Jedro

Določba 152. člena OZ je izjema od pravila, po katerem za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali dejavnosti, odgovarja njen imetnik in ureja odškodninsko odgovornost v primeru, ko prvotni imetnik nevarne stvari to zaupa komu drugemu v uporabo. Za prenos odgovornosti res ne zadošča gola izročitev stvari, ampak je pomembna vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom. Do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pride, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 29. 11. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi, v skupnem znesku 96.604,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Do nesreče je prišlo pri prevažanju več ton težkih betonskih elementov z žerjavi. Tožnik toži zavarovalnico, s katero je imelo podjetje P. sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti. Tožnik meni, da je za škodo, ki mu je nastala, odškodninsko odgovorno podjetje P., ker je do nezgode prišlo v njegovih poslovnih prostorih, pri opravljanju njegove redne dejavnosti in z njegovimi napravami, ki predstavljajo nevarno stvar.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je, da ni podana odškodninska odgovornost podjetja P., ampak da za škodo, na podlagi 152. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), odgovarja podjetje B.. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s postopkovnimi kršitvami opozarja, da je bilo ob razveljavitvi sodbe sodišču prve stopnje naloženo, da ponovno ugotovi, ali je bila nevarna stvar res izročena podjetju B., sodišče pa je odločilo na podlagi enakih dokazov kot prvič in ne da bi tožena stranka kakorkoli dodatno izkazala, da je nevarno stvar predala na tak kvalificiran način, da bi riziko obratovanja v celoti prešel na tretjega. Meni, da je s tem podana kršitev določb postopka, ker sodišče v ponovljenem postopku ni opravilo obravnave v smislu 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja tudi, da je bilo kršeno načelo ugotavljanja materialne resnice, razpravno in preiskovalno načelo, saj podjetje P. ni zatrjevalo, da je odgovornost za obratovanje nevarne stvari pred škodnim dogodkom prešla na podjetje B. Revident navaja tudi, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotna. Poudarja, da je napačen zaključek sodišč, da ni šlo za izvajanje del na skupnem delovišču ter da je P. nevarno stvar (žerjave) pravno in dejansko predalo v posest podjetju B. Navaja, da ni bilo dokazano, da je podjetje P. žerjave zapisniško predalo podjetju B., torej, da bi izročilo ključe, tehnično dokumentacijo. Meni, da to tudi ne bi bilo dovolj, saj bi morali podjetji razmerja, pravice in obveznosti in odgovornost za obratovanje žerjavov v soposesti urediti s posebno pogodbo. Poudarja, da bi za prehod rizika moralo podjetje P. zagotoviti zaščito delavcev pri podjetju B. Meni, da bi sodišče moralo določiti kriterije, pod katerimi se glede na 152. člen OZ šteje, da je riziko za obratovanje nevarne stvari prešel od imetnika na prevzemnika.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so revizijske navedbe, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevne. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: B. in P. sta bila v odnosu naročnika in izvajalca določenih del po kooperacijski pogodbi; po 6. členu te pogodbe je naročnik (podjetje P.) dal na razpolago kooperantu (podjetju B.) potrebno orodje za izvajanje pogodbenih del, podjetje B. pa je bil dolžan svoje delavce poučiti o načinu rokovanja s prevzetimi orodji; med prevzete naloge podjetja B. je spadal tudi prenos betonskih elementov, kar je terjalo uporabo dvigal oziroma žerjavov, katere je podjetje P. prav zato prepustil v uporabo podjetju B.; pri izdelavi betonskih elementov ni šlo za skupno delo obeh podjetij na skupnem delovišču in za souporabo dvigal, saj je podjetje B. vsa dela opravljalo povsem samostojno s svojimi delavci in s pomočjo dvigal, ki so mu bila zaupana v uporabo prav za ta konkretna dela; za dodatno dogovorjeno in prevzeto delo (prenos elementov oziroma nakladanje in delo z žerjavi) je podjetje B. prejelo dodatno plačilo; ni bil dogovorjen nadzor podjetja P. nad nevarno stvarjo (žerjavi) v času, ko je bila v obratovanju in v sferi podjetja B.; pri prenašanju betonskih elementov je sicer sodeloval žerjavist podjetja P., vendar je bil le spolnitveni pomočnik podjetja B., saj je delo opravljal na njegovo prošnjo, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. V trenutku nesreče je dejansko delal za podjetje B., zato to podjetje odgovarja za njegovo delo pri prevzetem poslu, kot bi ga samo opravilo (630. člen OZ); ne obstajajo druge okoliščine iz 152. člena OZ, zaradi katerih bi bil izključen prenos odškodninske odgovornosti na podjetje B.: škoda ni nastala zaradi skrite napake ali lastnosti žerjava, prav tako ni podana odgovornost zaradi slabe izbire podizvajalca.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedene ugotovitve odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna. Določba 152. člena OZ je izjema od pravila, po katerem za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali dejavnosti, odgovarja njen imetnik in ureja odškodninsko odgovornost v primeru, ko prvotni imetnik nevarne stvari to zaupa komu drugemu v uporabo. Za prenos odgovornosti res ne zadošča gola izročitev stvari, ampak je pomembna vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom. Do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pride, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo. Vse zgoraj navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo materialnopravni sklep, da je podjetje P. dejansko prepustilo uporabo in nadzor nad žerjavi podjetju B. in zato ni podana njegova odškodninska odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo kršeno načelo ugotavljanja materialne resnice, razpravno in preiskovalno načelo, ker naj bi sodišče odločalo mimo trditev tožene stranke. Toženec je v postopku zatrjeval in dokazal, da je izvedbo del, pri katerih je prišlo do škodnega dogodka, zaupal B., kateremu je tudi prenesel v uporabo in nadzor žerjave. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe postopka, ker v ponovljenem postopku ni opravilo obravnave v smislu 362. člena ZPP. Višje sodišče je ob razveljavitvi naložilo sodišču prve stopnje, naj ugotovi tudi, ali sta podjetji dvigali uporabljali sočasno, ali pa je šlo za izključno uporabo dvigal s strani podjetja B., in naj nato celovito ponovno oceni, ali je šlo za takšno prepustitev v uporabo, pri kateri je podjetje B. nase prevzelo tudi določene obveznosti. Naložilo mu je tudi, naj ugotovi, ali niso morda podani razlogi iz drugega odstavka 152. člena OZ, zaradi katerih bi poleg podjetja B. lahko odgovarjalo tudi podjetje P. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zaradi prepovedi iz drugega odstavka 362. člena ZPP pa na novi glavni obravnavi sploh ni mogoče navajati novih dejstev in dokazov, razen če jih brez svoje krivde stranka ni mogla navesti v dotedanjem postopku. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je na podlagi že izvedenih dokazov ocenilo še obstoj tistih pravno pomembnih dejstev, na katere ga je opozorilo sodišče druge stopnje.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.