Jedro

Zaradi smrti tožnika med trajanjem postopka, pravde za povrnitev nepremoženjske škode ni več mogoče nadaljevati, saj gre za osebno pravico, ki ni podedljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

S sklepom, ki ga izpodbija pritožba, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, znova odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

Proti takemu sklepu se je tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navaja, da je v konkretni pravdi prišlo do umika glavničnega zahtevka zaradi smrti tožnika, kar je v posledici višje sile. Sodišče prve stopnje bi lahko odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov zavrnilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je umaknjeni zahtevek neupravičen. Čim pa je situacija takšna, da je tožnik upravičeno vložil tožbo, vendar s svojim zahtevkom ni uspel zaradi višje sile, je po oceni pritožbe upravičen do povrnitve zahtevanih pravdnih stroškov. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremeni in tožeči stranki prisodi zahtevane stroške postopka, le podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni konkretno opredelila bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi jo naj zagrešilo sodišče prve stopnje. Zato je drugostopenjsko sodišče opravilo le pregled zadeve po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP v zvezi s členom 366 ZPP), ki pa ni pokazal kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna.

S tožbo, obravnavano v tej pravdi, je tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki bi mu naj nastala v škodnem dogodku z dne 12.09.1998. Navedel je, da je toženec za nastalo škodo odgovoren, ker je bil v času škodnega dogodka lastnik psa, ki ga je ugriznil. V odgovoru na tožbo je toženec tožbenemu zahtevku ugovarjal po temelju z navedbo, da njegov pes tožnika ni ugriznil. V predmetnem postopku ni bil izdan dokazni sklep in se dokazi niso izvajali.

Med trajanjem tega postopka je tožnik umrl. Njegov pooblaščenec je z vlogo z dne 02.12.2004 tožbo umaknil v obsegu glavnične terjatve in zamudnih obresti, vztrajal pa je pri zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov.

Glede na čas nastanka obravnavanega škodnega dogodka, je treba pri presoji prehoda terjatve iz naslova nepremoženjske škode na dediče, v zvezi z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. V skladu s prvim odstavkom 204. člena ZOR terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom. OZ ima v prvem odstavku člena 184 identično določbo. Zaradi smrti tožnika med trajanjem postopka, pravde za povrnitev nepremoženjske škode torej ni več mogoče nadaljevati, saj gre za osebno pravico, ki ni podedljiva. Tožbeni zahtevek bi zato bilo treba zavrniti.

V konkretni zadevi je v zvezi z zahtevkom za povrnitev pravdnih stroškov bistvenega pomena tudi dejstvo, da je pooblaščenec umrlega tožnika tožbo v delu, kolikor se nanaša na zahtevek za povrnitev odškodnine in obresti od zahtevane glavnice umaknil, vztrajal pa je pri zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je s takim postopanjem opredelil tudi materialnopravno podlago za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, namreč uporabo pravil o povrnitvi pravdnih stroškov v primeru umika, ki so vsebovana v določbah 158. člena ZPP. Bistvo teh pravil je v tem, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz povedanega sledi, da je v primeru umika tožbe tožnik od toženca upravičen terjati povrnitev pravdnih stroškov le, če je prišlo do umika zaradi izpolnitve zahtevka.

V konkretni zadevi pa tožnik tožbe ni umaknil zaradi izpolnitve zahtevka, pač pa, ker je terjatev za povrnitev nepremoženjske škode prenehala obstajati. Gre torej za umik tožbe zaradi neutemeljenosti zahtevka. Čeprav je tudi za tožečo stranko to postalo nesporno šele naknadno in tudi brez njene krivde, pa je za odločanje o stroških postopka bistveno, da se to ni zgodilo zaradi izpolnitve. Prenehanje terjatve zaradi oškodovančeve smrti ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo zahtevka. Čim je tako, ima pri odločanju o stroških postopka umik tožbe enak pravni pomen, kot če tožnik s tem delom zahtevka ne bi uspel. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Prav tako je prvo sodišče pri njenem sprejetju pravilno povzelo sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2003. Pritožbi je le še odgovoriti, da v konkretni zadevi ni bilo mogoče uporabiti kakšne druge materialnopravne podlage za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Namreč za pravdni postopek, vprašanje, katera stranka naj drugi povrne pravdne stroške, urejata dve načeli: načelo odgovornosti za uspeh (154. člen ZPP) in načelo krivde (člen 156 ZPP). Načelo odgovornosti za uspeh je mogoče uporabiti načeloma po sprejemu meritorne rešitve o glavni stvari, do česar pa v konkretni zadevi ni prišlo in tudi po stanju v spisu ni mogoče opraviti ocene, katera stranka bi v sporu uspela, za kar se smiselno zavzema pritožba. Glede na naravo določb vsebovanih v členu 156 ZPP pa tudi tega načela ni bilo mogoče uporabiti.

Po obrazloženem je bilo odločiti tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka člena 365 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi prvega odstavka člena 165 ZPP in ob povsem neuspešni pritožbi v prvem odstavku člena 154 ZPP. Toženec ni priglasil stroškov pritožbenega odgovora.