Jedro

Odločitev o obrestnem delu zahtevka kot akcesorni terjatvi, ne more vplivati na končni uspeh strank v postopku. Delna zavrnitev obrestnega zahtevka ne predstavlja delnega uspeha toženca v sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 250,00 EUR od 1. 6. 2019 dalje ter od 250,00 EUR od 15. 6. 2019 dalje (I. točka izreka). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženec tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 301,99 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo „iz pritožbenih razlogov po 341. členu ZPP“. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njemu v prid oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi je navedel, da je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek, zaradi česar bi moralo pri odločitvi o stroških postopka uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter odločiti, da je toženec dolžan tožnici povrniti le ustrezen del stroškov postopka.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

6. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene očitke

7. Temeljno pravilo pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je doseženi uspeh s tožbo (154. člen ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek). Če uspeh stranke stranke ni popoln, mora povrniti le sorazmerni del stroškov (drugi odstavek istega člena).

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka opreti na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. V tej pravdi je tožnica z glavničnim zahtevkom v celoti uspela, delno je bil zavrnjen le njen obrestni zahtevek. Odločitev o obrestnem delu zahtevka kot akcesorni terjatvi, pa ne more vplivati na končni uspeh strank v postopku (primerjaj prvi in drugi odstavek 39. člena ZPP1). Delna zavrnitev obrestnega zahtevka torej ne predstavlja delnega uspeha toženca v sporu. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločitev o stroških postopka oprlo na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP.

9. Pritožnik pritožbe proti odločitvi o glavni stvari ni utemelji. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus tega dela sodbe. Ker pa ob tem ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožba proti stroškovni odločitvi pa, kot je pojasnjeno zgoraj, ni utemeljena, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Če se tožbeni zahtevek nanaša na denarni znesek, je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta odločilna samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP).