcto 800,00 EUR), zato bi ji šli po tarifni št. 3210 stroški v višini 68,80 EUR. Ker pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.058,72 EUR, je pritožbeno sodišče razliko po pobotanju naložilo v plačilo tožeči stranki.