Jedro

Sodišče prve stopnje je kot precedenčni pravni vir pravilno upoštevalo, povzelo in sledilo stališčem iz sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Vrhovno sodišče ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). V nadaljnjem razvoju sodne prakse so bila namreč po odločbah Ustavnega sodišča RS in v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov, in upoštevaje nadaljnjo prakso SEU prej sprejeta stališča revidirana in nadgrajena z novimi izhodišči, katerih bistvo je v: - zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; - stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; - razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani; ter - vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.

Toženka je sicer zatrjevala, da je preverjala kreditno sposobnost tožencev z izračuni fiktivnih obrokov, povečanih za 17,6 % oziroma celo do 30 %, vendar je bilo prav po zaslišanju bančnega uslužbenca, zlasti pa po zaslišanju prvega tožnika in drugih komitentov toženke ugotovljeno, da niti o teh izračunih toženka potrošnikov ni ustrezno informirala.

Toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo (in njeno kasnejše pozivanje k uresničitvi te klavzule) v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje postopek ustavilo v delu, ki se na nanaša na ugotovitev, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice: ... pri nepremičnini ID znak: del stavbe X-1111-13, ID: ... in nepremičnini ID znak: del stavbe X-2222-2, ID: ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanjske enote kot posameznega dela stavbe in garaže z dne 17. 5. 2007 in notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 586/07 z dne 25. 5. 2007 za zavarovanje terjatve v višini glavnice 166.500,00 CHF, z valutno klavzulo v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB za CHF, pogodbeno obrestno mero od dne črpanja kredita dalje v višini 6 mesečni CHF LIBOR + fiksni pribitek v višini 1,400 % p. a., z zapadlostjo zadnjega obroka glavnice 20. 5. 2027 0ziroma s predčasno zapadlostjo v skladu z 9. členom kreditne pogodbe, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 586/07 z dne 25. 5. 2007, neveljavna in se izbriše (I. točka izreka). Dovolilo je spremembi tožbe z dne 3. 7. 2023 in z dne 1. 9. 2023 (II. točka izreka) in ugotovilo, da so Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 21. 5. 2007, Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve notarke A. A., opr. št. SV ... z dne 25. 5. 2007, Aneks št. 1 k pogodbi dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 20. 5. 2009 in Notarski zapis Aneksa št. 1 k pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 000, notarke A. A., opr. št. SV ... z dne 10. 6. 2009, nični (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo je tožena stranka (toženka) vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke (tožnikov) v celoti zavrne in tožnikom naloži obveznost plačila pravdnih in pritožbenih stroškov toženke po stroškovniku, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila oziroma podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, pri čemer se sklicuje na sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019), po kateri je ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo podana, če so kumulativno izpolnjeni pogoji transparentnosti, nedobrovernosti banke in znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Navaja, da se je sodišče oprlo na neobrazložen odstop od sodne prakse, tj. na sodbe VSRS II Ips 8/2022, II Ips 53/2023 in II Ips 49/2023 ter tudi zmotno neposredno uporabilo 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno, ker ne razlikuje med "glavnim predmetom pogodbe" in "pogodbenim pogojem", kot jih definira Direktiva Sveta 93/13/EGS. Sodišče v izpodbijani sodbi zavzame docela nerazumljivo stališče, da je bila valutna klavzula t.i. "vsiljen glavni pogodbeni pogoj", torej implicitno stoji na stališču, da je šlo pri valutni klavzuli za glavni predmet pogodbe (o tem piše v točki 30. obrazložitve), vendar pa ne glede na takšno stališče popolnoma napačno uporablja ZVPot, ki ni namenjen presoji (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe. V tem delu je sodišče storilo absolutno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339 člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlogi sodbe so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. ZVPot namreč v 22. členu določa, da se za pogodbene pogoje po tem zakonu štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. Valutna klavzula nesporno ni bila "sestavina pogodbe, ki bi jo določilo podjetje" zlasti iz razloga, ker je stranka želela kredit z valutno klavzulo. Valutna klavzula v pogodbo ni bila vstavljena samovoljno brez vednosti kreditojemalca, temveč se je kreditojemalec odločil za kredit z valutno klavzulo. Toženka je tekst pogodbe le zapisala, valutno klavzulo je vključila vanjo v skladu z izrecnim dogovorom s pogodbeno stranko, ni je določila enostransko in samovoljno, zato vztraja, da je šlo za posamično dogovorjeni/glavni predmet pogodbe. Nadalje je sodišče v 57. točki obrazložitve zapisalo, da je treba upoštevati, da glavni predmet obveznosti že ob pomanjkljivi pojasnilni dolžnosti postane nejasen (nepregleden), kar pojmovno pod legitimen vprašaj postavlja tudi soglasje volj o bistvenih vsebinah p0godbe (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče tako sicer pravilno izpelje posledico manjka soglasij volj, ko opozori, da v takem primeru, ko ni doseženo soglasje volje glede glavnega predmeta pogodbe, pogodba sploh ne nastane, vendar pri tem ne pomisli, da je s tem zašlo v nerazrešljivo protislovje s svojim stališčem glede ničnosti te iste pogodbe. Pogodba, ki ni nastala (zaradi pomanjkanja soglasja volj glede glavnega predmeta pogodbe), namreč ne more biti razglašena za nično. Z interpretacijo vsebine pojasnilne dolžnosti, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, se krši načelo pravne države (2. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ker sodišče sledi dvema problematičnima sodbama Vrhovnega sodišča. Gre za nedovoljeno povratno razumevanje zakona. Kar sodišče nalaga banki, da bi morala izpolniti v okviru pojasnilne dolžnosti, ni bilo nikjer predpisano, niti tega ni mogoče izluščiti iz zakonodaje s pomočjo razumnih in uveljavljenih metod interpretacije. Pogodba je vsebovala vse sestavine, ki jih je v času sklepanja vseboval zakon. Sodišče prve stopnje tudi spregleda, da takšna klavzula zamenljivosti, kot je bila določena, po kriterijih, ki jih je uvedlo Vrhovno sodišče, prepreči morebitno ničnost pogodbe z valutno klavzulo, saj klavzula zamenljivosti kaže na to, da je banka ravnala v dobri veri, ko je klavzulo vključila v pogodbo že več let preden je to od nje zahtevala pozitivna zakonodaja in zato ni obstajalo neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, saj je imela tožeča stranka možnost kadarkoli tekom trajanja pogodbe odpraviti valutno tveganje. Opozarja na odločbi II Ips 62/2023 in II DoR 383/2023. Poudarja, da je dne 8. 10. 2012 vsem kreditojemalcem, ki so pri njej najeli kredit s CHF valutno klavzulo, poslala dopise, v katerih jih je opozorila, da se lahko neugodna gospodarska situacija v Evropi še poslabša in posledično negativno vpliva na devizne tečaje, pri čemer je izrecno navedla, da ni mogoče izključiti, da CHF ne bo zdržal pritiskov mednarodnih trgov in se bo v primerjavi z EUR občutno povečal. Meni, da je nova sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pravno izjemno sporna, napačna in neutemeljena. Napačni so tudi zaključki sodišča, da je bilo lažje priti do kredita z valutno klavzulo kot do kredita v domači valuti. Dopušča sicer možnost, da so potrošniki v drugih bankah dobili ponudbo izračuna v CHF in v EUR, kjer do bili prikazani dejanski in ne fiktivni zneski in upoštevane dejanske in ne fiktivne obrestne mere. S takšnim izračunom pa je bilo mogoče za enako anuiteto dobiti višji znesek kredita v CHF kot v EUR. Dodaja, da je slovenski potrošnik v primerjavi z drugimi evropskimi potrošniki nadpovprečno razgledan glede menjave valut in gibanja tečajev.

3.Tožniki so na pritožbo odgovorili. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico za toženko.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Prvi tožnik kot dolžnik in zastavni dolžnik ter drugi tožnik kot solidarni porok sta dne 21. 5. 2007 s toženo stranko sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 000 (v nadaljevanju kreditna pogodba) za nakup stanovanja in pripadajoče garaže. Predmet kreditne pogodbe je bil dolgoročni kredit v znesku 166.500,00 CHF, kar je po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan 21. 5. 2007 znašalo 100.531,34 EUR. V kreditni pogodbi je bilo določeno, da se glavnica vrača v 240 zaporednih mesečnih obrokih v znesku 1.011,15 CHF, plačljivo v EUR po prodajnem podjetniškem tečaju Banke B., d. d., za CHF. Na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV s86/o7 z dne 25. 5. 2007 Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju notarski zapis) je bila za zavarovanje terjatve toženke ustanovljena in vknjižena hipoteka na nepremičninah v lasti prvega tožnika do celote. Z Aneksom št. 1 k pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 20.5. 2009 (v nadaljevanju aneks) je toženka drugemu tožniku odpustila dolg, ki ga je imela do prvega tožnika kot dolžnika, tretji tožnik pa je kot solidarni porok prevzel solidarno poroštvo za obveznosti prvega tožnika. S tožbo so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, aneksa in notarskega zapisa, vrnitev preplačanega kredita v znesku 91.018,46 EUR, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe skupne hipoteke ter njen izbris (slednji zahtevek so kasneje z vlogo z dne 3. 7. 2023 umaknili). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo o ničnostnem zahtevku.

6.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti v skladu s profesionalno skrbnostjo. Oprlo se je na stališče novejše sodne prakse1 in po ugotovitvi, da toženka ni v zadostni meri vsebinsko pojasnila valutnega tveganja tožnikom, ocenilo, da je pogodba vsebovala nepošten pogodbeni pogoj in da je bilo ravnanje toženke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Skladno z drugim odstavkom 23. člena ZVPot in prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter prvim odstavkom 88. člena OZ je presodilo, da so zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja obravnavani pravni posli nični, zato je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.2

7.Zahtevani standard obrazloženosti odločbe od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno in natančno opredeli do prav vsake posamične navedbe ali stališča strank. Sodišče mora navesti zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, odgovor na trditve in stališča strank je lahko tudi posreden. V izpodbijani sodbi je temu standardu zadoščeno. Ugotovljena so pravno pomembna dejstva, opredeljena pravna podlaga in obrazloženi dejanski in pravni zaključki, kar omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8.Kot materialnopravno podlago za sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje navedlo ZVPot, Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in OZ ter materialnopravna izhodišča, ki jih je začrtala sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva)3 in precedenčna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.

9.V zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF se je glede vprašanj, ki so identična tu obravnavanim (razlogi za ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF, standard pojasnilne dolžnosti banke), sodna praksa spreminjala in razvijala. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po spremembi dotedanje sodne prakse, na katero se tudi v pritožbi neutemeljeno opira toženka. Sodišče prve stopnje je kot precedenčni pravni vir pravilno upoštevalo, povzelo in sledilo stališčem iz sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.4

Vrhovno sodišče ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). V nadaljnjem razvoju sodne prakse so bila namreč po odločbah Ustavnega sodišča RS in v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov, in upoštevaje nadaljnjo prakso SEU prej sprejeta stališča revidirana in nadgrajena z novimi izhodišči, katerih bistvo je v: - zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; - stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; - razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani; ter - vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.

10.V predmetni zadevi torej ne gre za neobrazložen odstop od sodne prakse. Konkretni primer namreč ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbe ZVPot pri presoji nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. ZPotK je v razmerju do ZVPot lex specialis. Po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK se za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejša. V konkretnem primeru je to ZVPot, ki ureja širši krog pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Zato je vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je toženkin ugovor o napačni uporabi ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe in upoštevaje merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Ključno za presojo je, da pogodbeni pogoj ni bil dogovorjen posamično le za konkretni primer. Gre za tipsko in enostransko vnaprej pripravljeno obliko pogojev, ki jih je banka ponudila svojim komitentom, če so se zmenili za kredit v tuji valuti. Nasprotno vztrajanje pritožbe je neutemeljeno.

12.Neutemeljena je tudi pritožbena graja o nedopustni povratni veljavi razumevanja prava. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 že odgovorilo na vprašanje o tem, ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča RS in Sodišča EU, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve kreditne pogodbe iz leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo. Zavzelo je stališče in pojasnilo, da ne gre niti za pravo niti za nepravo retroaktivnost, pač pa le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Kot izhaja iz te odločbe, sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč napolnijo pravni standard pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak (6. člen OZ). Zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti pa so bili v času sklepanja sporne pogodbe že dovolj jasno in določno predpisani v 22., 23. in 24. členu ZVPot.

13.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne in ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti je treba glede na enotna stališča sodne prakse izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Vsebinskih zahtev ob razlagi pojma pojasnilna dolžnost zato ni mogoče omiliti s sklicevanjem na to, da so se slovenski potrošniki skozi zgodovino srečevali z relativno pogosto menjavo valut in so jim tveganja v zvezi s tem dobro poznana, kot skuša prikazati toženka v pritožbi.

14.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno in v zadostnem obsegu, da bi tožniki lahko sprejeli premišljeno in preudarno informirano odločitev in da bi lahko razumeli, kolikšno tveganje prevzemajo s sklenitvijo kreditne pogodbe oziroma bi se lahko zavedali, da so tečajne spremembe v odplačilni dobi kreditov realne in da so negativne finančne in ekonomske posledice spornega pogoja lahko znatne in jih bodo morda težko nosili. Ugotovitev, da toženka zahtevane pojasnilne dolžnosti ni izpolnila v skladu z ustrezno profesionalno skrbnostjo, temelji na obširni in prepričljivi dokazni oceni, v kateri je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze obeh strank in jih kritično presodilo. Na podlagi zaslišanj tožnikov in zaslišanih prič (tudi bančnega uslužbenca C. C. in prokurista toženke D. D.) je sodišče ugotovilo, da tožnik kot kreditojemalec ob sklenitvi pogodbe posebnih opozoril ali razlag glede valutnega tveganja ni prejel, temveč mu je bil ta kredit predstavljen kot varen in bolj ugoden. Toženka je sicer zatrjevala, da je preverjala kreditno sposobnost tožencev z izračuni fiktivnih obrokov, povečanih za 17,6 % oziroma celo do 30 %, vendar je bilo prav po zaslišanju bančnega uslužbenca, zlasti pa po zaslišanju prvega tožnika in drugih komitentov toženke ugotovljeno, da niti o teh izračunih toženka potrošnikov ni ustrezno informirala. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo prepričljivi izpovedbi prvega tožnika, da ni bil poučen o kakršnihkoli večjih tveganjih. Njegova izpovedba o vsebini in obsegu pojasnilne dolžnosti je bila glede odločilnih pravno relevantnih okoliščin skladna z izpovedbami drugih dveh komitentov in nenazadnje potrjena tudi z izpovedbo bančnega uslužbenca.

15.Za zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in odločitev o ničnosti kreditne pogodbe tudi ni pomembno, konkretno s kakšnimi informacijami je toženka razpolagala ter ali je tožniku zavestno in namerno prikrivala relevantne informacije (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR) in na ta način tudi v subjektivnem smislu ravnala slaboverno. Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanila potrošnika, tudi, če se jih v resnici ni zavedala niti jih (potrošniku) ni želela. V sodni praksi je bilo že večkrat odgovorjeno na navedbe toženke, da ni mogla napovedati gibanja tečaja in da so bile odločitve švicarske centralne banke, ki so povzročile dvig vrednosti CHF, tudi za strokovnjake nepričakovane. Pojasnjeno je bilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Od banke se ne pričakuje, da bi morala napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, temveč da bi morala vedeti, da je možnost znatnega dviga vrednosti CHF realna (ali celo pričakovana) ter o tej možnosti in z njo povezanih tveganjih obvestiti potrošnike. Že iz preteklih gibanj CHF je bilo namreč razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo.

16.Toženka torej ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo (in njeno kasnejše pozivanje k uresničitvi te klavzule) v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Neutemeljeno je zato stališče toženke, da že samo (golo) dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije pomeni učinkovito sredstvo odprave valutnega tveganja. To dejstvo samo po sebi ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja in tudi ne zadostuje za sklep o toženkini dobri veri. Zmotno je tudi izhodišče o dometu vključitve konverzije na vsebino (obseg in kvaliteto) pojasnilne dolžnosti o valutnem tveganju, saj je potrošnikovo razumevanje tega glavnega pogodbenega pogoja nujna predpostavka, ki mu daje sposobnost razumevanja tveganj, ki nanj preidejo s sklenitvijo take pogodbe, in nadalje pomembnosti izpostavljene klavzule ter mu omogoča, da jo učinkovito in pravočasno izkoristi. Morebitna presoja ustreznosti vsebine pojasnil glede zveze med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, pride namreč v poštev šele ob izpolnitvi te osnovne predpostavke. V odločbi II Ips 39/2024 z dne 19. 2. 2025 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da (le) "če ponudnik potrošniku izpolni kriterij preglednosti pogodbenega pogoja, lahko vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank". To pomeni bankino predpogodbeno obveznost, da pojasni mehanizem pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe pri potrošniku ustvari lažen občutek varnosti oziroma celo utrdi njegovo prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče tako bolj usmerjeno nakazalo smer iskanja rešitve za dilemo, ki jo je v odločbi II Ips 62/2023 (pa tudi v II Ips 69/2023) zgolj odprlo na načelni ravni s pojasnilom, da vpliva obravnavane prvine nekaterih pogodb v švicarskih frankih na veljavnost pogodb "prima facie" ni mogoče izključiti, da pa še ni bil predmet kontradiktorne obravnave oziroma vsebinske presoje sodišč o njenem pomenu. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da v navedeni odločbi Vrhovno sodišče priznava, da je treba ugovor možnosti konverzije upoštevati kot pomemben dejavnik, ki vpliva na obseg pojasnilne dolžnosti in na valutno tveganje.

17.Glede na vse pojasnjeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6, 88

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.