Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri vprašanju, kdaj gre za isto stvar, da ponovno odločanje ni dopustno (načelo ne bis in idem), je treba izhajati iz historičnega dogodka, ki se presoja, oz. iz sklopa dejstev, na podlagi katerih se odločitev sprejme. V prvem disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka uvedla, je tožeči stranki očitala uživanje alkohola v nastanitvenem objektu, v drugem disciplinskem postopku pa ji je očitala, da je uživala alkohol istega dne v istem časovnem terminu, vendar na drugem kraju, to je v lokalu. Glede na to ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obeh disciplinskih postopkih odločala o isti stvari, o isti očitani disciplinski kršitvi. Kraj, kjer delavec uživa alkohol, ne predstavlja znaka disciplinske kršitve, kljub temu pa dveh kršitev, ki sta po vsebini istovrstni, pa storjeni na različnem kraju, ni mogoče obravnavati kot isti kršitvi.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje opravilo odločbi št. ... z dne 17. 2. 2010 in št. ... z dne 30. 6. 2010, ki ju je izdala tožena stranka in s katerima je bila tožeča stranka spoznana za odgovorno storitve težje kršitve vojaške discipline in ji je bil izrečen ukrep denarne kazni v višini 7 % plače, izplačane za januar 2010 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača stroške postopka tožeče stranke v višini 801,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).
Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno oprlo na 319. člen ZPP in ugotovitev, da je o disciplinski odgovornosti tožeče stranke odločala tožena stranka že v prvem disciplinskem postopku. Takšna odločitev ni pravilna. Dne 31. 1. 2010 je bil zoper tožečo stranko uveden postopek zaradi utemeljenega suma, da je 27. 1. 2010 v času med 22.00 in 23.00 uro uživala alkohol in glasno govorila v nastanitvenih objektih moštva varovanja baze A. Po izvedeni disciplinski obravnavi je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka za očitano kršitev ni odgovorna, da pa je podan utemeljen sum, da je istega dne v istem času uživala alkohol v lokalu baze A. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka zoper tožečo stranko sprožila nov disciplinski postopek. V sklepu z dne 9. 2. 2010 ji je očitala, da je dne 27. 1. 2010 v času med 22.00 in 23.00 uro uživala alkohol v lokalu baze A.. Očitano disciplinsko kršitev je tožeča stranka priznala, zato ji je tožena stranka izrekla denarno kazen. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka za isto kršitev vodila dva disciplinska postopka. Izhajalo je iz stališča, da kraj uživanja alkohola ni objektivni znak očitane disciplinske kršitve. Zaradi tega je sodišče prve stopnje presodilo, da bi tožena stranka lahko spoznala tožečo stranko za odgovorno že v okviru prvega disciplinskega postopka. Takšna presoja ni pravilna. Kraj uživanja alkohola, ki je v drugem disciplinskem postopku spremenjen, pomeni, da gre za dva različna historična dogodka, ki ju je tožena stranka utemeljeno obravnavala v okviru dveh ločenih disciplinskih postopkov. Tožeči stranki v obeh postopkih ni očitala istega oz. enakega ravnanja, prvič ji je očitala, da je uživala alkohol v nastanitvenem objektu, drugič pa ji je očitala, da je uživala alkohol v lokalu. Opis disciplinske kršitve, ki se v disciplinskem postopku presoja, mora biti vsebovan v sklepu o uvedbi postopka (stališče v sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1319/2007 z dne 7. 5. 2008). Tožeči stranki se je v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka z dne 9. 2. 2010 očitala druga disciplinska kršitev. V izreku tega sklepa sicer ni izrecno navedeno, da se kršitev nanaša na uživanje alkohola v lokalu, je pa to navedeno v obrazložitvi sklepa, kar glede na zgoraj citirani judikat Višjega delovnega in socialnega sodišča zadošča. Če sodišče prve stopnje ne bi zavrnilo vseh pravočasno predlaganih dokazov tožene stranke in če bi zaslišalo predlagane priče, bi ugotovilo, da sta se tožeči stranki očitali dve disciplinski kršitvi. Na tej podlagi bi lahko pravilno presodilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožba je utemeljena.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialno pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Posledično je preuranjeno presodilo, da je tožbeni zahtevek za opravo odločb tožene stranke z dne 17. 2. 2010 in 30. 6. 2010 utemeljen.
Bistvene dejanske okoliščine tega spora, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje, so: tožena stranka je zoper tožečo stranko s sklepom z dne 31. 1. 2010 uvedla disciplinski postopek zaradi disciplinske kršitve, ker je tožeča stranka 27. 1. 2010 v času med 22.00 in 23.00 uro uživala alkohol in glasno govorila v nastanitvenih objektih moštva varovanja baze A.. Po opravljeni ustni obravnavi je izdala odločbo, da tožeča stranka za očitano disciplinsko kršitev ni odgovorna. Hkrati ji je izdala sklep z dne 9. 2. 2010 o uvedbi disciplinskega postopka zaradi disciplinske kršitve, ker je 27. 1. 2010 med 22.00 in 23.00 uživala alkohol v času izvajanja staže v bazi A.. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da se očitek nanaša na uživanje alkohola v lokalu baze A.. Za to disciplinsko kršitev je tožena stranka tožečo stranko spoznala za odgovorno z odločbama z dne 17. 2. 2010 in 30. 6. 2010, ki sta predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu.
Pravno podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za odpravo odločb tožene stranke predstavljajo določbe Zakona o obrambi (ZObr; Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.), Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Uradni list RS, št. 68/07 in nadalj.) ter Pravil službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 84/09). Te predpise je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pravilno je nadalje navedlo, da tako sedmi odstavek 57. člena ZObr kot 119. točka Pravil službe v Slovenski vojski za disciplinski postopek napotujeta na smiselno uporabo predpisov, ki urejajo postopek pred sodišči, ki so prisojna za spore iz delovnih razmerjih. Takšna predpisa sta Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 4/02) in ZPP.
ZPP v 319. členu določa, da postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. To pravilo je sodišče prve stopnje smiselno uporabilo pri presoji zakonitosti odločb o disciplinski odgovornosti, kar je pravilno. Nepravilno pa je presodilo, da je tožena stranka zoper tožečo stranko za isto disciplinsko kršitev vodila dva disciplinska postopka, zaradi česar odločbe, izdane v drugem postopku, po načelu ne bis in idem niso zakonite.
Pravnomočnost v sodnem postopku je negativna procesna predpostavka, ki onemogoča ponovno sojenje o isti stvari. Temeljno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob uporabi načela ne bis in idem, je, kdaj gre za isto stvar. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje odgovorilo zmotno. Menilo je, da je objektivni znak disciplinske kršitve v obeh disciplinskih postopkih uživanje alkohola, pri čemer kraj, na katerem delavec alkohol zaužije, ne predstavlja znaka disciplinske kršitve. Zaradi tega je tožena stranka z izdajo prve odločbe, s katero je ugotovila, da tožeča stranka ni odgovorna za disciplinsko kršitev (uživanje alkohola), odločila o disciplinski odgovornosti tožeče stranke in ponovno odločanje ni dopustno.
Opisana presoja ni pravilna. Pri vprašanju, kdaj gre za isto stvar, da ponovno odločanje ni dopustno, je treba izhajati iz historičnega dogodka, ki se presoja, oz. iz sklopa dejstev, na podlagi katerih se odločitev sprejme. V prvem disciplinskem postopku, ki ga je tožena stranka uvedla s sklepom z dne 21. 1. 2010, je tožeči stranki očitala uživanje alkohola 27. 1. 2010 med 22.00 in 23.00 uro v nastanitvenem objektu, v drugem disciplinskem postopku, uvedenem s sklepom z dne 9. 2. 2010, pa ji je očitala, da je alkohol uživala istega dne v istem časovnem terminu, vendar na drugem kraju, to je v lokalu. Glede na to ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obeh disciplinskih postopkih odločala o isti stvari, o isti očitani disciplinski kršitvi. Kraj, kjer delavec uživa alkohol, seveda ne predstavlja znaka disciplinske kršitve, kljub temu pa dveh kršitev, ki sta po vsebini istovrstni, pa storjeni na različnem kraju, ni mogoče obravnavati kot iste kršitve.
Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zaključilo, da tožena stranka s sklepom z dne 9. 2. 2010 ni uvedla disciplinskega postopka zaradi disciplinske kršitve, o kateri je bilo že (pravnomočno) odločeno. Ta disciplinski postopek, ki se je zaključil z izdajo odločb, ki sta predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu, je vodila zaradi druge kršitve (kršitve, ki se je zgodila na drugem kraju). Zato odločbi z dne 17. 2. 2010 in 30. 6. 2010 upoštevaje načelo ne bis in idem nista nezakoniti.
Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je tožena stranka pri vodenju disciplinskega postopka kršila načelo ne bis in idem, nadalje ni presojalo, ali sta izpodbijani odločbi o disciplinski odgovornosti tožeče stranke zakoniti in utemeljeni. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primere ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na določbe ZObr, ZSSloV in Pravil službe v Slovenski vojski presoditi, ali je tožbeni zahtevek za odpravo odločb z dne 17. 2. 2010 in 30. 6. 2010 utemeljen. Pri tem bo moralo presoditi tako formalne vidike kot vsebinsko utemeljenost odločitve tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožeče stranke. Glede na morebitni spremenjeni uspeh strank v postopku bo moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.