Jedro

Dejstvo, da sedaj na spornih nepremičninah stojijo določeni objekti, ne omogoča zaključka ali so ti objekti obstojali tudi v času uveljavitve ZSKZ, torej dne 11. 3. 1993, toženka pa ob upoštevanju pravočasnih trditev in predloženih dokazov ni uspela dokazati, da bi na nepremičninah, ki se nahajajo ob lovskem domu (kateri ni predmet tega pravdnega postopka) obstojali takšni objekti – stavbe, zaradi katerih zemljišče ni bilo kmetijsko zemljišče ali da je bila za sporne nepremičnine predlagana sprememba njihove namembnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. travnik v izmeri 238 m2, travnik v izmeri 2864 m2 in travnik v izmeri 443 m2, vl. št. k.o. . V II. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 780,30 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Proti prvostopenjski sodbi se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot zmotno in neživljenjsko, saj jo je sprejelo kljub nesporni ugotovitvi, da so že ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) na spornih nepremičninah stali gradbeni objekti s številkami stavb in ter še dva objekta brez številk. Iz podatkov zemljiškega katastra namreč izhaja, da sta parc. št. in v celoti pozidani, parc. št. pa 78 %. Te nepremičnine so bile pozidane že v času uveljavitve ZSKZ, kar je razvidno iz aeroposnetka iz leta 1959 in iz mapne kopije iz začetka prejšnjega stoletja. Ne glede na opredelitve v izvedbenih aktih, predmetna zemljišča nesporno niso bila kmetijska zemljišča v smislu 2. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS 26/73) (v nadaljevanju ZKZ), ki je kot kmetijska zemljišča določal tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča, za določanje kulture zemljišč pa veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno. Toženka ocenjuje, da je s katastrskimi podatki nedvomno dokazala, da sporna zemljišča v času uveljavitve ZSKZ niso bila kmetijska zemljišča, temveč stavbe in zemljišča potrebna za njihovo rabo. Gre za zemljišča, ki jih brez nerazumno velikih vlaganj ni mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo. Sklicuje se na prvi odstavek 11. člena ZKZ, ki opredeljuje kmetijska zemljišča kot tista, ki so kmetijski proizvodnji trajno namenjena zemljišča in so temelj proizvodnje v Sloveniji ter dodaja, da bi bila usposobitev spornih zemljišč za kmetijsko proizvodnjo v nasprotju z namenom takrat veljavnega ZKZ. Povzema sodbo Vrhovnega sodišča RS . Sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju ni uporabilo določbe drugega odstavka 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in drugega odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN). Prenos lastninske pravice na stavbi je mogoč le s prenosom pravice uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo velikosti zemljišč, namenjenih za redno rabo stavb, ki na spornih nepremičninah stojijo že več kot 100 let. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je po njeni oceni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotna uporaba materialnega prava po 341. členu ZPP, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami takrat veljavnega ZKZ nepremičnine štelo za kmetijska zemljišča. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo drugič. Prvič je s sodbo z dne 8. 4. 2010 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin, vpisanih pod vl. št. k.o. Vareja, vl. št. k.o. Vareja, vl. št. k.o. Vareja in pod vl. št. k.o. Markovci, ter odločilo še o stroških pravdnega postopka. Po pritožbi toženke je Višje sodišče v Mariboru s sodbo in sklepom z dne 2. 9. 2010 odločilo, da se sodba v delu glede ugotovitve lastninske pravice na nepremičninah parc. št. , in , vl. št. k.o. razveljavi in zadevo v tem obsegu (in glede odločitve o stroških pravdnega postopka) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. Sedaj izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razjasnilo v zadevi relevantne dejanske okoliščine in pravilno uporabilo določbe materialnega prava, pri tem pa ni storilo v pritožbi grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako pa ni storilo drugih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih brez ponavljanja povzema. Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdila in podatkov o namenski rabi nepremičnin v letu 1993 ugotovilo, da so bile v času uveljavitve ZSKZ, torej dne 11. 3. 1993 nepremičnine parc. št. , in tudi parc. št. v večini bile opredeljene kot območje kmetijskih zemljišč, parc. št. pa se je le v jugovzhodnem delu nahajala v območju razpršene gradnje in je bila v tem delu opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, za katero pa ni bil sprejet prostorsko izvedbeni načrt in tudi ne prostorsko izvedbeni pogoji, zaradi česar se je tudi ta del v smislu 14. člena ZSKZ štel za kmetijsko zemljišče. Ker sta bila ob uveljavitvi ZSKZ izpolnjena oba pogoja, nepremičnine so bile v družbeni lastnini (kar v ponovljenem postopku več ni bilo sporno) in so predstavljale kmetijska zemljišča, je z dnem 11. 3. 1993 po 14. členu ZSKZ na njih lastninsko pravico pridobila tožnica.

8. Neutemeljen je pritožbeni zaključek, da je v postopku na prvi stopnji bilo nesporno ugotovljeno, da so na nepremičninah, ki so predmet pravdnega postopka, že ob uveljavitvi ZSKZ stali gradbeni objekti s št. stavb V postopku na prvi stopnji je toženka pravočasno le pavšalno zatrjevala, da številni objekti na spornih nepremičninah obstojajo že 150 let, kar naj bi izhajalo iz načrta Zgodovinskega arhiva (priloga B2), pri čemer toženka samega načrta (kako bi ta naj potrjeval njene trditve) ni pojasnila. Šele v pritožbi z dne 20. 5. 2010 zoper sodbo sodišča prve stopnje izdano v tem postopku, ki je bil prej označen s , je toženka pojasnila, kateri objekti naj bi na spornih nepremičninah stali že več kot 100 let in tudi to, da se sicer pravočasno predložen dokaz – potrdilo Občinskega komiteja za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine Ptuj z dne 15. 4. 1988 (priloga B 7) nanaša na dovolitev manjših gradbenih del na gospodarskem objektu, ki ima sedaj številko stavbe 268. Ker toženka trditev, katere naj bi potrjeval predloženi dokaz ni podala pravočasno, jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo pri sprejeti odločitvi. Aeroposnetek iz leta 1959 (B 13), ki ga je toženka priložila v ponovljenem postopku, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2011 pa je bil predložen v nasprotju z določbo 286. člen ZPP, saj toženka ni izkazala (niti ni zatrjevala), da tega brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno. Dejstvo, da sedaj na spornih nepremičninah stojijo določeni objekti, ne omogoča zaključka ali so ti objekti obstojali tudi v času uveljavitve ZSKZ, torej dne 11. 3. 1993, toženka pa ob upoštevanju pravočasnih trditev in predloženih dokazov ni uspela dokazati, da bi na nepremičninah, ki se nahajajo ob lovskem domu (kateri ni predmet tega pravdnega postopka) obstojali takšni objekti – stavbe, zaradi katerih zemljišče ni bilo kmetijsko zemljišče ali da je bila za sporne nepremičnine predlagana sprememba njihove namembnosti.

9. Ker toženka ni dokazala, da zaradi stavb, ki naj bi bile na spornih nepremičninah postavljene v času uveljavitve ZSKZ, zemljišče v tistem času ni bilo kmetijsko zemljišče in ni tudi zatrjevala, da bi se predlagala ali sprememba namembnosti zemljišča oziroma odmera funkcionalnega zemljišča k objektom, v času pred uveljavitvijo ZSKZ, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo velikosti zemljišča namenjenega za redno rabo objektov, ki sedaj stojijo na spornih nepremičninah.

10. Pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP pa predstavljajo navedbe, da sporih nepremičnin ni mogoče brez nerazumnih stroškov (ekonomsko neupravičenih stroškov) usposobiti za kmetijsko proizvodnjo. V kolikor bi toženka te trditve uveljavljala pravočasno v postopku na prvi stopnji in bi zanje predložila ali predlagala ustrezne dokaze, bi na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje omogočalo uporabo določb 2., 3. in 11. člena ZKZ in tudi upoštevanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa v odsotnosti vsega navedenega, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za kakršnokoli presojo ekonomske upravičenosti usposobitve spornih nepremičnin za kmetijsko proizvodno. Pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS je zato vzeto iz konteksta in zaradi različnih dejanskih okoliščin obeh primerov, ne more biti uspešno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.