Jedro

Sklepanje določenih pravnih poslov, ki so prepovedani nelikvidnim in prezadolženim pravnim osebam, nima za posledico neveljavnost (ničnost) teh poslov, ampak ima lahko za posledico le odškodninsko odgovornost uprave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka razveljavilo v 1. in 3. točki izreka sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. I 2004/06217, z dne 27.5.2004, in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 2.467,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2002 dalje do plačila, pod 2. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.004,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navaja, da ugotovitev sodišča, da posli, obravnavani v konkretni pravdi, niso bili prepovedani niti po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), niti z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), nima podlage v materialnem pravu. 15. člen ZFPPod ima namreč splošno prepoved po neenakopravnem obravnavanju upnikov, za kar v obravnavanem primeru gre. V 2. točki 5. odstavka 15. člena ZFPPod je določeno, da so v primeru nelikvidnosti in prezadolženosti podjetja pravna dejanja, ki so bila v primeru stečaja podjetja izpodbijana po 125. oziroma 126. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), prepovedana. Zakonska prepoved nastopi hkrati z nastopom kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti, torej še pred začetkom stečajnega postopka, in ne glede na to, v kakšnem roku po nastopu prepovedi bo stečajni postopek začet. Po mnenju tožeče stranke gre v konkretnem primeru za ravnanje iz 126. člena ZPPSL in po 1. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL, saj je tožena stranka prejela izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen, oziroma je lahko premoženje tožeče stranke prejela brezplačno. Sodišče nadalje ni imelo podlage v izvedenih dokazih, da naj bi tožena stranka gotovino za nakup avtomobila izročila B. R. kot končnemu prevzemniku dolga, in da naj bi s tem avtomobil na način prevzemov dolga tudi plačala. Sodišče le povzame izjave prič, ne opredeli pa razlogov, zakaj meni, da izjavam prič verjame in da te dokazujejo, da prva pogodba o prevzemu blaga ni bila fiktivna. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana ter naj bi s prevzemom njenega dolga postala prosta plačila teh obveznosti. Toženčeva obveznost ni prenehala zato, ker ni izkazano, da bi B. R. po nalogu tožene stranke njen dolg dejansko plačal. Sodišče se do pravnega razmerja med toženo stranko in B. R. sploh ni opredelilo in ni presojalo, za kakšno pravno razmerje naj bi med njima šlo. Če je tožena stranka izročila denar B. R. in mu tudi prepustila, da v njenem imenu in za njen račun uredi konkreten posel, gre med njima za mandatno razmerje. V tem primeru za neizvršitev naročila tožene stranke s strani prevzemnika naročila ne trpi škodljivih posledic tožeča stranka, temveč ima tožena stranka kot naročitelj pravico zahtevati od prevzemnika naročila vrnitev zneska skladno z določili 773. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 429. člena OZ s prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti. Torej je materialnopravno zmotno prepričanje pritožbe, da dolžnik, katerega dolg je prevzela druga oseba, te obveznosti ni prost, če prevzemnik dolga pozneje obveznosti ne izpolni.

Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati o pravnem razmerju med tožencem in B. R. glede nakupa avtomobila, ker je to njuno razmerje za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno. Kot je namreč bilo to zgoraj že pojasnjeno, je prejšnji dolžnik s prevzemom njegovega dolga prost svoje obveznosti. Pri tem je nepomembna podlaga ali vzrok prevzema dolga.

Izvedene dokaze o dejstvu, da je toženec izročil kupnino za avto B. R., sodišče prve stopnje oceni in se o njih opredeli v 2. odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe potem, ko vsebino teh dokazov predhodno povzame. Zakaj tem dokazom sodišče ne bi verjelo in jim sledilo, ne pojasni niti pritožba, niti razloga za to ne vidi pritožbeno sodišče. Dejstvo je, da tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi dokazom, ki izročitev denarja potrjujejo, nasprotoval. Nenazadnje je pravilno tudi stališče sodišč prve stopnje o posledici sklepanja pravnih poslov, ki so prepovedani nelikvidnim in prezadolženim pravnim osebam, kar je ustrezno pojasnjeno v 3. odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe. V kolikor je tak posel sklenjen, ni neveljaven (ničen), ampak ima lahko za posledico le odškodninsko odgovornost uprave. Vse to velja tudi za prepoved iz 15. člena ZFPPod, na katero se sklicuje in jo uveljavlja pritožba. Ne da tožeča stranka med postopkom ni zatrjevala, da bi bili družbi M., d.o.o. (ena od prevzemnic dolga toženca) ali I., d.o.o. (pravna prednica tožeče stranke) ob sklenitvi tu obravnavanih poslov dne 24.1.2002 v stečajnem postopku, kot pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, iz podatkov v spisu ni ugotoviti niti, da bi bila katera od teh dveh družb takrat insolvenčna ali prezadolžena. Tega ne potrjuje za M., d.o.o., niti revizorjevo poročilo za leto 2002 za tožečo stranko. Iz njega izhaja zgolj, da je bila firma M. d.o.o. prezadolžena po stanju na dan 5.12.2002, medtem ko takega podatka za 24.1.2002, ko so bili sklenjeni obravnavani posli, ni.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.