Jedro

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 173/2001-9 z dne 12.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/91 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 30.11.2000. S to odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka zavrnil tožničino zahtevo za vrnitev v last in posest podržavljenih poslovnih prostorov - dela zgradbe, stoječe na zemljišču parc. št. 199 k.o. S., ki v naravi predstavlja lokal s pripadajočimi skladišči v S.; v 2. točki izreka je organ prve stopnje upravičencu J.K. priznal za nacionalizirano nepremičnino iz 1. točke izreka odškodnino v znesku 80.323,60 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, ki jih je dolžna v 90 dneh od pravnomočnosti prvostopne odločbe izročiti tožnici kot skrbnici za posebni primer. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, ker iz izpodbijanih odločb in upravnih spisov izhaja, da so obravnavane nepremičnine bile v sredstvih podjetja G., Š., ki se je lastninsko preoblikovalo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 - odločba US in 1/96), tožnica pa ni vložila predloga za začasno odredbo po 10. členu ZLPP. Glede na to ji je ugasnila pravica za vračilo podržavljenega premoženja v naravi, pač pa ji pripada le odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Tožnica zmotno meni, da je svoj denacionalizacijski zahtevek za vračilo v naravi zavarovala s predlogom za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, ki je bil vložen skupaj z zahtevo za denacionalizacijo z dne 30.4.1992. Ker prvostopni upravni organ o zadevi za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen ni odločil do uveljavitve ZLPP, bi morala tožnica vložiti še zahtevo za izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP, česar pa niti sama ne trdi, da bi storila. S tem pa tožnici ni bila storjena nova krivica, saj bo za podržavljano premoženje prejela odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo. Navaja, da je razloge, zakaj ni vložila zahteve za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, obširno navedla v svoji tožbi z dne 2.7.2001. Zahteve za izdajo začasne odredbe ni mogla vložiti, saj je bil položaj stranke priznan šele z obnovo denacionalizacijskega postopka z odločbo z dne 4.3.1998, in sicer na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. P 20/93 z dne 5.3.1996. Tudi če bi zahtevo za začasno odredbo po ZLPP vložila, bi bila zavržena, ker takrat še ni imela položaja stranke. O postopku denacionalizacije je bila obveščena tudi družba G., trgovina in storitve d.d., saj je tožnica pravočasno predlagala zaznambo prepovedi prometa nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije. Ta družba pa je z njenim sinom celo sklenila najemno pogodbo, za poslovne prostore, ki so predmet denacionalizacije. Z vrnitvijo v naravi se ne bi povzročile nove krivice. Znano ji je tudi, da namerava družba M. d.d., ki je pravna naslednica družbe G. d.d., prodati prostore, ki so predmet denacionalizacije. Predlaga, da naj se njej nepremičnina vrne v naravi, podjetju pa naj se da odškodnina.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, Mestna občina N.G., Slovenska odškodninska družba in M. G. d.d. na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita. Ne glede na to, da je bil v obravnavani zadevi skupaj z zahtevkom za denacionalizacijo vložen tudi predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, zahtevek za vračilo v naravi ni bil ustrezno zavarovan, ker o predlogu te začasne odredbe ni bilo odločeno do uveljavitve ZLPP. Takšno obveznost je predvidel že ZDen v 41. členu. Ta določa, da če predpis, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, zahteva v zvezi z uveljavljanjem pravic iz ZDen predhodno priglasitev upravičencev do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetja, se določbe 34. do 39. člena ZDen uporabljajo samo za podjetja, glede katerih je bila taka priglasitev veljavno opravljena, in v obsegu, v katerem je bila opravljena. Po določbah 9. do 15. člena ZLPP pa je bilo treba denacionalizacijske zahtevke zavarovati z začasno odredbo po ZLPP, za katero je bilo treba predlog vložiti najpozneje do 7.6.1993. Če do tega datuma predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP ni bil vložen, je podjetje lahko lastninilo tudi premoženje, ki je bilo sicer predmet denacionalizacije. Ker v obravnavanem primeru tožnica sama priznava, da predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP ni vložila, obravnavano premoženje ne more biti vrnjeno v naravi. Zato je pravilna odločitev, da se to premoženje vrne v obliki obveznic SOD.

Na odločitev ne vpliva dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, saj o njem ni bilo pravnomočno odločeno do uveljavitve ZLPP. Na odločitev tudi ne vpliva razlog, ki ga navaja tožnica, namreč da predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP niti ni mogla vložiti, ker ji v času, ko je bilo možno te vloge vložiti, še ni bila priznana lastnost stranke v denacionalizacijskem postopku. Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP je namreč prekluziven in zato po njegovem izteku, ne glede na to, zakaj je bil zamujen, te pravice ni več mogoče z uspehom uveljavljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.