Jedro

Tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev, ker ni izkazano, da gre pri toženi stranki za redno odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po 96. čl. ZDR, temveč le za ukinitev tožničinega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku treh dni vzpostaviti delovno razmerje in jo poklicati na delo sistemskega inženirja ter ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.1999 ali ji plačati vsakomesečno nadomestilo plače v znesku povprečne plače v času zadnjih treh mesecev dela, to je v znesku 392.838,66 SIT bruto in 287.488,72 SIT neto do vsakega 18. ali prvega delovnega dne vse po 18. v mesecu za pretekli mesec in da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti oz. nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 001 z dne 30.6.2003. Obenem pa sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da izda predlagano začasno odredbo oz. podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

V pritožbi navaja, da je tožena stranka v postopku odpovedi nepravilno ugotovila, kateri izmed delavcev na področju informatike je lahko uvrščen med presežne delavce. Po stališču komisije za razlago SKPg (Ur.l. RS št. 113-5569/2002) je pri določanju presežnih delavcev potrebno v celoti upoštevati kriterije, ki jih določa 17. člen SKPg. Tožena stranka teh kriterijev ni uporabila ter primerljivih delavcev, ki delajo na področju informatike, ni rangirala glede na določena merila.

Poleg tega navaja, da ni ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, da tožnica ni izkazala nobene izmed predpostavk, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva 2. odstavek 272. člena ZIZ in da taka utemeljitev temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Res je, da je kot tožnica prejela odpravnino ter da se je kot iskalka zaposlitve prijavila pri zavodu za zaposlovanje in da bo prejemala nadomestilo plače, vendar ta dejstva še ne pomenijo, da ji ne bo nastala težko nenadomestljiva škoda. Splošno znano je, da trajanje sodnih postopkov praviloma ni omejeno na dobo, ko je delavec upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti in ko mu teče zavarovalna doba. Sodni postopek lahko traja več let in je ob tem treba upoštevati socialni položaj tožnice. Doslej je poslala že preko 10 prošenj za zaposlitev, vendar ni prejela pozitivnega odgovora. Tudi na podlagi svetovalnih pogovorov pri Zavodu za zaposlovanje ni bilo mogoče pridobiti nove zaposlitve in ni nobenih skorajšnjih možnosti, da bo tožnica zaposlitev, v skladu z njeno strokovno usposobljenostjo - diplomiranega organizatorja, informatika, dobila. Poleg tega ima 4 šoloobvezne otroke; le ob zaposlitvi in mesečnih prejemkih moža je jasno, da ji lahko nastane, zaradi daljše brezposelnosti, težko nenadomestljiva škoda. Žal so se ji težavam v zvezi z zaposlitvijo v zadnjem času pridružile tudi zdravstvene težave in družinski nesporazumi, ki so predvsem posledica psihične napetosti zaradi izgube zaposlitve.

Tožena stranka tudi ni izkazala, da bo utrpela hujšo škodo ali neugodne posledice, če bi se tekom postopka izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje vsaj z zaslišanjem tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotoviti, kolikšna je nevarnost nastanka škode zaradi izgube zaposlitve in ali bi tožena stranka zaradi začasne odredbe sploh utrpela neugodne posledice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je bistveno pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 1. odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog strank lahko izda sodišče začasne odredbe, če so izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98, 75/2002) v primeru zavarovanja nedenarne terjatve oz. pogoji iz 270. člena ZIZ v primeru, če se predlaga zavarovanje denarne terjatve.

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR (Ur. l. RS št. 42/2002) ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom oz. odločbo delodajalca, kot je to storila napačno tožena stranka. Novi ZDR je (drugače kot prej veljavni zakon, ki je urejal delovna razmerja), vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Na podlagi novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ne vpliva na samo zakonitost redne odpovedi o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

V konkretnem primeru je tožnica vložila tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnih razlogov in predlagala izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS in 272. členu ZIZ. Tožena stranka je zakonito odpovedala pogodbo iz razloga po 1. točki 1. odstavka 88. člena ZDR, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tako iz tožbe, kot tudi iz odgovora na tožbo izhaja, da je bila v času odpovedi pogodbe gospodarska situacija, v kateri se je znašel delodajalec, zaradi zmanjšanega povpraševanja po električnih orodjih in posledično zmanjšani prodaji, slaba. Iz dokaznega gradiva pa nadalje tudi izhaja, da je pri toženi stranki prišlo do prehoda na nov informacijski sistem; informacijski sistem, na katerem je pred tem delala tožnica, pa je bil s tem v celoti zamenjan.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka samo na splošno navaja, da je preverila, ali je bilo mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ter jo prekvalificirati ali dokvalificirati in da iz dosedaj predloženih pisanj s strani tožene stranke ne izhaja njeno aktivno ravnanje za izpolnitev tovrstnega zakonskega pogoja. Namreč iz določbe 3. odstavka 88. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. To je tožena stranka storila z obvestilom tožnici z dne 26.6.2003, opr.št. 001 (dokaz: A/2), poleg tega pa kaže tudi na to, da so za sedaj razlogi za odpoved pogodbe resni in utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka upoštevati določbo 100. člena ZDR, kakor tudi 19. člen KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije, ki določata kriterije za določitev presežnih delavcev. Namreč tožena stranka, predvsem pa tožnica sama v svoji tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni dokazala, da gre pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po 96. členu ZDR, ki jasno določa, kdaj se lahko daje odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, in da je pri takih primerih potrebno upoštevati sprejeti program razreševanja presežnih delavcev (2. odstavek 96. člena), upoštevati obveznost obveščanja o tem Zavod za zaposlovanje in posvetovanja s sindikatom in uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev (97., 98., 99. in 100. člen ZDR). Iz sedaj predloženih dokazov v spisu izhaja, da gre le za ukinitev tožničinega delovnega mesta in da le-ta ni potreben glede na reorganizacijo tožene stranke in zmanjšanja obsega dela ter spremembe informacijskega sistema. Iz tega ne izhaja, da gre za odpoved pogodbe večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot to navaja tožnica, in to tudi povzame v obrazložitvi tega sklepa tudi sodišče prve stopnje. Na podlagi tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da ni podana potrebna verjetnost, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zato tudi tožničina terjatev zaenkrat ni verjetno izkazana, kar pa bi tožnica morala izkazati. Soglaša pa z nadaljnjo obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če upnik poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže vsaj še enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev, predpisanih v 2. odstavku 272. člena ZIZ in v tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da jih tožnica ne izpolnjuje.

Pritožbeno sodišče še nadalje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala, da bo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi ostala brez sredstev za preživljanje, zaradi česar bi nastalo njej ali družinskim članom, ki jih preživlja, težko nenadomestljiva škoda.

Pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja, da bi tožena stranka samovoljno ravnala, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj jo je obvestila o nameravani redni odpovedi in sicer v pismeni obliki, kot to izhaja iz 3. odstavka 83. člena ZDR, z obvestilom z dne 26.6.2003 (dokaz A/2). Poleg tega je podala tožena stranka tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Odpoved pogodbe pa je podala tožnici že 30.6.2003, opr.št. 001 (dokaz A/3). Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da ni prišlo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi do samovolje pri toženi stranki, poleg tega tudi ni prišlo do nenadomestljive škode, ki mora nastati zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Dejstvo je sicer, da delavec, kateremu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, ostane brez dohodkov. To pa še ne pomeni, da je tožnica izkazala za verjetno, katerega od alternativno določenih pogojev iz 272. člena ZIZ.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožnica ni dokazala enega izmed pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki so potrebni za utemeljenost izdaje začasne odredbe. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe in s takimi stališči ter s tako obrazložitvijo tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito izdala redno odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov, bo temu ustrezno ugodilo tožbenemu zahtevku in zaradi nezakonitosti dano odpoved razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku in tožnici priznalo vse pravice po delu in z dela, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.