Jedro

Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2022 ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Kršilo ji je pravico do poštenega sojenja, ker od toženke ni zahtevalo dokumentacije o delovnih mestih v družbah, povezanih s toženko. Na podlagi te dokumentacije bi izvedenec lahko preveril, ali imata ti družbi primerno delo za tožnico. Odpovedi ni podpisala toženka, na kar bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni podala točnih informacij. Prilagoditev delovne obveznosti odločbi ZPIZ je bistvena obveznost delodajalca. Razlogi sodbe so kontradiktorni, saj sodišče najprej navaja, da od toženke ni bilo mogoče pričakovati, da prilagodi delovni proces tako, da bo tožnica delala le na nekaterih operacijah, nato pa je ugotovilo, da bi delo na posameznih operacijah tožnica sicer lahko opravljala, a toženka ni imela na voljo nobenega takšnega prostega delovnega mesta. Šele po pridobitvi izvedenskega mnenja je toženka začela trditi, da od nje ni mogoče zahtevati prilagoditve delovnega mesta na način, da delavec opravlja le nekatere operacije, oziroma je začela trditi, da bi tožnica morala opravljati prav vsa dela v okviru delovnega mesta. Če bi tožnica opravljala le določene operacije, to ne bi vplivalo na delovni proces. Direktor sam je negiral, da prilagoditev ni mogoča. Toženka je izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica ne bi smela delati na delovnem mestu sestavljalec III, ker je bila s sodbo razporejena na drugo delovno mesto. Zamolčala je, da ima v Proizvodnji A. delovno mesto, ki je namenjeno invalidom in ki ga je izvedenec ocenil kot primernega za tožnico. Razlogi sodbe, da toženka ni imela dovolj dela za vse zaposlene, niso pomembni za ta spor. Težave so se pojavile, ker je bila tožnica očitno "preveč časa v bolniški." Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 15. 6. 2020 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela, na katerem dela, to je sestavljalec III, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, od 20. 8. 2019 dalje. Toženka je zato z njo dne 8. 7. 2020 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec III, s priznano omejitvijo. Zoper odločbo ZPIZ je tožnica uveljavljala sodno varstvo in bila s sodbo IV Ps 570/2020 z dne 11. 1. 2022 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, na drugem delovnem mestu, z omejitvami delovne zmožnosti1, od 20. 8. 2019 dalje. Predmet spora je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki ji jo je toženka podala dne 23. 8. 2022, ker ji ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta in tudi ne prilagoditi delovnega mesta sestavljalec III. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved zakonita.

7. Pritožba zatrjuje, da Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni posredovala točnih informacij, ter da komisija, v kateri ni noben član strokovnjak medicine dela, ni preverjala dejanskih razmer pri toženki. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da v zvezi s postopkom pred komisijo (103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) niso bile podane nobene nepravilnosti. Izpoved predsednika te komisije in listine potrjujejo zaključek, da je toženka komisiji podala ustrezno obrazložen predlog z vso potrebno dokumentacijo, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi komisija postopala v nasprotju s Pravilnikom o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005 in nadaljnji). Preverbi vsebinske pravilnosti ugotovitve komisije o obstoju podlage za odpoved pa je namenjen ta sodni postopek.

8. Po oceni prvostopenjskega sodišča je toženka dokazala, da je tudi pri drugih delodajalcih preverila, ali ti lahko tožnici ponudijo ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji). Pritožba se s tem ne strinja in zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje toženki ni naložilo predložitve dokumentacije o delovnih mestih v B. d.o.o. in C. d.o.o. (s toženko povezani družbi); meni, da bi izvedenec medicine dela moral za navedeni družbi preveriti, ali bi tožnici lahko zagotovili ustrezno delo. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin pravilno zaključilo, da je toženka dokazala zahtevano aktivnost v smislu citirane določbe ZZRZI. Predložila je odgovore petih družb (med njimi tudi B. in C.), iz katerih izhaja, da za tožnico nimajo ustreznega dela. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da gre za povsem skromne odgovore, saj je iz listin razvidno, da so bili ti odgovori (opremljeni z žigi družb in podpisi pristojnih oseb) podani na podlagi toženkinega poizvedovanja, v katerem je ta korektno povzela omejitve tožničine delazmožnosti. Noben predpis pa delodajalcu (in zato tudi ne sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali ta dejansko ima ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana.

9. Navedba, da izpodbijane odpovedi ni podpisala toženka, ampak B. d.o.o., predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi na to okoliščino sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti in šteti odpoved za nično. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPP sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih niso predlagale le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. V pritožbi izpostavljena novota ne spada v okvir te določbe ZPP.

10. V zvezi z dejanskim razlogom za podajo odpovedi pritožba neutemeljeno vztraja, da so se "težave" pojavile, ker je bila tožnica preveč časa v bolniškem staležu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je direktor to izrecno zanikal (prav tako vodja splošne službe D. D. in kadrovnica E. E.). Okoliščin, ki bi dokazovale nasprotno, pritožba ne konkretizira.

11. Pritožba očita, da prvostopenjska zavrnilna odločitev predstavlja sodbo presenečenja, ker je izvedenec ugotovil več del, ki bi jih tožnica na delovnem mestu sestavljalec v okviru svoje delazmožnosti še vedno lahko opravljala. Očitek ni utemeljen. O takšni sodbi ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

12. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je izvedenec za medicino dela ugotovil, da pri toženki v okviru delovnega mesta sestavljalec obstajajo štiri delovne aktivnosti (operacije), ki bi jih tožnica upoštevaje omejitve delovne zmožnosti lahko opravljala, oziroma bi ji bilo njihovo opravljanje mogoče prilagoditi z ergonomskim stolom. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo za pravilno. Obrazložilo je, da kljub temu od delodajalca ni mogoče zahtevati prilagoditve delovnega procesa pogojem odločbe o invalidnosti. Temu stališču pritožba utemeljeno oporeka s sklicevanjem na ustavnopravno varstvo invalidov, ki terja sprejem aktivnih ukrepov za zagotovitev enakih dejanskih možnosti in enakega obravnavanja invalidov (2., 14. in 52. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). To varstvo se razteza tudi na uresničevanje ustavne pravice invalidov do svobode dela (49. člen URS).

13. Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki2. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.)3. 14. Po mnenju pritožbe je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica ne bi več smela delati na delovnem mestu sestavljalec III, ker ji je bila s sodbo IV Ps 570/2020 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Na takšno toženkino prepričanje je po oceni pritožbenega sodišča sklepati tudi iz njene navedbe v odgovoru na pritožbo (in prvostopenjskih navedb), da je pri ugotavljanju, ali ima ustrezno delovno mesto za tožnico, kateri je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, upoštevala sistemizirana delovna mesta kot celote, ne le del njihovih obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo (prim. Psp 32/2023). Možnost takšne realizacije pravice invalida je nenazadnje potrdil tudi izvedenec medicine dela, ki je v okviru zaslišanja pojasnil, da delo z omejitvami na drugem delovnem mestu v smislu sodbe IV Ps 570/2020 lahko predstavlja tudi delovno mesto sestavljalec III, v okviru katerega je pač "nekaj spremenjeno." Če je taka prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera (ki jih je treba presojati tudi v okviru stališč iz 13. točke tega sklepa) mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena. V takem primeru odpovedi iz razloga invalidnosti tudi ni mogoče utemeljiti s poslovnimi težavami, ki jih je navajala toženka v tem sporu (upad naročil in s tem povezana uporaba instituta čakanja na delo od doma, nepodaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ter podaja odpovedi iz poslovnega razloga).

15. Kot izhaja iz izpodbijane odpovedi, ta tožnici ni bila podana le iz razloga, ker ji toženka ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta, temveč tudi zato, ker ji ni mogla prilagoditi delovnega mesta. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upoštevaje izvedensko mnenje ugotovilo, da je na delovnem mestu sestavljalec III sicer mogoče opravljati določene delovne aktivnosti tudi s tožničinimi omejitvami delovne zmožnosti (tudi v specifikaciji delovnih mest B23 je nenazadnje navedeno, da ima toženka invalidom prilagojeno delovno mesto sestavljalec III - invalid), je očitno presodilo, da v obravnavanem primeru takšna prilagoditev delovnega mesta ni bila mogoča. Na to je sklepati iz naslednjih razlogov izpodbijane sodbe: od toženke ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici zagotovi opravljanje zgolj tistih delovnih aktivnosti (operacij), ki jih je kot dopustne zanjo opredelil izvedenec; te operacije so le del procesa na delovnem mestu sestavljalec oziroma sestavljalec III; delovni proces je namenjen izdelavi produkta, pri čemer je vsaka operacija vezana na predhodne in naslednje operacije, toženka pa je morala zagotoviti, da je opravljeno celotno delo; delovno mesto zgolj s tistimi delovnimi operacijami, ki bi ustrezale tožnici, ni bilo na razpolago, saj je toženka že imela zaposlene, ki so bili razporejeni na takšna opravila zaradi invalidnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna presoja, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo očitno na podlagi predhodno povzetih izpovedi direktorja in prič, preuranjena.

16. Za preostali delovni zmožnosti invalida razumno prilagoditev delovnega mesta se glede na Direktivo šteje tudi razdelitev delovnih nalog. Izvedenec je v zvezi z delom sestavljalca ugotovil, da v Proizvodnji F., ki dejansko obsega sedem delovnih aktivnosti4, tožnica lahko opravlja tri5, v Proizvodnji A. (G.) pa lahko opravlja eno delovno aktivnost6. Za presojo v sporu je tako ključno, ali bi toženka lahko, ne da bi to zanjo pomenilo nesorazmerno breme, prilagodila tožnici delovno mesto sestavljalca III tako, da bi ta na njem opravljala zgolj (določene) delovne aktivnosti, ki so bile ugotovljene kot zanjo ustrezne, pri čemer bi takšno tožničino opravljanje dela še vedno pomenilo opravljanje funkcij, ki so bistvene za delovno mesto sestavljalca III. Tovrstna presoja v prvostopenjskem postopku zaradi neupoštevanja vseh relevantnih materialnopravnih izhodišč iz 13. točke tega sklepa ni bila opravljena, zato jo mora sodišče prve stopnje opraviti v ponovljenem sojenju.

17. Pritožba zmotno navaja, da toženka do prejema izvedenskega mnenja ni trdila, da mora biti delo opravljeno na vseh delovnih operacijah. V prvi in drugi pripravljalni vlogi je namreč navedla, da delavci v proizvodnji praviloma na dve uri rotirajo po delovnih operacijah, zaradi česar morajo znati opravljati vse delovne operacije (t i. večusposobljenost na delovnem mestu sestavljalec oziroma sestavljalec III); trdila je, da delavca zato ni mogoče dodeliti le na eno operacijo, ker ta operacija ne bi bila prosta za delo oziroma rotacijo ostalih delavcev. Pritožba zatrjuje, da je delo tožnice le na določenih delovnih aktivnostih (operacijah) mogoče in da to ne bi vplivalo na delovni proces. V utemeljitev tega navaja več okoliščin, ki jih je po presoji pritožbenega sodišča treba v ponovljenem sojenju natančneje raziskati.

18. Kot navaja pritožba, je toženka že na podlagi odločbe ZPIZ z dne 15. 6. 2020 s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas. Opravljanje dela na delovnem mestu sestavljalec III s krajšim delovnim časom, ki je določen tudi v izreku sodbe IV Ps 570/2020, je torej pri toženki na splošno mogoče. 19. V zvezi s presojo nujnosti opravljanja vseh delovnih operacij delovnega mesta pritožba utemeljeno izpostavlja izpoved direktorja, da je vsaka operacija posebej ocenjena in ovrednotena. Kot je še pojasnil, morajo delavci v proizvodnji (izpoved se nanaša na zaposlene za polni delovni čas) obvladati vsaj dva ali tri delovna področja, zato da lahko rotirajo. Že z vidika njegove izpovedi je po presoji pritožbenega sodišča treba raziskati, ali bi bilo tožnici vendarle mogoče prilagoditi delovno mesto na način, da bi opravljala le zanjo ustrezne delovne aktivnosti. Nenazadnje iz tožničine izpovedi izhaja, da je pred nastopom bolniškega staleža v juniju 2020 tekom delovnega časa vtikala kable, nato šla na sestavo, nato pa zopet nazaj vtikati kable, izvajala pa je tudi kontrolo - očitno je bila že tedaj v delovni proces sestavljalca III vpeta tako, da je rotirala le na teh (torej le na posameznih) delovnih aktivnostih.

20. Ker obveznost opravljanja vseh delovnih aktivnosti (operacij) delovnega mesta toženka utemeljuje z omogočanjem izvajanja rotacije, je v ponovljenem sojenju treba ugotoviti, kakšna rotacija je bila pri toženki sploh predpisana. Iz izpovedi direktorja namreč izhaja, da rotacija poteka skladno s toženkinimi predpisi, pri čemer iz dosedanjega dokaznega postopka ni mogoče jasno razbrati pravil rotacije: D. D. in H. H. (vodja službe proizvodnje) sta izpovedala, da se praviloma rotira na dve uri; E. E. je izpovedala, da naj bi se rotiralo nekje na dve uri, v praksi pa je to odvisno od teže operacije; I. I. (vodja proizvodne enote) je izpovedala, da se na dve uri rotira le na G. (Proizvodnja A.), medtem ko se drugje rotira na štiri ure (delavci pa se med seboj sami dogovorijo, kdo bo na kontroli, sestavi, vtikanju kabla …). Nato je treba presoditi, ali bi tožničino opravljanje le določenih delovnih aktivnosti v štiriurnem dnevnem delovnem času res onemogočalo izvedbo rotacij v proizvodnji (še zlasti, ker se glede na izpoved I. I. razen na G. rotira le na štiri ure).

21. Na vprašanje, ali je možno opravljati delo le na eni delovni operaciji, je I. I. izpovedala, da bi bilo to sicer težje, ker ponavadi vsi rotirajo, a je obenem pojasnila, da ima toženka delovna mesta, ki so s tega vidika prilagojena nosečnicam in starejšim delavkam. Ker je poleg teh dveh kategorij po ZDR-1 posebno varstvo priznano tudi invalidom, je potrebna presoja, ali bi takšno prilagojeno delovno mesto toženka vendarle lahko omogočila tudi tožnici. Kot je izpovedal direktor, je tudi sicer večina invalidov zaposlenih na delovnem mestu sestavljalec III, z omejitvami.

22. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno v ponovljenem postopku upoštevati vsa materialnopravna izhodišča, na katera je bilo opozorjeno s tem sklepom in raziskati vse izpostavljene dejanske okoliščine. V ta namen naj dodatno zasliši direktorja oziroma priče, katerim so poznana dejstva o vključitvi tožnice v delovni proces (dodatno zaslišanje H. H. je toženka že tako ali tako predlagala v okviru pripomb na izvedensko mnenje), po potrebi pa tudi izvedenca. O zadevi naj nato ponovno odloči ob vestni in temeljiti oceni vseh dokazov (tudi izvedenskega mnenja, na katero je toženka podala pripombe).

23. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka, saj se razveljavitev nanaša na dopolnitev dejstev glede ključnih dokaznih zaključkov in izvedbo več dokazov. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. V primeru, da bo v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku ugodeno, je treba odločiti tudi o pobotnem ugovoru (l. št. 43), o katerem prvostopenjsko sodišče v dosedanjem sojenju ni odločalo (ker je izdalo zavrnilno odločbo). Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Psihofizično lažje delo v delokrogu svojega poklica in delovnih izkušenj, izmenoma stoječe in sedeče ter z malo hoje - ergonomsko prilagojeno z ergonomskim in/ali trtičnim stolom, brez hoje po stopnicah, brez počepanja in poklekanja, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 8 kg. 2 Da je tudi v primeru odpovedi iz razloga invalidnosti dokazno breme na delodajalcu, izhaja iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1. 3 Da je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera delodajalec dolžan prilagoditi delo delavcu invalidu, (posredno) izhaja tudi iz nekaterih stališč Vrhovnega sodišča RS. V zadevi VIII Ips 242/2017 je pojasnilo, da obveznosti delodajalca iz 196. člena ZDR-1, da delavcu zagotovi opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali zmožnosti, ni mogoče realizirati drugače kot tako, da delodajalec prouči vsa opravila na posameznem delovnem mestu, ki ga namerava ponuditi delavcu, in izloči vsa tista opravila, ki presegajo z invalidsko odločbo priznane omejitve. V zadevi VIII Ips 118/2018 je zavzelo stališče, da delodajalec obveznost zagotovitve drugega ustreznega dela delovnemu invalidu lahko uresniči tudi tako, da delavcu odredi opravljanje drugega dela v okviru istega delovnega mesta. Pri tem gre le za način uresničitve te obveznosti, ki je možen pod pogojem, da je pri delodajalcu takšno delo na voljo. 4 Ob ogledu je toženka pojasnila, da delo sestavljalca na F. delu obsega sedem delovnih aktivnosti (od opisanih 23), saj gre v opisu v Oceni tveganja za podvajanje istih aktivnosti. 5 Montaža vzmetnih kontaktov na boben; montaža zaskočnika na osnovno ploščo ter vstavljanje kontaktnega obroča; montaža kabla v boben ter navijanje in silikoniziranje. 6 Montaža oscilatorja.