Jedro

Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodi posle družbe.

Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo, ki postavijo določeno osebo na funkcijo poslovodje, imajo pravico izvesti ukrepe za pregled in nadzor dela poslovodje.

Prvi toženec trditvenemu bremenu, s katerim bi lahko ovrgel trditve tožeče stranke o nepotrebnosti nakupa avtomobilov, ni zadostil. Škodo predstavlja plačan znesek kupnine ob nakupu, zmanjšan za prejet znesek kupnine ob prodaji.

Škodo družbi, ki se odraža v zmanjšanju njenega denarnega premoženja, je dolžan povrniti prvi toženec, ki odgovarja za škodo povzročeno družbi kot njen poslovodja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne v delu, v katerem je zavrnjen zoper oba toženca zahtevek v višini 1.157,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila in v katerem je zavrnjen zahtevek zoper drugega toženca v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila in v višini 1.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je v roku 15 dni od prejema te sodbe prvi toženec dolžan plačati tožeči stranki 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila in 1.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 dalje do plačila; oba toženca pa sta v istem roku solidarno dolžna plačati tožeči stranki 266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do plačila, 2.998,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2009 dalje do plačila, 3.185,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2009 dalje do plačila, 2.278,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od10. 7. 2009 dalje do plačila, 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, 3.048,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje do plačila, 3.285,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 dalje do plačila, 70,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2009 dalje do plačila, 3.291,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2009 dalje do plačila, 3.127,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila, 506,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila, 293,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2009 dalje do plačila, 3.162,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 dalje do plačila, 279,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 dalje do plačila, 293,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 dalje do plačila, 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2010 dalje do plačila, 2.647,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2010 dalje do plačila, 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2009 dalje do plačila in 266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2010 dalje do plačila.

Prvi in drugi toženec sta dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati solidarno tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.699,20 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

III. Prvi in drugi toženec sta dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati solidarno tožeči stranki pritožbene stroške v višini 1.809,60 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 43.051,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper oba toženca (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da povrne prvemu in drugemu tožencu pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje in sicer pred drugim sodnikom.

3. Na pritožbo je odgovoril drugi toženec. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške odgovora na pritožbo.

4. Prvi toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe natančno povzelo navedbe pravdnih strank. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v letih 2009 in 2010, zoper prvega toženca I. L., ki je bil direktor družbe A. d. o. o., ko je le ta pod njegovim vodstvom ustanovila 26. 11. 2008 tožečo stranko, katere direktor je bil I. L. do 23. 5. 2011, in zoper drugega toženca M. N., ki je bil v letih 2009 in 2010 edini zaposleni v družbi. Tožeča stranka je trdila, da je bil namen ustanovitve tožeče stranke, da se preko nje izčrpava premoženje družbe A. d. o. o. Le ta, kot družbenica tožeče stranke je naročila revizijo poslovanja tožeče stranke in sodišče prve stopnje je povzelo v obrazložitvi sodbe tudi navedbe tožeče stranke, da iz Poročila pooblaščene revizorke B. N. iz družbe C. d. o. o., izhajajo naslednja ugotovljena dejstva: - da je tožeča stranka 28. 4. 2009 nabavila osebni avtomobil znamke Ford Fiesta za kupnino 5.000,00 EUR in 22. 5. 2009 še en avtomobil znamke Ford Fiesta za kupnino 12.000,00 EUR; prvi avto je nato 30. 11. 2009 prodala za 3.800,00 EUR, drugega pa 19. 1. 2010 za 8.000,00 EUR (razlika znaša 4.000,00 EUR in 1.200,00 EUR); - da je bila dne 28. 4. 2009 z računa tožeče stranke dvignjena gotovina in da je bilo prvemu tožencu izplačano 1.194,00 EUR akontacije za stroške; - da so bili drugemu tožencu izplačani za stroške od 19. 5. 2009 do 10. 2. 2010 zneski v skupni višini 30.500,25 EUR; - da je bil 23. 9. 2000 (pravilno 23. 9. 2009) družbi L. izplačan znesek 1.157,58 EUR; - da je bil družbi M. d. o. o. izplačan znesek 5.000,00 EUR.

7. Tožbeni zahtevek za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi poslovne odločitve prvega toženca, da kupi dva stara avtomobila, je tožeča stranka utemeljevala na trditvah, da je bil nakup teh avtomobilov popolnoma nepotreben, ker za poslovanje tožeče stranke nikdar ni obstajala nobena potreba po nakupu avtomobilov. Prvemu tožencu je v zvezi z nepotrebnim nakupom avtomobilov očitala, da ni ravnal s profesionalno skrbnostjo, ki se pričakuje od direktorja kapitalske družbe, drugemu tožencu pa dejanski vpliv na škodljivo odločitev direktorja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev škode (v višini razlike, ki je nastala ob prodaji avtomobilov po nižji ceni, v višini 4.000,00 EUR in 1.200,00 EUR) zavrnilo. Sprejelo je obrambne trditve tožene stranke, da nakup avtomobilov ne more predstavljati protipravnega ravnanja in da je trditveno in dokazno breme o tem, da naj bi šlo za popolnoma nepotreben nakup, na strani tožeče stranke, ki pa mu po prepričanju sodišča prve stopnje ni zadostila. Poudarilo je, da je treba odločitve direktorja presojati v luči prizadevanja in ne v luči rezultata. Ker je imel direktor pravico, da za potrebe gospodarske družbe kupi dva avtomobila, ne glede na rezultat te poslovne odločitve, je imel pravico, da ju, ko je ugotovil, da ju več ne potrebuje, tudi proda. Zato je presodilo, da ni ravnal protipravno. Glede zatrjevane škode pa je prav tako presodilo, da ni nastala, ker je splošno znano, da avtomobil, če je ob nakupu star že več let, vsak nadaljnji mesec izgublja na vrednosti. Te zaključke sodišča prve stopnje tožeča stranka materialno pravno utemeljeno izpodbija.

8. Pritožbeno sodišče se strinja, da je splošno znano, da avtomobil, če je ob nakupu star že več let, vsak nadaljnji mesec izgublja na vrednosti. Na podlagi tega dejstva pa bi moralo sodišče prve stopnje pritrditi tožeči stranki, da direktor pri odločitvi, da kupi dva stara avtomobila, ni ravnal v dobro družbe, če ju družba za svoje poslovanje ni potrebovala. Pritrditi je treba namreč tožeči stranki, da prvi toženec z ničemer ni izkazal, da je tožeča stranka potrebovala dva stara avtomobila, za katera se je prvi toženec odločil, da ju kupi. Na podlagi trditev, ki jih je sodišče povzelo na 9. strani sodbe, da sta bila nakupa avtomobilov opravičena, ker sta se uporabljala za namen poslovanja tožeče stranke, uporabljali pa so ju tudi zaposleni v družbi A. d. o. o., ki je edina ustanoviteljica tožeče stranke, ni mogoče zaključiti, da je prvi toženec z njimi zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Toženec bi moral podati trditve, na podlagi katerih bi izhajalo, da je pri nakupu avtomobilov vestno in pošteno izpolnjevanja dolžnosti, ki jih je imel kot direktor v tožeči stranki.

9. Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo, ki postavijo določeno osebo na funkcijo poslovodje, pa imajo pravico izvesti ukrepe za pregled in nadzor dela poslovodje (505. člen ZGD-1). Če poslovodja družbe neutemeljeno s svojimi odločitvami izčrpava premoženje družbe, lahko družbeniki odločijo tudi o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem zaradi povračila škode, nastale pri poslovodenju. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo relevantna dejstva, iz katerih izhaja, da je edini družbenik odločil, da zoper direktorja družbe zahteva povrnitev škode. V zvezi z njegovimi trditvami, kdo je uporabljal avtomobila, ne pa zakaj in v čem je bil za poslovanje tožeče stranke potreben in koristen nakup dveh starih avtomobilov v določenem časovnem obdobju, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da prvemu tožencu ni mogoče očitati nobenega nastanka škode. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka temelji nastanek škode na dejstvu, da je cena avtomobilov padla, kar je rezultat, za katerega pa direktor ne more odgovarjati. Sodišče prve stopnje je iz trditev tožeče stranke o rezultatu posla nakupa in prodaje avtomobilov, ki je rezultiral v izgubi, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot škodo, zmotno sklepalo, da to a contrario pomeni, da si je prvi toženec pri odločitvi o nakupu dveh avtomobilov prizadeval ravnati gospodarno in v dobro družbe, le rezultat je izostal, kar pa ne drži. Prvi toženec je vedel, s čim se družba ukvarja in katero dejavnost izvaja. Zato bi moral glede na očitke v tožbi, ki jih je sicer prerekal s trditvami o uporabi avtomobilov za operativna dela, sodišču tudi pojasniti, katera operativna dela so se v tej družbi izvajala in ovreči trditve tožeče stranke, da je šlo za papirnato družbo. Tožeča stranka je namreč v tožbi trdila, da se je v tožeči stranki le zaračunavala najemnina za nepremičnine v lasti edine družbenice tožeče stranke. Prvi toženec pa je govoril o operativnem delu in da je sprejel odločitev, da oba avtomobila (že čez nekaj mesecev) proda nazaj isti avto hiši, ko se je „kasneje izkazalo, da tožeča stranka za potrebe operativnega dela teh dveh avtomobilov ne potrebuje več“. Kaj naj bi bil tisti pomemben dogodek, zaradi katerega je prenehala potreba za izvajanje operativnega dela s spornima dvema avtomobiloma, pa toženec tudi ni pojasnil. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da prvi toženec trditvenemu bremenu, s katerim bi lahko ovrgel trditve tožeče stranke o nepotrebnosti nakupa avtomobilov, ni zadostil. Škodo predstavlja plačan znesek kupnine ob nakupu, zmanjšan za prejet znesek kupnine ob prodaji (132. člen OZ), ta pa v primeru prvega avtomobila glede na neprerekana dejstva znaša 4.000,00 EUR in v primeru drugega avtomobila 1.200,00 EUR. Škodo družbi, ki se odraža v zmanjšanju njenega denarnega premoženja, je dolžan povrniti prvi toženec, ki odgovarja za škodo povzročeno družbi kot njen poslovodja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvemu tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila in 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila.

10. Kot neutemeljeno pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, da za navedeno škodo ni odgovoren drugi toženec kot napeljevalec. V tem delu se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi želela uspeti z zahtevkom v višini 4.000,00 EUR in 1.200,00 EUR tudi zoper drugega toženca, podati konkretne trditve o sodelovanju drugega toženca s prvim tožencem pri odločitvi, da družba (za kratek čas) kupi dva stara avtomobila, iz katerih bi bilo mogoče nato sklepati na napeljevanje pri poslovni odločitvi za nakup, ki jo je sicer sprejel direktor družbe. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene in je zato pritožbeno sodišče zoper drugega toženca v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Iz enakih razlogov je zavrnilo tudi pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v višini 1.194,00 EUR zoper drugega toženca. Gre za denarno vsoto gotovine, za katero je tožeča stranka trdila, da si jo je prilastil prvi toženec, drugi toženec pa se je vrnitvi tega zneska branil s trditvami, da si on tega zneska ni prilastil in da ga zato tudi ni dolžan vrniti. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi, s katero tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v višini 1.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 dalje do plačila zoper prvega toženca. Nesporno je, da si je v tej višini prvi toženec iz sredstev družbe izplačal gotovino kot akontacijo za stroške, zaradi česar so se denarna sredstva tožeče stranke za navedeni znesek zmanjšala. Sodišče prve stopnje je na 4. strani obrazložitve navedlo trditve tožeče stranke, da prvi toženec ni bil dolžan plačati nobenih stroškov in da mu zato teh ni bilo treba izplačati kot akontacijo ter da si je navedeni znesek prisvojil brez kakršnekoli podlage. Iz teh trditev izhaja, da je tožeča stranka trdila, da je prvi toženec ravnal protipravno, ker tega denarja, ki si ga je dal izplačati kot avans za stroške, ni vrnil. Pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka je sodišče prve stopnje sledilo obrambni trditvi prvega toženca, da je tožeča stranka tista, ki bi morala še bolj konkretno trditi, v čem je prvi toženec, (glede na splošno znano dejstvo, da ima vsak direktor pravico do povračila stroškov) ravnal protipravno. Navedlo je namreč, da tožeča stranka svojih trditev ni konkretizirala do te mere, da bi lahko iz dejanskih navedb v tožbi sklepali na takšno dejansko stanje, ki bi ob pravilni uporabi materialnega prava pripeljale do takšne pravne posledice, kot jo očita toženi stranki tožeča stranka. Tak zaključek tožeča stranka utemeljeno izpodbija. Če je tožeča stranka trdila, da si je direktor gospodarske družbe prisvojil 1.194,00 EUR gotovine iz premoženja družbe in da mora navedeni znesek vrniti družbi, ker ga ni porabil za to za kar ga je dobil v obliki akontacije, je po materialnem pravu posledica jasna. Navedeni znesek je, če se ta dejstva izkažejo za dokazana, dolžan družbi vrniti. Zato je tožba sklepčna, odgovor na tožbo pa ne v delu, v katerem se je prvi toženec branil, da ne ve, kateri stroški naj ne bi bili potrebni. Trditveno in dokazno breme o upravičenosti porabe z akontacijo prejetega denarja za plačilo stroškov, je bilo namreč na njegovi strani. Ker pa je prvi toženec tudi trdil, da je družba poslovala in da je zato logično, da so mu zaradi poslovanja nastali določeni stroški, to pa je izplačilo akontacije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so njegove trditve do te mere nekonkretizirane, da na njihovi podlagi ne bi bilo mogoče zavrniti trditev tožeče stranke, da si je prvi toženec brez podlage prisvojil gotovino družbe v višini 1.194,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za spremembo odločitve v tem delu tako, da mora vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 dalje do plačila prvi toženec v roku 15 dni vrniti tožeči stranki.

12. Tožeča stranka je na 4. strani tožbe navedla, da je nastal večji del oškodovanja tožeče stranke v letih 2009 in 2010 z neupravičenim izplačilom potnih in drugih stroškov drugemu tožencu. Izplačila, ki izhajajo iz poslovnih knjig, je odobril prvi toženec, zneski pa so bili neupravičeno izplačani drugemu tožencu. Po trditvah tožeče stranke so bile podlage za izplačilo fiktivne, ker drugi toženec ni nikamor potoval in za to tudi ni obstajala nobena potreba. Ker so bili stroški drugemu tožencu neupravičeno izplačani in ker sta za tako povzročeno škodo družbi, ki se odraža v zmanjšanju njenega denarnega dobroimetja, solidarno odgovorna tako prvi kot drugi toženec, je zahtevala od obeh plačilo v tožbi navedenih posameznih zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva posameznega izplačila dalje. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je drugi toženec v spornem obdobju veliko potoval. Glede trditev tožeče stranke, da za potovanja ni bilo nobenih potreb, pa je ocenilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage o tem, zakaj šteje v knjigovodstvu družbe izkazane izdatke za nepotrebne. Tak zaključek sodišča prve stopnje tožeča stranka utemeljeno izpodbija. V okviru njene trditvene podlage, da je edini družbenik tožeče stranke naročil pregled poslovanja družbe ter, da je ugotovil, da za posle, ki jih je opravljala v zvezi z njegovimi nepremičninami (šlo naj bi le za družbo na papirju), niti direktor niti edini zaposleni nista imela za družbo nobenih potreb za potovanja, torej da potovanja niso bila službena ali pa da jih sploh ni bilo, se je trditveno in dokazno breme prevalilo na prvega in drugega toženca. Prvi toženec bi moral podati konkretne trditve o tem, katera dela je opravljal drugi toženec in v zvezi s katerimi posli ga je napotil na službene poti, drugi toženec pa glede na konkretno navedene dneve izplačil in na potne naloge, ki jih je izpolnil po opravljenih poteh, vsaj v zvezi s čem konkretno ga je poslovodja poslal na pot. Toženca sta trditve o nepotrebnosti potovanj in v zvezi s tem nastalih stroškov le prerekala, sodišče prve stopnje pa je izvedlo dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da so bili vsi materialni stroški, ki so bili izplačani drugemu tožencu, v celoti utemeljeni. Na podlagi zaslišanja prvega in drugega toženca je namreč ugotovilo, da je delavec tožeče stranke M. N. opravil številne službene poti doma in v tujini, da se je srečeval s strankami, pridobival posle ter se o njih pogajal, v zvezi s tem pa so mu nastali potni stroški - kilometrina, ter stroški prehrane in prenočevanja. Verjelo je tudi zaslišani priči J. O., ki je povedala, da je izplačevala stroške v naprej, vedno na podlagi potnih nalogov. Kot nedokazane pa je zavrnilo trditve tožeče stranke, da je šlo za fiktivne stroške.

13. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve pomembnega dejstva, da je drugi toženec opravil številne službene poti, da se je srečeval s strankami in pridobival posle. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je ocenilo izpovedi prvega in drugega toženca za verodostojni. Meni, da verodostojnosti ne more potrditi dejstvo knjiženja izdatkov na podlagi potnih nalogov, saj se vedno izdatek na podlagi nečesa knjiži, bistvo pa je v tem, da ni bila naloga računovodkinje tudi preverjati, ali je potovanje res opravljeno in ali je bilo koristno za družbo. Poudarja tudi, da toženca nista znala pojasniti, kje naj bi bile službene poti opravljene.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne dokazne ocene o tem, da je prvi toženec izdal drugemu tožencu nalog za potovanje, da je drugi toženec v naprej prejel plačilo za stroške poti in da je drugi toženec v spornem obdobju z navedenim denarjem tudi potoval. Vendar pa je na podlagi navedenih dejstev sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da sta se toženca s tem tudi uspešno ubranila trditvam tožeče stranke, da ni nobene povezave med izplačilom teh sredstev na podlagi potnih nalogov, s poslovanjem tožeče stranke kot gospodarske družbe in da je prvi toženec dal neupravičen nalog za izplačilo drugemu tožencu, k čemur ga je ta napeljal. Pri tem je prezrlo, da je prvi toženec trdil, da je drugi toženec opravljal posle tudi za edino družbenico družbe, stroške za to pa je dobil povrnjene od tožeče stranke. To pa pomeni, da je prvi toženec priznal, da je odobril izplačilo iz družbinega premoženja za storitve, ki jih je drugi toženec opravil za drugo družbo, ki je sicer družba mati tožeče stranke, vendar to pomeni, da je s svojimi odločitvami neupravičeno zmanjševal premoženje tožeče stranke. Tudi drugi toženec M. N. je trdil, da je delo opravil, oziroma da naj bi šlo za pogodbeno dogovorjene odhodke, kar je konkretiziral s trditvami v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2012, da je imela družba V. d. o. o., katere direktor je bil, s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o sodelovanju, iz katere izhaja, da je M. N. kot delavec tožeče stranke za družbo V. d. o. o., katere direktor je bil, opravljal storitve svetovanja. V ta namen je družba V. d. o. o. tožeči stranki plačevala mesečni znesek 3.000,00 EUR, predmetna nakazila pa so bila porabljena za izplačila potnih stroškov M. N. Kot razume pritožbeno sodišče te trditve drugega toženca M. N. je le ta potrdil, da so bila sredstva, ki jih je nakazal z računa družbe V. d. o. o. za storitev svetovanja, porabljena za stroške drugega toženca kot svetovalca družbi V. d. o. o. S takim pojasnilom pa po oceni pritožbenega sodišča prvi toženec ni uspel ovreči trditev tožeče stranke o njenem oškodovanju s fiktivnimi posli oziroma listinami. Če je tožeča stranka za svetovanje bila mesečno upravičena prejemati 3.000,00 EUR nagrade, bi moralo biti za toliko tudi povečano premoženje, pa ni bilo zaradi odločitve, da se navedeni denar izplača drugemu tožencu za stroške, ki jih je imel pri poslovanju družbe V. d. o. o. kot njen direktor. Drugi toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je pri opravljanju svojih nalog ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, kar pa v razmerju s tožečo stranko, pri kateri ni imela funkcije poslovodje, ni pomembno. Trdi pa tudi, da niso podani pogoji iz drugega odstavka 264. člena ZGD-1 za njegovo odgovornost poleg poslovodje, ker dejanja ni storil namenoma, ker ni ravnal škodljivo in ker ni pridobil nobenih koristi. V kolikor s tem misli, da je koristi prejela družba V. d. o. o., bi moral to jasno in določno povedati, pa ni. Tega dejstva pa tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato se nanj pritožbeno sodišče ne more opreti.

15. Pritrjuje pa pritožbi, da prvi toženec ni ovrgel trditev tožeče stranke, da je v obravnavanem obdobju nastanka spornih potnih stroškov tožeča stranka izvajala le storitve zaračunavanja najemnin družbi A. d. o. o. za najem njenega lastnega premoženja in da v zvezi s temi storitvami službene poti, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile opravljene, ni bilo nobene potrebe. Ne gre za to, da se opravljene poti niso izkazale s konkretnim rezultatom, ampak zato, da jih prvi toženec sploh ne bi smel odobriti, drugi toženec pa za opravljene službene poti, za katere je sam navedel, da jih je opravil za družbo V. d. o. o., katere direktor je bil, ne bi smel prejeti plačila na podlagi potnih nalogov prvega toženca. Zato prvi toženec, ki je potne naloge podpisal in s tem neresnično potrdil, da gre za potrebno službeno pot zaposlenega delavca tožeče stranke, odgovarja tožeči stranki za škodo, ki znaša toliko, za kolikor so se z izplačilom zmanjšala denarna sredstva tožeče stranke. Za povzročeno škodo pa solidarno z njim odgovarja tudi drugi toženec, ker je glede na podane trditve tudi vedel, da so poti, ki jih je po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi opravil in za katere mu je tožeča stranka po nalogu prvega toženca izplačala 30.500,00 EUR, namenjene poslovanju družbe V. d. o. o. 16. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva o opravljenih službenih poteh drugega toženca zmotno sklepalo, da so bile službene poti opravljene za tožečo stranko, pri čemer je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti obeh tožencev, saj trditev tožeče stranke nista uspela ovreči, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in tožencema naložilo solidarno plačilo 266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do plačila, 2.998,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2009 dalje do plačila, 3.185,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2009 dalje do plačila, 2.278,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od10. 7. 2009 dalje do plačila, 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, 3.048,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje do plačila, 3.285,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 dalje do plačila, 70,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2009 dalje do plačila, 3.291,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2009 dalje do plačila, 3.127,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila, 506,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje do plačila, 293,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2009 dalje do plačila, 3.162,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 dalje do plačila, 279,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 dalje do plačila, 293,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 dalje do plačila, 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2010 dalje do plačila, 2.647,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2010 dalje do plačila, in 266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2010 dalje do plačila.

17. Pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo tudi glede nepravilne odločitve o zavrnitvi solidarnega plačila odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Tožeča stranka je trdila, da je bil navedeni znesek plačan družbi M. d. o. o. na podlagi fiktivnega računa, za neopravljeno storitev. Glede tega dela zahtevka, ki je naslovljen zoper oba toženca zaradi njunega skupnega protipravnega ravnanja, sodba sodišča prve stopnje vsebuje obrambne trditve tožencev, da so bile navedbe tožeče stranke v tem delu povsem pavšalne in neizkazane glede odgovornosti drugega toženca, čemur sodišče prve stopnje neutemeljeno sledi. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da gre za opravljeno storitev, na tožencema, ki mu nista zadostila; drugi toženec, ki ga je sodišče zaslišalo kot stranko pa je izpovedal, da je imela navedena družba M. d. o. o., katere družbenik je bil sam, sklenjeno svetovalno pogodbo s tožečo stranko. To pa pomeni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so bile trditve tožeče stranke do te mere nedoločne, da na njih toženca nista mogla konkretno odgovarjati. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno tudi presodilo, da tožba (tudi) v tem delu ni sklepčna, s čimer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker sta imela oba toženca zadostno možnost podati relevantne trditve v zvezi s pravno podlago za plačilo zneska 5.000,00 EUR družbi M. d. o. o. , ki je morala biti tudi sicer obema dobro poznana, saj „v lasti“ drugega toženca, pa tega nobeden od njiju ni pojasnil, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi. Ker mu ni, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje materialno pravno pravilno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku zoper oba toženca ugodilo.

18. Pritožba ni utemeljena le v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala zoper oba toženca tudi odškodnino v višini 1.157,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila zaradi plačila računa družbi L. d. d. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve sodbe pojasnilo zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu z ugotovitvijo, da sta toženca dokazala, da je bil račun izstavljen za pohištvo, s katerim je bil opremljen poslovni prostor na X. ulici v Y., ki je še vedno v lasti tožeče stranke. Glede na navedeno, je zapisalo, da ni jasno, kakšna škoda naj bi v zvezi s tem nastala tožeči stranki. Tožeča stranka v tem delu neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ni pojasnilo, zakaj je poklonilo vero izpovedi tožencev. Oba toženca sta trdila, da je bilo pri prodajalcu pohištva kupljeno pohištvo za tožečo stranko in sta to tudi z zaslišanjem potrdila. Ni pa teh trditev niti ovrgla priča I. T. S tem se je trditveno in dokazno breme prevalilo na tožečo stranko, ki pa mu ni zadostila. Ni niti izrecno trdila, da pohištva v prostorih tožeče stranke na X. ulici ni ali da ni bilo kupljeno v L. d. d. Če bi take trditve želela podati, pa bi jih lahko tudi dokazovala s pričami ali predlagala ogled prostorov. Če bi se njene trditve potrdile z njenimi dokazi, bi moralo sodišče vrednotiti dokaze tožeče stranke z dokazi tožencev o pohištvu, sicer pa je iz razlogov sodbe jasno, zakaj tega vrednotenja sodišču prve stopnje niti ni bilo treba posebej obrazložiti. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Prav tako pa tožeča stranka s trditvami, da je jasno, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ni uspela uveljaviti niti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na neizpodbito dejansko stanje pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravno pravilno zavrnilo zahtevek v višini 1.157,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. V delu, v katerem je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo na podlagi določbe 358. člena ZPP. Ker je delno izpodbijano sodbo potrdilo, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je tožbo vložila 20. 12. 2011, zato je sodišče prve stopnje odvetniške stroške tožeči stranki odmerilo v skladu z ZOdvT (Uradni list RS 2876/2008), v skladu s katerim je stroške tudi priglasila v skupni višini 1.997,30 EUR, povečano za 22%, kar znese 2.436,70 EUR. Poleg tega je upravičeno zahtevala tudi povrnitev stroškov plačane sodne takse v višini 855,00 EUR. Skupaj znašajo stroški prvostopenjskega postopka, ki jih je imela tožeča stranka 3.291,70 EUR. Od vtoževanih 43.051,83 EUR je tožeča stranka uspela uveljaviti zahtevek zoper oba toženca solidarno v višini 35.500,25 EUR, kar predstavlja 82%. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP pritožbeno sodišče naložilo obema tožencema solidarno, da plačata tožeči stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v višini 2.699,20 EUR (82% od 3.291,70 EUR). Glede stroškov, ki bi odpadli na vsakega toženca posebej in na tožečo stranko glede na vsakega toženca posebej pa je presodilo, da jih je dolžna vsaka stranka nositi sama in da zato na odločitev ti stroški ne vplivajo. Enako metodo odmere stroškov je uporabilo tudi glede stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka je plačala sodno takso za pritožbo v višini 939,00 EUR in upravičeno zahteva še nagrado odvetniku za sestavo pritožbe 1.019,20 EUR, pavšalni znesek za administrativne stroške 20 EUR in oboje povečano za 22% DDV v višini 228,62 EUR, skupaj 2.206,82 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki še pritožbene stroške v višini 1.809,60 EUR, kar predstavlja 82% od priznanih stroškov.