Jedro

Pritožbeno vztrajanje, da ob vložitvi tožbe tožbeni zahtevek še ni zapadel, zato ni utemeljeno. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v skladu z določilom 311. člena ZPP odločilna zapadlost terjatve ob koncu glavne obravnave, ki je bila 6. 7. 2023, za to obdobje pa toženec obstoja pravne podlage za bivanje sploh ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se je toženec v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., jo izprazniti in jo prazno stvari in oseb izročiti tožniku ter mu povrniti pravdne stroške v višini 1.162,95 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki predvsem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je sodišče prezrlo zatrjevano pravno podlago o neformalnem dogovoru za bivanje iz avgusta 2022. Tožnik ni nikoli zahteval sklenitve najemne pogodbe niti plačila najemnine. Pisni dokazi ne potrjujejo, da bi se stranki dogovorili za izselitev do 30. 9. 2022, zato bi sodišče moralo ugotoviti obstoj dogovora do 1. 3. 2023. Nelogično je, da je sodišče zavrnilo dokaz toženca po pravilu o sklepanju na dokazno breme, nato pa navedlo, da je nečitljiv. Ker je tožnik priznal, da je pisal v njegov blok, dogovor uporabe do 1. 3. 2023 ne more biti sporen. Tožba je bila vložena preuranjeno, saj terjatev še ni zapadla, zato bi sodišče zahtevek moralo zavrniti.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev ter skrajšanje roka za izpraznitev na 15 dni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) oseba stanovanje uporablja nezakonito, če za bivanje nima pravnega naslova. V takšnem primeru lahko lastnik kadarkoli zahteva njeno izselitev.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da toženec s tožnikom kot novim lastnikom stanovanja ni sklenil najemne pogodbe, pa tudi ne, da mu je najemna pogodba s predhodnim lastnikom že potekla. Sodišče prve stopnje je zato v dokaznem postopku ugotavljalo, ali toženec v stanovanju biva na podlagi drugega pravnega naslova ter pri tem pravilno upoštevalo, da je dokazno breme za izkaz tega dejstva na tožencu.

7. Obe stranki sta v postopku potrdili, da je med njima prišlo do srečanja v avgustu 2022, na katerem sta se dogovarjali o toženčevi izselitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z življenjsko dokazno oceno sodišča prve stopnje, da glede na različni izpovedi obeh strank tožencu ni uspelo izkazati dogovora o brezplačni uporabi nepremičnine vse do 1. 3. 2023. Tega ne potrjuje niti priloga B2, na kateri je omenjeni datum zapisan. Tožnik je namreč prepričljivo izpovedal, da je bil 31. 3. 2023 skrajni rok izselitve v primeru sklenitve najemne pogodbe, v nasprotnem primeru pa bi toženec nepremičnino lahko uporabljal le do 1. 10. 2022. Pritožbeno vztrajanje, da ob vložitvi tožbe tožbeni zahtevek še ni zapadel, zato ni utemeljeno. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v skladu z določilom 311. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilna zapadlost terjatve ob koncu glavne obravnave, ki je bila 6. 7. 2023, za to obdobje pa toženec obstoja pravne podlage za bivanje sploh ni zatrjeval. 8. Ker pritožba glede na navedeno ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Pri tem ni sledilo predlogu tožnika iz odgovora na pritožbo o skrajšanju roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, saj bi bilo to v nasprotju z načelom prepovedi reformacije in peius iz 359. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z OT: 500 točk po tar. št. 22/1, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT, in 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,60 EUR ti stroški znašajo 373,32 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka je toženec dolžan plačati v 15 dneh od prejema te sodbe (drugi odstavek 313. člena ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).