Jedro

Smisel začasnih odredb, izdanih po določbah člena 411. ZPP, je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, sporno pravno razmerje uredi in s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje, zato so začasne odredbe v teh sporih praviloma regulacijske oziroma ureditvene. Kot je navedlo že Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up 410/01, je treba pri odločanju o začasni odredbi v tovrstnih sporih upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo, izdano s sklepom, opr. št. P 81/2009, z dne 20. 2. 2009 in odločilo, da ostane začasna odredba v celoti v veljavi.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje. Povzema vsebino odločitve sodišča prve stopnje in poudarja, da ne zastopnik ne on sam ni dobil nobenega vabila za narok dne 16. 12. 2009, ko je sodišče odločalo o ugovoru zoper začasno odredbo. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do njegovih stališč v predlogu. Opozarja, da tožnica ni sposobna sama skrbeti za otroka, katerega bi bilo potrebno začasno dodeliti v rejniško družino, zato bi moralo sodišče angažirati tudi ustreznega sodnega izvedenca. Toženec zato meni, da je izpodbijani sklep napačen in ga je potrebno razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi člena 411. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče v izda v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po 3. odstavku 411. člena ZPP se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Smisel začasnih odredb, izdanih po določbah člena 411. ZPP, je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, sporno pravno razmerje uredi in s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje, zato so začasne odredbe v teh sporih praviloma regulacijske oziroma ureditvene. Kot je navedlo že Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up 410/01, je treba pri odločanju o začasni odredbi v tovrstnih sporih upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Odločitev sodišča o začasni odredbi namreč lahko močno in trajno prizadene interese in koristi otroka ter pravdnih strank, zato mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo, da je konkretna ogroženost mladoletnega otroka pravdnih strank v smislu nastajanja težko popravljive ali celo nepopravljive škode, ki bi lahko trajno prizadel interes otroka, izkazana. Pritožba prav v ničemer ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi. V tej zvezi gre v celoti pritrditi obširnim in logičnim sklepom sodišča prve stopnje ter izpostaviti ugotovitev, da je toženec celo pravnomočno obsojen na efektivno zaporno kazen tudi zaradi kaznivega dejanja nasilništva ter zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Toženec povsem neutemeljeno tudi izpostavlja, da ni bil pravilno vabljen na narok dne 16. 12. 2009, saj je sodišče narok, na katerem je obravnavalo njegov ugovor, opravilo dne 18. 11. 2009, kar jasno izhaja iz listine v spisu in tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (zadnji odstavek na strani 2 sklepa). Dne 16. 12. 2009 sodišče ni opravilo naroka, pač pa je ta dan le izdelalo oziroma odpravilo izpodbijani sklep in je tovrsten pritožbeni očitek zgrešen, še posebej ob neprerekanem dejstvu, da sta bila toženec in njegov zagovornik pravilno vabljena na narok dne 18. 11. 2009. Tudi pritožbene trditve o neprimernosti tožnice kot matere so zaenkrat v nasprotju z listinami v spisu, še posebej mnenju pristojne CSD, ki izrecno predlaga dodelitev mladoletne hčerke materi, pa tudi preuranjene in so stvar nadaljnjega dokaznega postopka.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).