Jedro

Direktor Finančno računovodske službe ni bil kot zakoniti zastopnik vpisan v sodnem registru. Vendar pa upravičenost za zastopanje ne temelji samo na zakonu, ampak lahko tudi na drugem pravnem aktu (na primer statutu družbe), ali na izjavi volje zastopanega (pooblastilo, glej 2. odst. 85. čl. ZOR).

Z izjavo o pripoznavi dolga je lahko dosežen učinek pretrganja zastaranja v smislu 2. odst. 387. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15-ih dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 724.372,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.5.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za odločanje v tem postopku pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka zatrjevane obveznosti, to je od 23.12.1998 do 28.8.2000. Materialnopravno pravilen je sklep prvostopenjskega sodišča, da gre za terjatev, ki izvira iz pogodbe o prometu blaga in storitev (gospodarske pogodbe) v smislu določila 2. odst. 25. čl. ZOR, za katere je v 1. odst. 374. čl. ZOR določen triletni zastaralni rok. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 374. čl. ZOR o času zastaranja vtoževane terjatve, je s tem zavrnilo materialnopravno stališče tožeče stranke o splošnem petletnem zastaralnem roku. V ZOR kot nekdanjem predpisu, ki je bil sprejet na zvezni ravni in je ostal v veljavi na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/I), se je smiselno uporabljalo staro besedilo, ki je vsebovalo besedo družbene pravne osebe. Sodišče prve stopnje je moralo smiselno uporabiti določbe 25. in 374. čl. ZOR, v času od osamosvojitve Republike Slovenije do nastanka vtoževane terjatve v letu 1998, pa je že prišlo do lastninskega preoblikovanja tožeče stranke in njenega preoblikovanja v zasebno delniško družbo. To dejstvo ne more pomeniti, da zato, ker ni več družbenih pravnih oseb, sodišče ne bi smelo uporabiti za tek zastaranja triletnega, ampak splošni zastaralni rok. Očitek podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, torej ni podan. Predlog za izvršbo je bil res vložen pri sodišču šele dne 2.3.2004, kar pomeni, da je bil vložen po izteku triletnega zastaralnega roka v smislu 369. čl. ZOR. Zadnji vtoževani račun (v prilogi A4) je zapadel 17.10.2000, torej je triletni zastaralni rok iztekel 17.10.2003. Sodišče druge stopnje pa se ne strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugotavljanja dejanskega stanja glede pretrganja zastaranja v smislu 387. čl. ZOR.

S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.1.2001 je bila potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 26.1.2001. Dne 15.5.2002 pa je g. S. Š., direktor finančno računovodske službe (dalje direktor FRS) sporočil tožeči stranki, da izkazuje tožena stranka obveznost iz naslova medsebojnega poslovanja pred prisilno poravnavo do tožeče stranke glavnico v višini 12.053.406,78 SIT, ki zapade v plačilo 26.1.2004. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje g. S. Š. kot direktor FRS ni bil kot zakoniti zastopnik vpisan v sodnem registru. Vendar pa upravičenost za zastopanje ne temelji samo na zakonu, ampak lahko tudi na drugem pravnem aktu (na primer statutu družbe), ali na izjavi volje zastopanega (pooblastilo, glej 2. odst. 85. čl. ZOR). Zaslišani g. S. Š. je sicer zanikal, da bi kot vodja FRS imel posebna pooblastila za zastopanje tožene stranke, ker tudi ni bil njen zakoniti zastopnik (primerjaj izpovedbo na list. št. 42 in 43).

Že na podlagi dejstva, da je g. S. Š. opravljal funkcijo direktorja FRS, se sodišče druge stopnje strinja s pritožbeno trditvijo, da je bil na omenjenem vodstvenem položaju odgovoren za celoten finančni sektor, saj je to najvišji položaj, kar zadeva finančno poslovanje tožene stranke. Po funkciji je bil g. S. Š. nadrejen g. D. P. kot direktor tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni izvedlo po tožeči stranki predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke g. D. P., saj bi le slednji lahko pojasnil, ali je bilo na g. S. Š. preneseno kakršnokoli pooblastilo za sodelovanje z upniki tožene stranke po pravnomočno sklenjeni prisilni poravnavi v zvezi z njihovimi finančnimi obveznostmi. Gospod S. Š. bi lahko pridobil upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje (pooblastitve) zastopanega, to je direktorja tožene stranke g. D. P. (primerjaj 89. čl. ZOR). Iz vsebine omenjenega obvestila g. S. Š. kot direktorja FRS tožeči stranki (A54), je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da v poslovnem razmerju z njo nastopa oseba, kot direktor FRS, ki ima za posredovanje njenih finančnih obveznosti vsa pooblastila. Kakšna so bila sicer pooblastila g. S. Š. na podlagi njegove izpovedbe iz spisa ni razvidno, saj se ni spominjal natančno kakšne so bile konkretno njegove delovne obveznosti in naloge oziroma opis del. Tožeča stranka je že med postopkom predlagala, naj sodišče zahteva od tožene stranke naj predloži njen statut in druge akte, iz katerih bodo razvidna pooblastila direktorja finančnega sektorja. Statut je sicer kot del podatkov o toženi stranki dostopen v sodnem registru in bi ga lahko tožeča stranka sama vpogledala. Zato bo morala tožeča stranka na podlagi 1. odst. 296. čl. ZPP sama predložiti statut, na katerega se je sklicevala, v dokaz svojih trditev o vsebini pooblastil g. S. Š. kot direktorja FRS. Le v primeru, če bi šlo za takšne akte, ki ne bi bili dostopni tožeči stranki v okviru listin v sodnem registru, bi bilo treba uporabiti pravila predpisana v 227. in naslednjih členih ZPP.

Tožeča stranka pa je upravičeno predlagala zaslišanje direktorja D.P., saj bi bilo tudi na podlagi njegove izpovedbe mogoče ugotoviti, kakšna je bila vsebina pooblastil g. S. Š. v smislu notranje razdelitve pooblastil med g. S. Š. in direktorjem tožene stranke g. D. P. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi lahko prvostopno sodišče upoštevalo izjavo z dne 15.5.2002 (A54), z že omenjeno vsebino, kot pripoznavo dolga s katero bi lahko bil dosežen učinek pretrganja zastaranja v smislu 2. odst. 387. čl. ZOR. Ker dejansko stanje v nakazani smeri ni bilo popolno ugotovljeno, je podan razveljavitveni razlog po 355. čl. ZPP.

Kot je bilo že povedano velja za sporno pravno razmerje glede dobav blaga tožeče stranke toženi stranki, v času od leta 1998 do 2000 materialno pravo tedaj veljavnega ZOR. Zato ni pomembno ali je bil sporni zapis, to je obvestilo direktorja FRS g. S. Š. tožeči stranki (A54) poslano v času, ko je bil že v veljavi Obligacijski zakonik. Zato za presojo razmerij med pravdnima strankama ne more sodišče prve stopnje uporabiti temeljnega načela 12. čl. OZ, to je o upoštevanju poslovnih običajev, uzanc in prakse vzpostavljene med strankama. Zato sodišče druge stopnje ne odgovarja na nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo Uzance za blagovni promet št. 21. Napotki za nadaljnji postopek so razvidni iz obrazložitve tega sklepa. Od ugotovitve pravno pomembnega dejstva, ali je imel g. S.Š. pooblastila za opravljanje takšnih pravno zavezujočih dejanj, zaradi katerih bi lahko prišlo do pretrganja zastaranja, bo odvisna nadaljnja odločitev v tem postopku. V primeru pozitivnega odgovora na omenjeno zastavljeno vprašanje, se bo moralo sodišče prve stopnje ukvarjati še z vsemi nadaljnjimi ugovori, ki jih je podala tekom postopka tožena stranka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. O pritožbenih stroških tožeče stranke bo sodišče odločilo s končno odločbo.