25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 9/2003 z dne 4. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Višje sodišče je v izvršilnem postopku pritožnika (tedaj dolžnika) kaznovalo z denarno kaznijo v višini 100.000 SIT, ker je v pritožbi žalil sodišče. Vrhovno sodišče je njegovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da razume, da resnica ni prijetna za kršitelje zakonov, vendar se je treba z resnico sprijazniti. Navaja, da je bilo sodišču vse znano in da je bilo opozorjeno na kršitve ustavnih pravic. Meni, da je razpravljajoči sodnik odločal le na podlagi odvetniških scenarijev oziroma interesov birokratsko špekulantske narave. Odvzeto naj bi mu bilo določeno zemljišče in javna pot; te in še drugih številnih kršitev pa naj bi se sodnik kar nekaj let nadaljevano posluževal. Sodno odločbo naj bi oprl na lažno overjene vsebine. Pritožnik še navaja, da vse kaže, da ogrožena stranka ne bi smela povedati resnice na sodišču. Zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

2.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05) odločilo o pobudi za oceno ustavnosti 11. in 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Delno je razveljavilo določbe o višini in vrsti kazni po 11. členu ZPP, sicer pa je ugotovilo, da je možnost kaznovanja zaradi žaljivih vlog v pravdnem postopku, kakor jo dopušča 109. člen ZPP, ustavno dopustna. Po presoji Ustavnega sodišča možnost kaznovanja za žaljive vloge v pravdnem postopku ne nasprotuje pravici do izjavljanja po 22. členu Ustave (v okviru presoje te pravice pa je, ker gre za izjavljanje pred sodiščem, Ustavno sodišče presodilo tudi očitek o domnevni kršitvi svobode izražanja po 39. členu Ustave). Ugotovilo je, da možnost kaznovanja za žaljive vloge ne omejuje pravice stranke do učinkovite obrambe pred sodiščem. Pojasnilo je tudi, zakaj posebni razlogi nujnosti takojšnjega odgovora na ravnanje, ki lahko ogrozi ugled in avtoriteto sodišča, upravičujejo ureditev, da se o kaznovanju stranke odloča že v okviru pravdnega postopka. Na podobne očitke, ki jih pritožnik navaja v ustavni pritožbi, in na katere je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi že izčrpno odgovorilo, zato ni treba ponovno odgovarjati.

3.V zgoraj omenjeni odločbi je Ustavno sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP, ne omejuje pravice stranke (oziroma njenega pooblaščenca), da se pred sodiščem izjavlja o tistem, zaradi česar je pravica do izjavljanja sploh priznana kot človekova pravica, tudi poudarilo, da mora na vse obravnavane vidike v vsakem konkretnem primeru paziti tudi sodišče. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ta izhodišča upoštevali. Opredelili sta se tako do vprašanja žaljivosti vloge kot do vprašanja, ali je šlo za upravičeno ravnanje stranke pri obrambi svojih pravic v postopku. Ocenili in ustrezno obrazložili sta, da gre pri žaljivih navedbah za izražanje resne kritike ali pa za žaljivo posploševanje in etiketiranje. Glede tega velja ponoviti ugotovitev iz zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča, da je kritiko konkretne sodne odločbe vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva. Zato odločitev sodišč o nedopustnosti omenjenih izjav pritožnika ne pomeni prekomernega posega in s tem kršitve pravice do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave oziroma (ker je šlo za izjavljanje v pravnem sredstvu) za kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić