Jedro

Upoštevaje mnenji obeh v pravdi določenih izvedencev medicinske stroke je prepričljivo odpravljen dvom v pravilnost in strokovnost mnenja prvo določenega izvedenca, izražen po tožeči stranki s sklicevanjem na dve izvedenski mnenji izvedenca sodno medicinske stroke v drugih pravdnih zadevah, sicer za drugega oškodovanca, vendar udeleženega v isti prometni nesreči in v istem vozilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (iz naslova strahu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku za nadalje zahtevani znesek 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka izpodbijane sodbe). O stroških postopka je odločilo glede na pravdni uspeh strank in tožniku naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 960,24 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. sodbenega izreka).

Proti sodbi se tožnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma navaja, da izpodbija sodbo v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnik v obravnavani prometni nezgodi ni utrpel poškodb. Postavilo se je na stališče, da pritožnikov obstoj poškodb ni izkazan s stopnjo prepričanja, čeprav je izvedenec izrecno izpovedal, da v neki meri zatrjevane težave kljub temu obstajajo, pri čemer jih ne bi ocenil na več kot 10 %, če sploh so. Pritožnik nato navaja, da torej ne more biti dvoma, da je izvedenec potrdil možnost obstoja zatrjevanih težav, čeravno v manjši meri, kot je to zahteval tožnik. Treba je upoštevati, da je izvedenec ostale težave sicer pripisal poškodbam iz predhodnih let, ki so zahtevale daljše zdravljenje, vendar pa je hkrati povedal, da je bilo zdravljenje teh težav zaključeno, prav tako pa ni bila nikjer v zdravstveni dokumentaciji omenjena trajna prizadetost tožnika. Izvedenec ni mogel povedati, kolikšen bi bil delež degenerativnih sprememb, zaradi česar bi po tožnikovem mnenju sodišče moralo ugotoviti vsaj 10 % vzročno povezanost zatrjevanih težav z obravnavanim škodnim dogodkom. Glede na to, da je izvedenec tudi ugotovil, da so bile vse predhodne poškodbe, ki naj bi vplivale na tožnikove težave dejansko sanirane, pa se zastavlja vprašanje, če bi jih sodišče v skladu z materialnim pravom sploh lahko štelo kot enega izmed vzrokov nastali škodi, do tega vprašanja pa se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je tudi nepopolno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi pri tožniku zatrjevane poškodbe morale s strani izvedenca biti izkazane s stopnjo prepričanja, vendar pa je svojo oceno oprlo zgolj na izvedensko mnenje in izpoved izvedenca, ne pa na predloženo medicinsko dokumentacijo ter tožnikovo izpoved. Obstoj poškodb je izkazan tudi z medicinsko dokumentacijo in je o njih izpovedoval tudi tožnik. Čeravno je izvedensko mnenje pri ugotavljanju obsega škode pomembno, saj se z njim ostali dokazi objektivizirajo, pa kljub temu izvedensko mnenje predstavlja zgolj enega izmed dokazov, na katerega sodišče opre svojo odločitev zaradi česar bi sodišče v okviru 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo upoštevati tudi ostale dokaze, ki kažejo na obstoj poškodb in tako ugotoviti vsaj 10 % vzročno povezavo med škodnim dogodkom in obsegom škode. Ne glede na to pa je po navedbah pritožbe sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni sledilo tožnikovemu predlogu za angažiranje novega izvedenca. Tožnik je izkazal ustrezen dvom o pravilnosti izvedenčevih ugotovitev sploh v delu, ko izvedenec sploh ni mogel navesti, kakšen vpliv so na obseg škode imele degenerativne spremembe, čeprav se je nanje skliceval kot vzrok tožnikovim težavam, ni znal konkretno razmejiti poškodb, ki jih je tožnik utrpel, z ostalimi vzroki, ki naj bi vplivali na obseg škode, kot tudi sploh ni poznal objektivnih podatkov o domnevnih degenerativnih spremembah. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, v delu, ki se nanaša na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Odločitev temelji predvsem na že obrazloženi zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, saj bi sodišče prve stopnje tožniku moralo odmeriti tudi odškodnino za sekundarni strah, ki se je kazal v skrbi za sanacijo poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči. Tožnik se končno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da se načeloma sicer stroški postopka odmerjajo zgolj v skladu s končnim uspehom, vendar pa je v primeru, ko je ugotavljanje temelja zadeve v zadevi povzročilo znatne stroške, o stroških v skladu z veljavno sodno prakso odloči ločeno, po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov (VSL II Cp 1719/2011). Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik glede temelja upoštevaje dejstvo, da se je tožena stranka postavila na stališče, da do prometne nesreče ni moglo priti na zatrjevani način, kar je bilo z izvedenskim mnenjem ovrženo, v celoti uspel. V predpostavki, da je izpodbijana odločitev sodišča v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, je tožnik po temelju v zadevi uspel 100 %, po višini pa 10 %, kar pomeni, da je njegov skupni uspeh v pravdi 55 %, uspeh tožene stranke pa 45 %, kar bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov moralo upoštevati in bi tako tožnik bil upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 815,42 EUR. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti in glede na ugotovljena dejstva le-ta pravilno presodi in nato pravilno uporabi materialno pravo tako, da zviša prisojeni znesek odškodnine, ne glede na navedeno pa spremeni odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., delno 11. točke ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju po dopolnitvi dokaznega postopka z neposrednim zaslišanjem v pravdi določenega izvedenca medicinske stroke doc. dr. P. K. in po pridobljenem pisnem mnenju še drugega izvedenca medicinske stroke mag. dr. E. K. ter z njegovim neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi, ponovno odločilo o odškodninskem tožbenem zahtevku tožnika, ki je bil kot sopotnik udeležen v prometni nezgodi, ki se je zgodila v noči iz 31. 5. 2009 na 1. 6. 2009 in jo je povzročila voznica osebnega vozila, ki je bilo ob škodnem dogodku obvezno zavarovano pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je povsem prepričljivo in dokazno podprto na podlagi dveh izvedenskih mnenj v pravdi določenih izvedencev medicinske stroke zaključilo, da po tožniku zatrjevanih telesnih poškodb (udarnina levega kolena ter leve rame) in v posledici teh vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter sekundarnega strahu v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja telesnih poškodb) ni vzročno povezati s škodnim dogodkom - obravnavano prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je ugotovitve in mnenji obeh izvedencev medicinske stroke pravilno in obširno povzelo v točkah 18, 22, 25, 27 in 29 obrazložitve sodbe in se v točki 31 tudi pravilno opredelilo do po izvedencu dr. E. K. sicer dopuščene možnosti, da je prišlo do delovanja manjše sile ob pritisku rame na varnostni pas in morda tudi do blažjega trčenja kolena ob naslonjalo sedeža, kar pa ni moglo povzročiti poškodb oz. bolečin in omejitev, ki jih tožnik pripisuje prometni nesreči in da je izvedenec neposredno zaslišan na glavni obravnavi obstoj teh težav ocenil na ne več kot 10 %, če sploh so. Ob takšni oceni izvedenca je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ta izvedenec s tem (ob upoštevanju tudi celotnega njegovega mnenja) ni s potrebno stopnjo zanesljivosti potrdil obstoja težav, ki bi objektivno izhajale iz prometne nesreče, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo ugotoviti vsaj 10 % vzročno povezanost med zatrjevanimi težavami tožnika z obravnavanim škodnim dogodkom. Upoštevaje mnenji obeh v pravdi določenih izvedencev, ki sta bili obe argumentirani in v bistvenih okoliščinah skladni, je prepričljivo odpravljen tudi dvom v pravilnost in strokovnost mnenja prvo določenega izvedenca, izražen po tožeči stranki s sklicevanjem na dve izdelani izvedenski mnenji, ki jih je v drugih pravdnih zadevah za sicer druga oškodovanca, vendar udeležena v isti prometni nesreči v istem vozilu, izdelal drug izvedenec sodnomedicinske stroke. Zato je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in po tožniku zatrjevanima poškodbama ni dokazana, zato ni podane objektivne podlage za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je zatrjevana v posledici telesnih poškodb.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ob mnenjih izvedencev ni upoštevalo tudi predložene medicinske dokumentacije ter tožnikove izpovedi, ki obstoj telesnih poškodb izkazujeta in zato bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju 8. člena ZPP moralo ob upoštevanju ostalih dokazov ugotoviti vsaj 10 % vzročno povezavo med škodnim dogodkom in obsegom škode.

Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Kot deloma ugotavlja že sam pritožnik, medicinsko izvedensko mnenje v pravdi predstavlja strokovno objektivizacijo praviloma subjektivnih navedb in izpovedbe oškodovanca, v danem primeru pa obe izvedenski mnenji predstavljata tudi strokovno analizo medicinske dokumentacije tožnika, saj je iz obeh izvedenskih mnenj jasno razvidno, da sta izvedenca pisni izvedenski mnenji (ki sta jih podkrepila tudi z neposrednim zaslišanjem), izdelala tudi upoštevaje pregledano medicinsko dokumentacijo za tožnika in se do nje s tem tudi ustrezno strokovno opredelila (primerjaj obe pisni izvedenski mnenji izvedencev medicinske stroke ter tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 18 in 27). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje z upoštevanjem medicinske dokumentacije in izpovedi tožnika lahko sprejelo drugačne dokazne zaključke glede vzročne povezanosti med škodnim dogodkom in zatrjevanimi telesnimi poškodbami, kot tudi, da je kršilo 8. člen ZPP, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, prepričljiva in dokazno podprta ter s tem tudi preverljiva.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu predlogu za določitev novega, torej še tretjega izvedenca medicinske stroke. Ob v bistvenem skladnih izvedenskih mnenjih dveh izvedencev medicinske stroke, kot je sodišče prepričljivo pojasnilo tudi v točki 31 obrazložitve, ki ju je ob pripombah tožnika tudi neposredno ustno zaslišano na glavni obravnavi, za to ni bilo nobene potrebe. Ko že vzročna povezanost med zatrjevanimi poškodbami in škodnim dogodkom ni zanesljivo ugotovljena, tudi ni potrebe niti podlage za ugotavljanje in razmejevanje vpliva degenerativnih sprememb na obseg zatrjevane nepremoženjske škode. Zato tudi pritožbenim navedbam v tej smeri ni pritrditi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za strah. Pri tem je pravilno izhajalo iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer prisodilni del sodbe, s katerim je tožniku prisojeno iz naslova odškodnine za strah 400,00 EUR, ni pritožbeno izpodbijan in zato ni predmet pritožbenega preizkusa. Dejansko stanje, kot ga je pravilno in dokazno podprto v točki 32 obrazložitve sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje in ga objektiviziralo tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke, pa ne daje podlage za prisojo višje odškodnine za strah, saj za priznano odškodnino za sekundarni strah ob vsem obrazloženem v sodbi sodišča prve stopnje, pa tudi ob že obrazloženem v tej sodbi, ni dejanske podlage. Zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje.

Tudi stroškovna odločitev je pravilna, saj je pritožbeno zavzemanje za drugačen izračun pravdnega uspeha (ločeno po temelju in višini, pravdni uspeh pa naj predstavlja aritmetično sredino) neutemeljeno. Res je sicer tožnik v pravdi uspel dokazati obstoj škodnega dogodka na zatrjevan način, vendar pritožnik spregleda, da ni izkazana vzročna povezanost med telesnimi poškodbami in škodnim dogodkom, torej med (pretežnim) delom zatrjevane škode in škodnim dogodkom. Ne glede na to pa je v konkretnem primeru ob spornem temelju in višini zahtevka in dejstvu, da tudi odškodninski zahtevek predstavlja sicer enoten denarni zahtevek (1), ni razloga za delitev uspeha v pravdi na način, kot ga predlaga pritožnik. Zato je tudi stroškovna odločitev v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer pa obrazložene višine in vsebine priznanih pravdnih stroškov pravdnih strank pritožba v ničemer ne izpodbija.

Ob obrazloženem je tako pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkus tudi ni ugotovilo kršitev, na katera pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato bo moral sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 563/2008.