Jedro

Cesta ni bila več v funkciji državne ceste, za katero bi odgovarjala toženka, temveč je pridobila lastnost dirkališča, za katerega odgovarja organizator prireditve, zaradi česar toženka že iz tega razloga ne more biti odgovorna. Javna cesta namreč služi javnemu prometu za katerega veljajo drugačna pravila (npr. predpisi o hitrosti, smer vožnje), kot pa veljajo pravila na dirkališču. Navedbe o nepravilni namestitvi varovalne ograje, kot samostojne podlage za ugotavljanje odgovornosti toženke, v postopku ni predvidelo niti prvostopenjsko niti višje sodišče, temveč je šele Vrhovno sodišče RS opozorilo, da je potrebno zatrjevanje tožnikov glede neustrezne postavitve ograje obravnavati kot samostojen očitek v smeri ugotavljanja odgovornosti toženke, zato je sodišče pravilno dalo toženki možnost, da se nanje odzove še po prvem naroku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki od toženke v ponovljenem postopku zahtevajo povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki so jo utrpeli dne ... v vasi X., kot gledalci mednarodne gorske hitrostne dirke Y., ko je tekmovalno vozilo po blagem desnem ovinku iz neznanega vzroka zaneslo na levo stran cestišča, kjer je po 108,45 m drsenja po cestišču pod kotom okoli 30 % s prednjo levo stranjo trčilo v zaščitno ograjo, jo podrlo v dolžini 16,7 m, nato pa še trčilo v količka kažipota za naseljem P., pri čemer je vozilo začelo obračati po cestišču in je z zadnjo stranjo podrlo varovalno ograjo, ki je bila postavljena za zaščito gledalcev, in zapeljalo v skupino gledalcev.

2. S pravnomočno vmesno sodbo je bilo že razsojeno, da so po temelju utemeljeni tožbeni zahtevki tožnikov zoper organizatorja tekmovanja, medtem ko sta bila s pravnomočno delno sodbo tožbena zahtevka zoper voznika tekmovalnega vozila in zoper Slovensko zavarovalno združenje, zavrnjena. Sporna je ostala le še odgovornost države.

3. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče tožbene zahtevke tožnikov zoper državo zavrnilo ter jim naložilo, da ji solidarno povrnejo pravdne stroške v višini 10.939,94 EUR s pripadajočimi obresti.

4. Zoper takšno odločitev so tožniki vložil pritožbo. Prvenstveno navajajo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo navedbe in dokazne predloge, ki jih je toženka podala v vlogi z dne 4. 6. 2014, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb drugega odstavka 362. člena ZPP, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Trditvam tožnikov, da obstoječa prometna signalizacija in oprema na cestišču ni bila zgrajena, postavljena in vzdrževana v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa, toženka ni oporekala niti v odgovoru na tožbo niti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. V dokaz so tožniki predložili izvedeniško mnenje izvedenca B. B. z dne 17. 9. 1999. Opozorilo revizijskega sodišča, da bi moralo sodišče preveriti tudi navedbe tožnikov v smeri določb o krivdni odškodninski odgovornosti, ne predstavlja nobenega presenečenja. V obravnavanem primeru ograja ni bila pritrjena z uporabo vbetoniranih sidrnih plošč (v globino najmanj 75 cm), na katere bi se pritrjevali stebrički s strojno ploščo, kot ustrezen način pritrditve. Odločitev sodišča, da je jeklena varnostna ograja1 pritrjena s sidrno ploščo, temelji izključno na ugotovitvah izvedenca J., ki je svoje mnenje izdelal brez vpogleda v sodni spis in ogleda kraja škodnega dogodka. Zaradi protipravne postavitve varnostne ograje, le-ta svoje funkcije, da ustavi in preusmeri vozilo nazaj na cestišče, ni opravila, saj je kljub dejstvu, da je vozilo Č. trčilo v ograjo pod relativno majhnim kotom, vozilo zletelo izven cestišča med gledalce na isti strani, kot se nahaja varnostna ograja. Mnenje izvedenca P. v obravnavani zadevi nima nikakršne dokazne vrednosti, ker izvedenec ni ugotavljal skladnosti postavljene varnostne ograje s tedaj veljavnimi JUS standardi, temveč se je skliceval na EN standarde, ki niti v času postavitve JVO, niti v času predmetne nesreče niso veljali in niso obstajali, in ker je sam način prometne nesreče, kot ga navaja izvedenec neskladen tako z ugotovitvami, ki izhajajo iz policijskega zapisnika, skic prometne nesreče, fotografij kraja prometne nesreče, poškodovanih vozil in z izjavami prič prometne nesreče, kot tudi z ugotovitvami izvedenca J. Če bi bila za pravilno razumevanje in funkcioniranje JVO bistvena smer vozečih vozil, katerih zdrs naj bi JVO preprečevala, bi to dejstvo morala toženka upoštevati pri izdaji dovoljenja za spremembo javne ceste v prireditveni prostor za izvedbo cestno-hitrostne dirke in bi že iz navedenega razloga morala izdajo dovoljenja za izvedbo cestno-hitrostne dirke zavrniti. Pritožba opozarja na protispisnost, saj je sodišče prve stopnje v točki 35 povzelo, da je JVO od roba cestišča (gledano od stebrišča) oddaljena 0,5 m, v točki 37 pa zaključi, da znaša oddaljenost prednje strani varnostne ograje od zunanjega roba vozišča najmanj 0,5 m. Tožniki menijo, da nobeden od izvedencev, ki jih je sodišče postavilo v postopku in na mnenje katerih je sodišče oprlo izpodbijano sodbo, ni podal ustreznega strokovnega mnenja. Izvedenec P. standardov JUS sploh ni upošteval, izvedenec J. svojega izvedenskega dela ni dokončal, izvedenec T. pa je izhajal iz podatkov, katere vire je namenoma prikril sodišču in strankam in ob zaslišanju niti ni poznal standardov JUS, na katere so tožniki ves čas opozarjali. Izvedenec B. je ugotovil, da je do trčenja prišlo pod kotom 30 stopinj in pri hitrosti 99 km/h ter je pri trčenju v JVO, vozilo kar odrivalo od roba in je izruvalo osem stebričkov, nato pa zletelo izven ceste med gledalce. Po njegovih ugotovitvah se je to zgodilo v posledici nepravilno postavljene JVO, ki ni imela zadostne bočne opore in je bila tudi sicer nepravilno pritrjena v betonski podporni zid. Z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se postavi novi izvedenec gradbene in cestno-prometne stroke, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar pa je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe.

5. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in prepričljive ter na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

8. Glede očitkov tožnikov, ki so se nanašali na protipravno delo organov toženke v upravnem postopku izdaje dovoljenja za prireditev, se je pritožbeno in Vrhovno sodišče že izreklo.2 Pritrdilo je prvemu sodišču, da je bila odločba upravnega organa izdana po pravilno izpeljanem upravnem postopku, na podlagi določil Zakona o varnosti cestnega prometa in Zakona o javnih shodih in javnih prireditvah. Upravni organ je zaradi izdaje dovoljenja pridobil vsa potrebna strokovna dokazila, kot mu to nalaga zakonodaja. Izdana je bila licenca, vozila so bila tehnično pregledana, izdelan je bil tudi varnostni načrt, policisti so opravili predhoden ogled cestišča, kjer naj bi se izvajala dirka in v zvezi s svojimi pristojnostmi za varnost udeležencev v cestnem prometu niso zaznali neustreznosti, zato so upravni organ ter policisti PP ravnali s potrebno skrbnostjo, zaradi česar jim protipravnosti ni bilo mogoče očitati.

9. Na trditve tožnikov, da je toženka odgovorna po pravilih o objektivni odgovornosti kot imetnica nevarne stvari, ker je regionalna cesta zaradi neustrezne zaščite ograje postala nevarna stvar, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu I Cp 140/2014 z dne 12. 2. 2014. Niti cestišče niti ograja namreč sama po sebi ne predstavljata nevarne stvari, na kakršno se nanašata določbi 173. in 164. člen ZOR. Če je cestišče zaradi neustrezne zaščitne ograje postalo nevarna stvar, gre za okoliščine, za katere lahko odgovarja tisti, ki ni upošteval predpisov in standardov pri postavitvi zaščitne ograje, kar pa utemeljuje krivdno in ne objektivno odgovornost3. 10. V ponovljenem postopku se je prvo sodišče pravilno osredotočilo na ugotavljanje odgovornosti toženke po krivdnem načelu, ker po zatrjevanju tožnikov ni poskrbela, da bi bila zaščitna ograja pravilno nameščena tako, da vzdrži takšno trčenje, kot je bilo konkretno, oziroma ker ograja ni bila nameščena po predpisih (standardih) in zato ni služila namenu, zaradi katerega je bila postavljena.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb drugega odstavka 362. člena ZPP, ker je toženki v ponovljenem postopku omogočilo podajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov.

12. Tožniki so samostojni očitek, da varovalna ograja na cestišču ni bila postavljena pravilno in v skladu s predpisi, ker ni bila odmaknjena najmanj 0,5 m od cestišča, ker ni bila zadosti pričvrščena v cestišče in ker ni imela dodatne bočne opore, zato ni izpolnjevala pogojev po JUS standardih, zaradi česar je prišlo do nesreče, naperili zoper Cestno podjetje Z. (5. odstavek II. točke tožbe), medtem ko so bili po mnenju nižjih sodišč zgoraj navedeni očitki naperjeni zoper državo (toženko) dani v sklopu zatrjevanja o protipravnem delu njenih organov v upravnem postopku izdaje dovoljenja (4. odstavek II. točke tožbe). Tožniki so namreč zatrjevali, da je toženka z izdajo dovoljenja za izvedbo relly tekmovanje dovolila, da se na cestišču, ki je predviden za vožnjo osebnih vozil s hitrostjo do 80 km/h, vozi s hitrostjo, ki je večkrat presegala dovoljeno hitrost (tudi čez 200 km/h) ter je na ta način iz navadnega cestišča napravila nevarno sredstvo, še posebej ob dejstvu do obstoječa prometna signalizacija in oprema na cestišču ni bila zgrajena, postavljena in vzdrževana v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa (14. člen, točka 39 Zakona o javnih cestah, med drugim tudi Standardi zavarovalne ograje JUS US 4104 z dne 20. 4. 1994), saj ni bila odmaknjena najmanj 0,5 m od cestišča, temveč je bila nameščena na sam rob ceste, prav tako pa ni imela ustrezne bočne opore, nosilni stebri pa so bili pritrjeni na zunanji rob betonskega roba vozišča, brez vzidave v beton, pri čemer takšna pritrditev ni omogočila izpolnitev naloge, zastavljene z definicijo zaščitne ograje po točki 1. 2. standarda, zaradi česar ni zadržala ali preusmerila vozila ob trčenju v ograjo na način, kot bi to morala v konkretnem škodnem dogodku. Tudi v pripravljalni vlogi, vloženi do konca prvega naroka za glavno obravnavo, tožniki odgovornost države vežejo na protipravno izdajo upravnega dovoljenja v upravnem postopku (glej list. št. 254 in 255 spisa). Res je toženka, na kar opozarja pritožba, v odgovoru na tožbo zanikala le protipravno ravnanje upravnega organa v postopku izdaje dovoljenja ter izpostavila, da ni podana vzročna zveza med izdanim dovoljenjem za zaporo cesto in škodnimi posledicami, ker zgolj dovolitev za zaporo ceste, sama po sebi ni mogla povzročiti škode, prav tako toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo izvedenskemu mnenju izvedenca B. B. z dne 17. 9.1999, ki so ga tožniki kot dokaz priložili k tožbi, ni ugovarjala.

13. Ureditev po 286. členu ZPP dopušča navajanje novih dejstev in dokazov, tudi še po prvem naroku, če je izpolnjen pogoj nekrivde, kar pa je bil po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izpolnjen, saj toženka glede na trditveno podlago tožnikov ni mogla pričakovati, da se bodo zgoraj zatrjevana dejstva obravnavala v okviru samostojnega očitka o krivdni oziroma objektivni odgovornosti toženke. Navedbe o nepravilni namestitvi varovalne ograje, kot samostojne podlage za ugotavljanje odgovornosti toženke v postopku ni predvidelo niti prvostopenjsko niti višje sodišče, temveč je šele Vrhovno sodišče opozorilo, da je potrebno zatrjevanje tožnikov glede neustrezne postavitve ograje obravnavati kot samostojen očitek v smeri ugotavljanja odgovornosti toženke, zato je sodišče prve stopnje pravilno dalo toženki možnost, da se nanje odzove še po prvem naroku. Pogoj nekrivde se tudi po pravni teoriji ne sme tolmačiti preveč togo4. 14. Res se je toženka, kot to tožniki pravilno izpostavljajo v pritožbi, že tekom postopka seznanila z navedbami tožnikov, da obstoječa prometna signalizacija in oprema na cestišču ni bila zgrajena, postavljena in vzdrževana v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa med drugim s standardi za varnostne ograje je v JUS-US, vendar pa te navedbe v sklopu navedb o protipravnem ravnanju upravnega organa v upravnem postopku izdaje dovoljenja niso bile relevantne. Ugotovljeno je bilo, da je licenco za uporabo proge – javne ceste in vseh obcestnih objektov izdala AMZS ter s tem izkazovala oziroma garantirala, da cestno telo in odbojne ograje odgovarjajo predpisanim standardom za izvedbo cestno-hitrostne dirke. Dolžnost upravnega organa pa ni bila preverjanje pravilnosti izgradnje ceste, zaščitne ograje ali drugih naprav ob cesti. Toženki zato ni bilo potrebno oporekati s strani tožnikov predloženemu izvedeniškemu mnenju. Pa tudi sicer tožniki niso konkretno pojasnili, katera dejstva z navedenim dokazom dokazujejo, prav tako tudi ni jasno, ali so predloženo izvedeniško mnenje predlagali glede dokazovanja odgovornosti 1., 2., 3., 4., 5., 6. ali 7. tožene stranke, saj so njihovo odgovornost utemeljevali na različnih podlagah.

15. S strani tožnikov predloženo izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., pridobljeno v postopku OŽ Koper Kpr 158/98, bi bilo lahko v tem postopku dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča le, če bi s tem soglašali obe stranki. V konkretnem primeru pa stranki takšnega soglasja nista podali. Izvedeniško mnenje izvedenca B. B. z dne 17. 9. 1999 je sodišče prve stopnje obravnavalo v okviru enega izmed dokazov, ki so jih predložile v spis pravdne stranke.

16. Pritožnikom ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče se strinja z naziranjem sodišča prve stopnje, da se strankina pravica do izjave udejanji s tem, da se stranka do izvedeniškega mnenja opredeli, nanj poda pripombe in zahteva njegovo dopolnitev. ZPP pa ne predpisuje, da mora izvedenec na ogled, ki ga opravi zato, da lahko odgovori na vprašanja sodišča, vabiti tudi stranke.

17. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca cestno-prometne stroke kršilo določbo pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar pa spregleda, da je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca cestno-prometne stroke umaknila.

18. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko mnenje sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč dr. I. P., ki ga je sodišče kot strokovnega pomočnika sodišča postavilo zato, da je ugotovil potek in vzrok prometne nesreče, v celoti sprejelo kot popolno, strokovno in celovito. Pripombe tožnikov na izvedensko mnenje je izvedenec v dveh dopolnitvah in na izčrpnem zaslišanju prepričljivo ovrgel. 19. Za oceno, ali je bila JVO postavljena v skladu s takrat veljavnimi in pozitivnimi predpisi po JUS standardu, je prvo sodišče postavilo sodnega izvedenca za gradbeništvo - nizke gradnje dr. A. J., ki je podal pisno mnenje z dopolnitvijo ter nato še izvedenca, prav tako gradbene stroke, ki je poleg podaje pisnega mnenja z dopolnitvijo, mnenje na naroku še obširno ustno pojasnil. Tožniki so predlagali postavitev novega izvedenca gradbene stroke. Prvo sodišče je predlog utemeljeno zavrnilo. Razlogi za njegovo zavrnitev je prvo sodišče natančno obrazložilo v 48. točki obrazložitve. Le če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne da odpraviti z njegovim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP), vendar v obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo. Prvo sodišče se je s kritiko tožnikov seznanilo in jo predvsem z neposrednim podajanjem mnenja sodnega izvedenca J. T. na naroku strokovno in obširno obravnavalo. Tožniki v pritožbi ponavljajo ugovorne navedbe, na katere sta izvedenca že odgovorila.

20. Tožniki morajo v odškodninski pravdi dokazati, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj škode.

21. Zatrjevana protipravnost toženke se nanaša na postavitev JVO v nasprotju z JUS standardom US 4110 in U.S 4104. 22. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka v okviru katerega je pridobilo izvedensko mnenje treh izvedencev ter izvedlo tudi dokaz s prečitanjem vseh listin, ki so jih v spis vložile stranke ugotovilo, da toženka ni krivdno odgovorna. Pri svoji ugotovitvi je pravilno upoštevalo ugotovitve v tem postopku postavljenih sodnih izvedencev. V konkretnem primeru gre namreč za obravnavo zahtevnih dejanskih vprašanj, povezanih s strokovnimi znanji, s katerimi sodišče ne razpolaga.

23. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: - v času škodnega dogodka je bila cesta oziroma njen odsek z vso tehnično prometno opremo prireditveni prostor, za katerega je bilo izdano ustrezno dovoljenje; - JVO je bila ob nesreči sicer nameščena bližje vozišča in ne najmanj 0,5 metrov od roba vozišča, kot to predpisuje pravilnik, vendar pa navedeno na funkcionalnost ograje ne vpliva, temveč je to pomanjkljivost šteti v škodo funkcionalnosti vožnje po voznem pasu, sicer pa je bila JVO nameščena in konstruirana skladno s predpisi; - namen JVO je zagotoviti varnost voznikov in potnikov v rednem cestnem prometu, kar pomeni v okviru predpisane hitrosti vožnje in smeri vozila; - v konkretnem primeru je bila JVO postavljena in namenjena varovanju vozil, ki vozijo v smeri proti I., ob nastanku škodnega dogodka pa je vozilo vozilo v obratni smeri; - namen postavitve konkretne JVO je bil zadržati vozilo na cestišču oziroma preprečiti zdrs vozila po brežini in pod cestišče, saj je bila ravnina pod brežino več kot 3 metre nižja od nivoja ceste; - JVO je v konkretnem primeru služila svojemu namenu, saj je bila dovolj elastična in se je deformirala do te mere, da je vozilo na cestišču zadržala in torej ni zgrmelo po brežini.

Ob upoštevanju zgoraj povzetih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, je pravilna materialnopravna odločitev, da protipravnost ravnanja toženke ni podana.

24. Med mnenji v tem postopku postavljenimi izvedenci glede odločilnih dejstev ni nasprotij. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I. P., ki je bil postavljen, da pojasni smer vožnje, hitrost in potek vožnje pred trkom in obnašanje vozila po trku, ter tudi razloge, zakaj je prišlo do tega, da je vozilo rotiralo in zapeljalo med gledalce, izhaja, da je voznik tekmovalnega vozila Peugeot 406, ... pripeljal iz smeri I. Na izvozu iz ostrega nepreglednega desnega ovinka je voznik že v fazi pred trkom izgubil kontrolo nad upravljanjem vozila. Vozilo je po vozišču drselo na razdalji 103,4 m, zatem je s sprednjim levim delom trčilo v JVO na levi strani vozišča in je ob njej drselo še 16,7 metrov. Na koncu JVO je vozilo izruvalo zadnji vertikalni nosilec ograje in je po 9,2 m z desnim bokom trčilo v kažipot za naselje P. Z vožnjo je nadaljevalo do montažne varovalne ograje prireditelja in med gledalce, kjer se je po 16,7 metrov ustavilo. JVO je bila postavljena ob desnem robu smernega vozišča v smeri proti I. in je bila namenjena varovanju vozil, ki vozijo v smer proti I., medtem, ko je voznik vozil v smer proti X. Temeljna naloga JVO, ki je postavljena ob robu vozišča je, da v kritičnih prometnih situacijah prepreči vožnjo vozila izven vozišča oziroma mora udeleženo vozilo preusmeriti nazaj na vozišče in sicer tako, da ne rotira po vozišču, kar pomeni, da ima voznik kontrolo nad vozilom tudi po tem, ko ga vrne na vozišče. Vozilo je v konkretnem primeru med drsenjem ob varnosti ograji z zadnjim delom rotiralo desno v smeri vožnje in bi na koncu varnostne ograje tudi, če se stebriček varnostne ograje ne bi porušil, ampak samo deformiral, prav tako zapeljalo med gledalce. Ograja se v primeru trka mora deformirati, saj le na ta način ublaži udarec in usmerja vozilo ob robu vozišča. JVO je postavljena in namenjena za varnost voznikov, ki vozijo iz smeri X. proti I. in ne obratno, zato je tudi prišlo do trka v ograjo na njenem koncu pod drugačnim kotom za katerega je ograja testirana, namenjena in tudi postavljena, zato je vozilo po trku rotiralo, kar se ni dalo preprečiti, saj je posledica opisanih posebnih okoliščin (cesta je izvzeta iz rednega prometa in je po njej speljana cestno hitrostna dirka v obratni smeri) in fizikalnih zakonitosti. Pojasnjeno je tudi, da se varnostna ograja za nevarnim mestom ni mogla nadaljevati, saj se glede na lokacijo priključka, ki se nahaja neposredno za nevarnim mestom ni mogla postaviti, ker bi to pomenilo ukinitev priključka za naselje P. Res izvedenec J. T. opisuje drugačen potek prometne nesreče kot izvedenec dr. I. P., vendar pa je sodišče prve stopnje v tem obsegu pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca dr. P., ki je bil postavljen iz razloga, da prouči potek prometne nesreče. 25. Izvedenca gradbene stroke docent dr. A. J. in J. T., ki sta bila postavljena kot strokovna pomočnika sodišča, sta enotno ugotovila, da je bila ograja postavljena v skladu s standardi za JVO in da je ograja opravila svojo funkcijo in namen, zaradi katerega je bila postavljena, saj vozilo ni padlo v globel, ampak je vozilo zadržala na cestišču. Pritožba sicer opozarja na določene obrobne neskladnosti med mnenjema, vendar pa sta obe mnenji na osnovno vprašanje odgovorili enako. Iz izvedeniškega mnenja docenta dr. A. J. izhaja, da je osnovna naloga JVO, da zadrži vozilo na vozišču, pri tem pa se mora deformirati, da s tem prevzame na sebe čim več kinetične energije vozila. Deformacija je odvisna od mase in hitrosti vozila, ki trči v ograjo. Varnostna ograja je bila v konkretnem primeru postavljena za zaščito pred padcem oziroma zdrsom po brežini, kjer je ravnina več kot 3 metre nižja od nivoja ceste. Postavljena je bila za običajni redni promet, ki poteka iz smeri proti I. in ob upoštevanju predpisane hitrosti vožnje. Izvedenec je opozoril tudi na dejstvo, da je vozilo po trčenju drselo ob ograji, kar dokazuje, da je ograja funkcionirala tako kot je potrebno. Zaradi visoke hitrosti ob udarcu vanjo se je sicer maksimalno deformirala, vendar je vozilo zadržala na cestišču, to pa je tudi namen JVO. Slednje ugotavlja tudi sodni izvedenec J. T., ki je prav tako poudaril, da je bila JVO postavljena zaradi zaščite prometnih sredstev pred padci izven cestišča pri upoštevanju predpisane hitrosti vozila. JVO je v konkretnem primeru zadržala vozilo na cestišču oziroma je vozilo drselo po robu opornega betonskega zidu in ni zgrmelo pod oporni zid na teren, ki je nižje od zgornje površine opornega zidu.

26. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je predvsem pravno odločilna ugotovitev prvega sodišča, da je bil odsek državne ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, na osnovi dovoljenja, ki ga je upravni organ toženke izdal za izvedbo gorske hitrostne dirke, izvzet iz izvajanja cestnega prometa. Cesta torej ni bila več v funkciji državne ceste, za katero bi odgovarjala toženka, temveč je pridobila lastnost dirkališča, za katerega odgovarja organizator prireditve, zaradi česar toženka že iz tega razloga ne more biti odgovorna. Javna cesta namreč služi javnemu prometu za katerega veljajo drugačna pravila (npr. predpisi o hitrosti, smer vožnje), kot pa veljajo pravila na dirkališču. 27. Obveznost povračila škode lahko zajame le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Očitek tožnikov, da je prišlo zaradi nepravilno postavljene varnostne ograje do nesreče tako, da je voznika po blagem desnem ovinku iz neznanega vzroka zaneslo na levo stran cestišča, kjer je po 108,45 metrov drsenja po cestišču pod kotom okoli 30- s sprednjo levo stranjo vozila trčil v JVO, jo podrl v dolžini 16,7 metrov, nato pa še trčil v količka kažipota za naselje P., pri čemer ga je začelo obračati po cestišču in je z zadnjo stranjo vozila podrl varovalno ograjo, postavljeno za zaščito gledalcev in zapeljal v skupino gledalcev. Zgolj sklicevanje tožnikov na nepravilno postavitev JVO, iz katere kazalnost ni razvidna, ne ustreza trditvenim standardom glede utemeljevanja vzročne zveze. Tožniki so zatrjevali, da je do mesta nezgode prišlo v območju varovalne ograje za zaščito gledalcev, ki jo je postavil organizator tekme, torej izven območja JVO, pri tem pa niso pojasnili, kako bi zatrjevano dejstvo, tudi če bi bilo ugotovljeno, da JVO ni služila svojemu namenu, torej da ne bi preprečila padca oziroma zdrsa vozila s ceste pod cestišče in bi vozilo prebilo ograjo in zgrmelo po brežini, vplivalo na zatrjevano škodo.

28. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožniki zato, ker s pritožbo niso uspeli, toženka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben.

1 V nadaljevanju JVO. 2 Sodba in sklep II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cp 1754/2011 z dne 18. 1. 2012. 3 Primerjaj: odločba VS RS II Ips 140/2010. 4 Primerjaj: A. Galič, Pravdni postopek, Zakon k komentarjem, 2. knjiga, stran 599.