Jedro

Ker občini kot zavezancu v denacionalizacijskem postopku sploh ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, je podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1461/98-9 z dne 26.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.8.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 23.2.1998, s katerim je Upravna enota K. ugodila predlogu Občine K. in dovolila obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Sekretariata za okolje in prostor občine K. z dne 14.6.1994, s katero je bila na zemljišču s parc. št. 81, vl. št. 1, k.o. K. vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenca Š. unije S., in sicer v obsegu, da se v postopek pritegne kot stranka predlagatelj obnove postopka, ter da se, glede na nove dokaze in podatke, ki bodo zbrani v obnovljenem postopku, ugotovi, ali obstajajo zakonski pogoji za denacionalizacijo predmetnega zemljišča. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da je bilo zemljišče, na katerem je bila po 31. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v korist tožeče stranke vzpostavljena lastninska pravica, družbena lastnina v upravljanju Občine K.. Občina K. bi torej morala biti kot zavezanec stranka v postopku denacionalizacije (1. odstavek 60. člena ZDen). Zato Občina K., kot predlagatelj obnove in prizadeta stranka v upravnem sporu utemeljeno zatrjuje, da bi ji morala biti odločba o denacionalizaciji vročena po pristojnem javnem pravobranilstvu, ki je bilo po določbah 2. člena takrat veljavnega Zakona o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76, 31/84 in Uradni list RS, št. 8/90 in 5/91) zakoniti zastopnik družbenopolitičnih skupnosti glede njihovih premoženjskih pravic in koristi. Po določbah 7. člena Zakona o javnem pravobranilstvu so morala sodišča in drugi organi v zadevah, v katerih je zastopal javni pravobranilec osebe iz 2. člena tega zakona, vročati vse spise neposredno javnemu pravobranilstvu, vročitev, ki ni bila tako opravljena pa ni imela pravnega učinka. V obravnavanem primeru Občina K. ni sodelovala kot stranka v predmetnem denacionalizacijskem postopku, čeprav bi kot denacionalizacijski zavezanec morala, in ji odločba o denacionalizaciji ni bila vročena. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP. Ni utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da je imela Občina K. možnost varovati svoje pravice, ker je sama vodila predmetni denacionalizacijski postopek. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da postopka ni vodila občina, temveč je postopek vodil in o denacionalizaciji odločil, za okolje in prostor pristojni upravni organ občine K.. Občina K., kot tedanja upravljalka predmetnega zemljišča v družbeni lastnini, pa ni imela možnosti sodelovati kot stranka v postopku, saj ji odločba o denacionalizaciji ni bila vročena. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila Občina K. organ, ki je vodil postopek, kot tudi zavezanec v postopku. Zato je neutemeljeno dokazovati, da bi občino moral zastopati javni pravobranilec.

Popolnoma neutemeljeno je zatrjevanje sodišča, da postopka ni vodila občina, ampak za okolje in prostor pristojni upravni organ občine K. Upravni organ je tisti, ki izreka voljo v imenu občine. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Občina kot prizadeta stranka, ki jo zastopata B.M. in A.D., odvetnika iz D., v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da upravni organ ne more in tudi po prejšnjih predpisih ni mogel izrekati volje občine. Po prej veljavni zakonodaji je bil izvršni svet občine tisti organ, ki je tako voljo izražal in je imel zato tudi zakonito pristojnost. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi morala Občina K. na predpisan način sodelovati v predmetnem denacionalizacijskem postopku kot zavezanec. Tožeča stranka nima prav, ko enači prvostopenjski upravni organ, ki odloča v upravnih stvareh (16. člen ZUP/86) oziroma je v konkretni zadevi vodil postopek, z občino. Interese slednje je glede premoženja, s katerim je razpolagala, zastopalo po takrat veljavnem 4. odstavku 60. člena ZDen pristojno javno pravobranilstvo, skladno z 2. členom takrat veljavnega Zakona o javnem pravobranilstvu. Ker pa v konkretni zadevi občini kot zavezancu v denacionalizacijskem postopku sploh ni bilo omogočeno niti preko javnega pravobranilca niti kako drugače sodelovanje v upravnem postopku, ima sodišče prve stopnje prav, ko pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Zato so ugovori tožeče stranke neutemeljni.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.