Up-735/03 - 8

6. 7. 2005

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 541/2003 z dne 20. 8. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki št. P 28/2001 z dne 16. 1. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) zahteval ukinitev oziroma prenehanje služnostne pravice hoje in vožnje z vso kmetijsko mehanizacijo za potrebe parc. št. 1083/10 – gozd, pašnik in parc. št. 1083/11 – pašnik, vpisanih pri vl. št. 86 k. o. Dolenji Logatec, po delu parcele št. 1083/7 – pašnik, vpisane pri vl. št. 37 k. o. Dolenji Logatec, katere lastnik je pritožnik. Sodišče je pritožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 720.390 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da pritožnik kot lastnik služeče nepremičnine ni uspel dokazati (oziroma tega ni pravočasno dokazoval), da bi se razmere od trenutka pridobitve stvarne služnosti [1] toliko spremenile, da ta za uporabo gospodujočih parcel v gospodarskem pomenu ne bi bila več potrebna.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Z njo naj bi mu bile kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena ter iz 22. in 25. člena Ustave. Zatrjuje, da je v postopku navedel tri možne javne poti, ki bi tožencem omogočale dostop do njihovih parcel. Sodišču prve stopnje očita, da se ni zadovoljivo in prepričljivo opredelilo do ustreznosti teh poti oziroma da se glede dveh poti sploh ni opredelilo. Zaradi pomanjkljive in nejasne obrazložitve sodišča prve stopnje naj bi bili pritožniku kršeni tako pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave kot tudi pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave (ta naj bi mu bila omogočena le formalno, ne pa dejansko). Višjemu sodišču pritožnik očita arbitrarno odločanje, saj naj bi bila odločitev v nasprotju s podatki v spisu, poleg tega pa naj bi Višje sodišče odstopilo od svojih predhodnih stališč, ki jih je v tej zadevi zavzelo v sklepih, s katerimi je (večkrat) razveljavilo prvostopenjsko odločitev. Pritožnik zlasti nasprotuje stališču Višjega sodišča, da ni pravočasno zatrjeval pravno pomembnih dejstev. Iz predhodnih sklepov naj bi bilo razvidno, v katero smer se nagiba Višje sodišče glede pravno odločilnih dejstev, nato pa naj bi odločilo popolnoma drugače. Sodba Višjega sodišča naj bi zato za pritožnika pomenila presenečenje. Pritožnik izrecno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in zatrjuje, da ta ni zadovoljivo obrazložena. Meni, da ni nikakršnih razlogov, da bi za ta del odločitve obstajal nižji standard glede potrebnosti obrazložitve. S pomanjkljivo obrazložitvijo odločitve o stroških naj bi sodišče kršilo pritožnikove pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Pritožnik še opozarja, da bi razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve pristojnemu sodišču v novo odločanje nepotrebno podaljšali postopek in posegli v njegovo pravico do sodnega varstva. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi bil lahko pomemben očitek pritožnika o pomanjkljivi in nejasni obrazložitvi izpodbijanih sodb. Iz 22. člena Ustave med drugim izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ni pa se dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso bistvene, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da je pritožnikov očitek neutemeljen. Izpodbijani sodbi namreč vsebujeta navedbe o pravno odločilnih dejstvih ter odgovore na pritožnikove bistvene navedbe. Glede na pritožnikovo izrecno zatrjevanje, da se sodišče ni opredelilo do ustreznosti (vseh) treh javnih poti, ki naj bi tožencem omogočale dostop do njihovih parcel, je Višje sodišče pojasnilo, da ukvarjanje sodišča z vprašanjem primernosti javnih poti, ki jih je navedel pritožnik, ni odločilnega pomena, zato na te pritožnikove navedbe sodišču ni treba odgovarjati. Dejstvo, da se pritožnik s takšnim stališčem sodišča ne strinja, pa za utemeljitev kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave ne zadošča.

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da je bilo odločanje Višjega sodišča arbitrarno, kar bi tudi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani drugostopenjski sodbi ni mogoče očitati. Višje sodišče je namreč svojo odločitev razumno obrazložilo.

6.Pritožnik izrecno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in zatrjuje, da ta ni zadovoljivo obrazložena. S pomanjkljivo obrazložitvijo odločitve o stroških naj bi mu sodišče kršilo pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Vendar je ta očitek neutemeljen. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, kaj obsegajo priznani stroški, in sicer nagrado za delo pooblaščenke tožencev, materialne stroške in sodne takse. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, katerih priglašenih stroškov ni priznalo. Višje sodišče se je v celoti strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Pritožnikov očitek, da odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, pa je zavrnilo z argumentom, da je natančen seznam priznanih stroškov razviden iz stroškovnika v spisu, ki bi ga pritožnik lahko vpogledal in tako preizkusil prvostopenjsko odločitev glede stroškov postopka. Pritožnik pa v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi sodišče nasprotni stranki v pravdi priznalo stroške, ki jih ne bi smelo.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ker ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo, Ustavno sodišče ni odločalo o pritožnikovem predlogu, naj samo odloči o sporni pravici.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Toženci so sporno stvarno služnost pridobili s priposestvovanjem.