Jedro

V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.

Ključnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je dejansko stanje do dokončne odločbe toženca, to je do 24. 6. 2020. Kakršnokoli poslabšanje ali spremenjeno zdravstveno stanje ter posledično sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa je lahko edino stvar novega postopka pred tožencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 24. 6. 2020 in št. zadeve: ... z dne 20. 12. 2019 in da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 30. 5. 2018 dalje v znesku 150,00 EUR z nadaljnjimi uskladitvami in da mu je tožena stranka dolžna izplačati zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo v roku 15 dni. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodni izvedenec primarij prof. dr. A. A. v svojem izvedenskem mnenju pravilno ugotovil, da je potreben pomoči in postrežbe ter predlagal upravičenost do delnega dodatka za tujo pomoč in nego od 30. 5. 2018 dalje. Izvedenec je ocenil, da potrebuje pomoč drugega tako pri gibanju zunaj stanovanja, kakor tudi pri oblačenju in sezuvanju. Glede na to, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima nobenih utemeljenih argumentov glede obstoja utemeljenega dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja prim. prof. dr. A. A., izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti pomanjkljivi oziroma vsaj nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je to svojo sodbo v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. mag. B. B., iz katerega izhaja, da tožnik do dne 24. 6. 2020 ni izpolnjeval kriterijev za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B. se od izvedenskega mnenja A. A. razlikuje zgolj v ugotovitvi, da bi si naj tožnik glede na ugotovitev sodnega izvedenca B. B. lahko samostojno oblekel zgornji del oblačil, zaradi česar je sodni izvedenec navedeni kriterij ocenil z oceno 0,5. Sodni izvedenec B. B. je svoj zaključek, da tožnik do dne 24. 6. 2020 ni izpolnjeval kriterijev za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil podal izključno na podlagi dejstva, da sodni izvedenec tožnika ni mogel osebno pregledati dne 24. 6. 2020. Zaradi navedenega sodni izvedenec B. B. svojo ugotovitev gradi na ugotovitvi invalidske komisije I. stopnje, iz katere smiselno izhaja, da si je tožnik takrat lahko samostojno oblekel zgornji del oblačila, kar pa ni resnično in v predmetnem postopku tudi ni dokazano. Tožnik je tekom postopka izrecno grajal izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B. v delu, kjer je tožniku glede samostojnosti pri oblačenju in slačenju oblačil dal oceno 0,5, kar je v nasprotju z oceno sodnega izvedenca A. A., ki je glede tega kriterija podal oceno 1, torej, da tožnik ni sposoben samostojnega oblačenja in slačenja ter da pri tem potrebuje pomoč drugega. Ugotovitev sodnega izvedenca B. B. je v celoti zmotna, tako po dejanski, kakor tudi po materialnopravni podlagi. Oblačenje je namreč celovito opravilo, ki ga ni mogoče opravljati samo deloma. Glede na razlago kriterija samostojnega oblačenja slednji predstavlja izvajanje usklajenih dejanj in nalog za oblačenje, čeprav počasi in s težavo, po vrstnem redu in v skladu s klimatskimi in družbenimi razmerami, pri čemer si oblačila lahko zapne na sprednji strani. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B. B. je mogoče zaključiti, da si je tožnik sposoben obleči zgolj zgornji del, ne pa tudi preostalih oblačil, torej spodnjega perila in spodnjega dela oblačil. Takšno oblačenje nedvomno ni v skladu z družbenimi razmerami, saj morajo ljudje skladno z družbenimi razmerami imeti oblečen tako spodnji in zgornji del oblačil. Ocena sodnega izvedenca B. B. v njegovem izvedenskem mnenju, da je tožnik pri oblačenju delno sposoben, za kar je dal pol točke, je v celotni zmotna. Posameznik je namreč lahko pri oblačenju samostojen, ali pa pri oblačenju ni samostojen in zato potrebuje pomoč drugega. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi brez kakršnekoli obrazložitve sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., da se je tožnik sposoben deloma obleči, za kar je podal oceno 0,5, čeprav slednji ne izpolnjuje kriterija sposobnosti po samostojnem oblačenju in slačenju. Iz sodbe sodišča prve stopnje sploh ni razvidno, kako je lahko tožnik deloma sposoben za opravljanje posamezne osnovne življenjske aktivnosti, predvsem oblačenja in slačenja. V sodbi sodišča prve stopnje je tako izostala tudi obrazložitev glede tega, kako je zgolj zmožnost oblačenja zgornjega dela oblačil v skladu s klimatskimi in družbenimi razmerami, predvsem upoštevajoč ugotovljeno dejstvo, da si tožnik lahko zapne zgornja oblačila na sprednji strani. Sodišče prve stopnje je najprej zmotno ugotovilo dejansko stanje, nadalje pa je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje o tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter povrnejo stroški tega pritožbenega postopka oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. zadeve ... z dne 24. 6. 2020, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 20. 12. 2019. S slednjo odločbo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, uživalec pravice ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar uživalec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine prej naštetih osnovnih življenjskih potreb, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor.

7. Glede na takšno pravno ureditev so pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan iz prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Takšnega dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino – družinsko medicino. Ta je po pregledu celotnega sodnega in upravnega spisa ter medicinske dokumentacije ocenil, da tožnik do 24. 6. 2020 ni izpolnjeval kriterijev za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil. Pri takšnem izvedenskem mnenju je izvedenec vztrajal tudi po opravljenem osebnem pregledu na domu, ki je bil opravljen v zvezi s tožnikovimi pripombami, zlasti glede samostojnosti oblačenja in slačenja tako zgornjega kot spodnjega dela ter glede gibanja v stanovanju in zunaj stanovanja, zlasti glede uporabe invalidskega vozička zunaj stanovanja. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca v zvezi z zmožnostjo gibanja po stanovanju izhaja, da je bil tožnik osebno pregledan na sedežu toženca, pripeljan je bil v spremstvu na vozičku, v preglednem prostoru je naredil nekaj korakov z berglami. Izvedenec toženca je ocenil, da samostojno hodi v stanovanju, pri čemer je v zahtevi za dodatek za pomoč in postrežbo tudi tožnik navedel, da se giblje v stanovanju sam. V zvezi z gibanjem izven stanovanja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je izvedenec toženca ocenil, da tožnik ni samostojen. Takšni oceni je sledil tudi sodni izvedenec, ker možnost uporabe vozička v zunanjem okolju ni bila preverjena. V zvezi s sposobnostjo hranjenja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je izvedenec toženca ugotovil, da je hranjenje samostojno, ni pa testiran in da nikjer v spisu tudi ni posebej omenjeno in tega tudi tožnik ni navedel, da bi ga bilo potrebno pitati ali dohranjevati. Glede oblačenja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je izvedenec toženca menil, da je tega tožnik sposoben, ker si testirano obleče zgornji del. Ker pa je tožnik navedel, da tega ni sposoben, je izvedenec z ortopedskega stališča podpiral težave pri tem opravilu in ocenil, da je tožnik delno sposoben oblačenja. V zvezi s slačenjem ter obuvanjem in sezuvanjem pa se je sodni izvedenec strinjal z izvedencem toženca, da potrebuje za opravljanje teh opravil pomoč. Glede umivanja rok in obraza je sodni izvedenec sledil izjavi na pregledu pri tožencu, da tožnik za osnovno higieno poskrbi še sam, enako pa v zvezi z opravljanjem fizioloških potreb. V zvezi z oblačenjem je izvedenec dodatno pisno pojasnil, da je bila funkcija preizkušena, saj je izvedenec toženca testiral funkcijo oblačenja, medtem ko izvedenec A. A. tega ni preverjal. 8. Prav nasprotno kot zatrjuje tožnik, je ravno izvedenec A. A., ki je bil kot izvedenec najprej postavljen, ugotovil, da je bil tožnik pri oblačenju in slačenju zgornjega dela nekoliko upočasnjen, vendar samostojen in uspešen, pri slačenju spodnjega dela oblačil pa je potreboval pomoč drugega, pri čemer ni uporabljal nobenih pripomočkov.

9. Iz navedenega sledi, da sta oba izvedenca tožnikovo sposobnost oblačenja in slačenja ocenila povsem enako, torej, da je tožnik pri oblačenju in slačenju zgornjega dela oblačil samostojen, pri oblačenju in slačenju spodnjega dela pa potrebuje pomoč. Kljub enaki ugotovitvi, sta tožnikovo sposobnost oziroma nesposobnost ocenila različno, in sicer izvedenec A. A., kot da tožnik sploh ni sposoben niti oblačenja in slačenja zgornjega dela, sodni izvedenec, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pa je ocenil, da gre za delno sposobnost in mu prisodil 0,5 točke. Pri tem ni nepomembno, da tudi pritožba ne zatrjuje, da si tožnik ne bi sam mogel obleči in sleči zgornjega dela oblačil. 10. Neutemeljeno in protispisno je navajanje pritožbe, da Invalidska komisija tožnikove sposobnosti glede oblačenja in slačenja sploh ni testirala. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije z dne 17. 12. 2019 je tožnik gibljivost v desni rami pokazal omejeno do horizontale, z levico pa je segel v zatilje in zaledje ter da si počasi in s težavo sleče zgornji del trenirke. Enako je v zvezi z oblačenjem sodni izvedenec preveril gibe in zmožnost slačenja in oblačenja ter testiral gibljivost rok v ramenih in grobo moč pesti z dinamometrom.

11. Nadalje pritožba neutemeljeno vztraja, da je oblačenje celovito opravilo, ki ga ni mogoče opravljati samo deloma, saj morajo ljudje skladno z družbenimi razmerami imeti oblečen tako spodnji kot zgornji del oblačil. Pri ugotavljanju potrebe po pomoči in postrežbi so odločilne sposobnosti posameznika pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, ne pa kaj je skladno z družbenimi razmerami oziroma da morajo imeti skladno z družbenimi razmerami oblečen tako zgornji kot spodnji del. 12. V izvedenskem mnenju sodnega izvedenca podanega na podlagi dokumentirane sposobnosti delnega oblačenja, samostojnega gibanja v stanovanju, samostojnega hranjenja, skrbi za osebno higieno in opravljanje fizioloških potreb, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da tožnik do dneva dokončne odločbe z dne 24. 6. 2020 še ni izpolnjeval kriterijev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Prepričljivo je izvedenec na podlagi medicinske dokumentacije in ugotovitev na osebnem pregledu pred tožencem ugotovil, da tožnik še večino osnovnih življenjskih potreb, to je v višini 4,5 točke od 9-ih točk, čeprav določene počasi in z večjimi napori ter s pomočjo ortopedskih pripomočkov, opravlja še sam.

13. Predhodno navedene ugotovitve pa pomenijo, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je že iz tega razloga na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Ključnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je dejansko stanje do dokončne odločbe toženca, to je do 24. 6. 2020. Kakršnokoli poslabšanje ali spremenjeno zdravstveno stanje ter posledično sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa je lahko edino stvar novega postopka pred tožencem.

14. Iz navedenih dejanskih in pravnih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi 353. člena ZPP in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.