Jedro

Tožnica ne more uspeti z zatrjevanjem, da je koncentracijo priglasila iz previdnosti, po tem, ko je pridobila odgovor toženke, da ta ne daje mnenja k morebitnim koncentracijam, zaradi česar naj se ne bi štelo, da je tožnica koncentracijo priglasila. Že iz prvega odstavka 45. člena ZPOmK-1 namreč izhaja, da se postopek priglasitve koncentracije začne na podlagi priglasitve. Nesporno pa je, da je tožnica obvestilo o priglasitvi koncentracije vložila. Nesporno je tudi, da je k obvestilu priložila obrazec, ki ni vseboval vseh zahtevanih sestavin (tožnica ni izkazala, da je plačala upravno takso za priglasitev koncentracije), in jo je toženka zato pravilno pozvala na dopolnitev, čemur pa tožnica ni sledila. Tožnica se moti, da je s tem nastopila situacija, ko je šteti, da postopek ni bil uveden, saj je bil postopek uveden z vložitvijo obvestila o priglasitvi koncentracije, torej s priglasitvijo koncentracije. Toženka je pravilno ravnala, ko je postopek ustavila, ker tožnica svoje vloge ni ustrezno dopolnila (prvi odstavek 46. člena ZPOmK-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom postopek presoje koncentracije podjetij A. d.o.o. in B. d.o.o., ustavila in še odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi je navedla, da je 16. 10. 2013 prejela priglasitev koncentracije navedenih podjetij (tožnice in B. d.o.o.), ki naj bi nastala 16. 9. 2013 s podpisom Pogodbe o pripojitvi, na podlagi katere se je podjetje B. d.o.o. pripojilo k tožnici. Po navedbah tožnice sta obe podjetji že leta članici skupine C., v obeh podjetjih pa je edini družbenik s 100 % poslovnim deležem podjetje C. Nadalje je tožnica navedla, da obe podjetji sicer menita, da ta pripojitev ne predstavlja koncentracije v smislu določb Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1), saj naj bi šlo zgolj za statusno preoblikovanje podjetij, ki že tvorijo zaokroženo ekonomsko celoto. K priglasitvi je tožnica priložila izpolnjen obrazec za priglasitev koncentracije, ki ga je po lastnih navedbah priložila iz previdnosti. Po pregledu prejete priglasitve je toženka ugotovila, da vloga ni popolna, zato je glede na prvi odstavek 46. člena ZPOmK-1 tožnico pozvala, da plača upravno takso in ji določila rok za odpravo pomanjkljivosti z opozorilom na posledice. Ker tožnica ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravila, se šteje, da koncentracija ni bila priglašena oziroma da je stranka zahtevo umaknila (136. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Toženka je zato postopek ustavila. Ker pa tožnica ni plačala upravne takse za postopek, ji bo toženka posredovala nalog za plačilo upravne takse v višini 2.000,00 EUR.

2. Tožnica je uvodoma navedla, da sta skupaj s podjetjem B. d.o.o. z dopisom z dne 20. 9. 2013 povprašali toženko za mnenje, ali je treba v obravnavanem primeru priglasiti koncentracijo, toženka pa je navedla, da nima pristojnosti za izdajo takega mnenja, temveč da ugotovi po ZPOmK-1, ali je določena koncentracija podrejena in skladna z zakonom, postopek pa se lahko začne na podlagi priglasitve ali na podlagi uradne dolžnosti. Tožnica je zaradi previdnosti ponovno na toženko naslovila obvestilo o pripojitvi družbe B. d.o.o. in pojasnila, da meni, da ne gre za koncentracijo, obrazec pa priložila zgolj iz previdnosti, kar je tudi navedla. Toženka je tožnici poslala poziv na plačilo upravne takse in jo opozorila, da v primeru neplačila s postopkom presoje koncentracije ne bo začela. Tožnica takse ni plačala in je s tem smatrala, da postopek ni uveden. Tožnica dejansko ni nikoli priglasila konkretne koncentracije, na kar je opozarjala toženko. Izdani sklep je torej nezakonit, ker se postopek presoje ni nikoli začel in posledično ne more biti ustavljen, niti ne more nastati taksna obveznost za tožnico. Tožnica je želela le potrditev toženke v zvezi z dolžnostjo priglasitve koncentracije. Toženka takšnega mnenja tožnici ni želela podati, zato se je tožnica odločila, da zahteve ne bo podala. Tudi toženka se je tega zavedala, saj je v vsaki svoji vlogi povzemala navedbe tožnice o tem, da njene vloge ne pomenijo priglasitve koncentracije, poleg tega pa v pozivu za dopolnitev vloge ni priložila plačilnega naloga za plačilo takse, kot bi to morala storiti po 16. členu Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT). Predlagala je odpravo sklepa, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov za sodno takso.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnila, da je tožnica toženki najprej poslala obvestilo o pripojitvi, po prejemu odgovora toženke pa še priglasitev koncentracije na ustreznem obrazcu, postopek presoje se je začel na podlagi priglasitve koncentracije, zato je nastala obveznost plačila takse. ZPOmK-1 ne pozna instituta priglasitve koncentracije iz previdnosti. Določbe ZPOmK-1 so v razmerju do ZUT specialnejše. Poudarila je, da gre po njenem mnenju za identično situacijo, kot če bi stranka na sodišče iz previdnosti vložila tožbo in ni dvoma, da bi v tem primeru nastala taksna obveznost, četudi bi potem stranka tožbo umaknila. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom B. d.o.o. v danem roku ni odgovorila na tožbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Za tožnico je sporna odločitev toženke o ustavitvi postopka priglasitve koncentracije.

7. Po 43. členu ZPOmk-1 je treba koncentracijo agenciji priglasiti pred začetkom njenega izvrševanja, vendar najpozneje v 30 dneh od sklenitve pogodbe, objave javne ponudbe ali pridobitve kontrole; rok začne teči s prvim od teh dogodkov (prvi odstavek). Podjetja priglasijo koncentracijo na posebnem obrazcu, katerega vsebino predpiše vlada z uredbo (šesti odstavek). Postopek presoje koncentracije se začne na podlagi priglasitve (prvi odstavek 45. člena ZPOmK-1). Agencija začne postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti z izdajo sklepa o uvedbi postopka, kadar je izkazana verjetnost, da je prišlo do koncentracije, ki je podrejena določbam tega zakona, in je podjetja niso priglasila (drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1). Agencija prejeto priglasitev nemudoma pregleda. Če priglasitev ne vsebuje vseh zahtevanih sestavin posebnega obrazca iz šestega odstavka 43. člena tega zakona, agencija pozove priglasitelja, naj pomanjkljivosti odpravi, in mu določi rok, v katerem jih mora odpraviti. Če priglasitelj pomanjkljivosti ne odpravi v roku, se šteje, da koncentracija ni bila priglašena (prvi odstavek 46. člena ZPOmK-1).

8. Tudi po presoji sodišča tožnica ne more uspeti z zatrjevanjem, da je koncentracijo priglasila iz previdnosti, po tem, ko je pridobila odgovor toženke, da ta ne daje mnenja k morebitnim koncentracijam, zaradi česar naj se ne bi štelo, da je tožnica koncentracijo priglasila. Že iz prvega odstavka 45. člena ZPOmK-1 namreč izhaja, da se postopek priglasitve koncentracije začne na podlagi priglasitve. Nesporno pa je, da je tožnica obvestilo o priglasitvi koncentracije vložila. Nesporno je tudi, da je k obvestilu priložila obrazec, ki ni vseboval vseh zahtevanih sestavin (tožnica ni izkazala, da je plačala upravno takso za priglasitev koncentracije), in jo je toženka zato pravilno (ob upoštevanju zgoraj citiranega prvega odstavka 46. člena ZPOmK-1) pozvala na dopolnitev, čemur pa tožnica ni sledila. Tožnica se moti, da je s tem nastopila situacija, ko je šteti, da postopek ni bil uveden, saj – kot že povedano – je bil postopek uveden z vložitvijo obvestila o priglasitvi koncentracije, torej s priglasitvijo koncentracije. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožnica v vsaki vlogi navedla, da dejansko koncentracije ni priglasila, saj je vložila vlogo z razumljivo vsebino in ustreznim obrazcem iz šestega odstavka 43. člena ZPOmK-1. Zato je toženka tudi pravilno ravnala, ko je postopek ustavila, ker tožnica svoje vloge ni ustrezno dopolnila (prvi odstavek 46. člena ZPOmK-1).

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve pa je toženka imela podlago, da je hkrati z ustavitvijo postopka poslala tožnici tudi nalog za plačilo upravne takse. V točki 2.1 obrazca za priglasitev koncentracije podjetij (po Uredbi o vsebini obrazca za priglasitev koncentracije podjetij) je namreč navedeno, da je za priglasitev koncentracije treba plačati takso v skladu z zakonom, ki ureja upravne takse; taksa se plača na tam opredeljeni transakcijski račun. Za tožnico je torej obveznost plačila upravne takse nastopila že ob sami priglasitvi koncentracije, ki pa je ni izpolnila in je bila posledično zato pravilno pozvana, da to obveznost izpolni, torej, da izkaže, da je plačala upravno takso. Neizpolnitev obveznosti tudi po pozivu in posledično ustavitev postopka pa še ne pomeni, da tožnici upravne takse ni treba plačati, saj je, kot že povedano – taksna obveznost nastala že z vložitvijo priglasitve koncentracije (45. člen ZPOmK-1 v zvezi s šestim odstavkom 43. člena ZPOmK-1). Tožnica pa zato tudi ne more uspeti z ugovorom, da bi ji morala toženka plačilni nalog posredovati po 16. členu ZUT ob vložitvi vloge, saj je ZPOmK-1 specialnejši predpis, po njem pa je toženka tudi pravilno postopala.

10. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, akt pa je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.