Jedro

V obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena določba 2. odstavka 14. člena ZAzil, saj bi moral pristojni organ tožniku kot mladoletniku brez spremstva postaviti zakonitega zastopnika pred pričetkom postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep tožene stranke odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po predhodnem zaslišanju tožnika na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10.5.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 27. člena ZAzil iz razlogov 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 9.5.2007 od 13.30 ure do 9.8.2007 do 13.30 ure.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje. Tožena stranka je odločila po prostem preudarku in zavzela stališče, da je istovetnost prosilca za azil nesporno mogoče ugotavljati le v primerih, ko prosilec predloži uradni dokument s sliko. Istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je v danem primeru, je potrebno zato ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, takšno ugotavljanje pa traja določen čas in je zato tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Tožnik je na zaslišanju potrdil, da je v Slovenijo prišel 26.4.2007, da je bil istega dne nastanjen v Centru za tujce, namero za vložitev prošnje za azil pa je napisal 4.5.2007. Tožnik je pojasnil, da je imel namen potovati v Nemčijo, ko pa so ga avstrijski varnostni organi prijeli, mu je tolmač slovenskih obmejnih organov povedal, da lahko zaprosi za azil v Sloveniji. Tožnik je zaprosil za azil oziroma vložil namero, da želi zaprositi za azil 4.5.2007, kar pomeni sedem dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. Na podlagi 1. odstavka 8. člena ZAzil mora tujec zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu, tožnik pa je pojasnil, da je bilo to šele 4.5.2007, ko je prišel skrbnik in mu pomagal napisati prošnjo za azil. Ob dejstvu, da je vložil prošnjo za azil šele 4.5.2007, se sodišče prve stopnje strinja s presojo tožene stranke, da je s takšnim ravnanjem tožnika izkazan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje uporabila prosti preudarek na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Omejitev gibanja po 27. členu ZAzil je urejena iz razloga zavarovanja javnega reda zato v danem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi ustavne pravice po 3. odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije. Tožniku, ki bo dopolnil 18 let že 15.6.2007, je izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi zakona, to je določila 27. člena ZAzil, kar je potrebno zaradi varovanja javnega reda. Tožena stranka je pri svoji odločitvi pravilno upoštevala tudi rok, ki ga zakon določa pri izreku tega ukrepa, zato ni podana očitana kršitev Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. V obširni pritožbi navaja, da je nerazumno od mladoletnega prosilca za azil pričakovati, da bo dobro seznanjen s slovenskim azilnim postopkom. Tožnik razen turškega jezika ne govori nobenega drugega jezika. Praksa v Centru za tujce je, da se inšpektorji ne pogovarjajo z mladoletnimi tujci oziroma prosilci za azil, dokler jim ni postavljen skrbnik za poseben primer skladno z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zamik sedmih dni je tožnik pojasnil s tem, da je bilo v tem času pet dela prostih dni (vikend in trije prazniki), ko Center za socialno delo ne dela, zato je prišlo do zamika tako pri kontaktiranju Centra za socialno delo, kot tudi do postavitve skrbnika za posebni primer. Prošnjo za azil je vložil v najkrajšem možnem času. Mladoletni prosilec za azil brez spremstva se v skladu s 15. a členom ZAzil uvršča v tako imenovana ranljivo skupino prosilcev za azil, 3. odstavek 15. a člena pa določa, da se pri nastanitvi ranljivih skupin prosilcev za azil upošteva specifični položaj teh oseb in da se prilagodijo materialni pogoj sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega. V tožbi je ugovarjal kršitvi 3. odstavka 15. a člena ZAzil kot tudi 37. b člena Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija). Argument Upravnega sodišča, da bo tožnik dopolnil 18 let že 15.6.2007 in da zato ni prišlo do kršitve Konvencije, je neustrezen, saj se presoja trenutna situacija, torej omejitev gibanja mladoletniku, in ne situacija, ki bo nastopila v prihodnosti. S tem je Upravno sodišče kršilo tako 1. odstavek 56. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem otroci uživajo posebno varstvo in skrb, kot tudi 3. člen Konvencije. Opozarja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki določa, da je dopustnost omejitve gibanja odvisna tudi od pogojev gibanja na območju, kjer je gibanje omejeno. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je odločilo v sklepu, Up 859/06 z dne 7.7.2006, da bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju (kar tri mesečno gibanje vsekakor je), predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok. Omejitvi gibanja nasprotuje tudi Visoki komisariat združenih narodov za begunce, ki poudarja, da mladoletniki brez spremstva ne smejo biti zaprti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Hkrati predlaga, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 14. člena ZAzil so mladoletniki brez spremstva tujci, ki še niso stari 18 let in ki pridejo v Republiko Slovenijo ali v Republiki Sloveniji po prihodu ostanejo brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov. Po določbi 2. odstavka istega člena ZAzil mladoletniku brez spremstva, ki zaprosi za azil, pristojni organ Republike Slovenije pred pričetkom postopka postavi zakonitega zastopnika.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik v času odločanja tožene stranke in sodišča prve stopnje še mladoletnik in bi ga morala tožena stranka in sodišče prve stopnje obravnavati v skladu z določbo 2. odstavka 14. člena ZAzil. Kot izhaja iz samega sklepa tožene stranke z dne 10.5.2007, je slednja zaprosila center za socialno delo, da kot skrbnika za poseben primer postavi Slovensko filantropijo, Center za psihosocialno pomoč beguncem, vendar odločba do dneva izdaje navedenega sklepa tožene stranke še ni bila izdana. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena določba 2. odstavka 14. člena ZAzil, saj bi moral pristojni organ tožniku kot mladoletniku brez spremstva postaviti zakonitega zastopnika pred pričetkom postopka. V tožnikovem imenu je, kot je navedeno v sklepu tožene stranke, izjavo o namenu zaprositve za azil napisal njegov skrbnik za poseben primer takoj po postavitvi. Pri tem je treba upoštevati, da je prišlo do zamika postavitve skrbnika za posebni primer in posledično do naknadne vložitve prošnje za azil zaradi dela prostih dni (praznikov - 27.4., 1. in 2.5.2007 ter vikenda), kar tožniku glede na njegovo mladoletnost v času odločanja nikakor ne more biti v škodo. Prav navedene dejanske okoliščine kažejo na to, da mladoletni tožnik utemeljeno ni takoj zaprosil za azil. Nepravočasna vloga za azil pa je bila poleg ugotavljanja istovetnosti tožnika podlaga za uporabo določbe 27. člena ZAzil v upravnem postopku. S tem se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje. Ranljivim skupinam oseb s posebnimi potrebami, h katerim je mogoče v času odločanja v upravnem postopku in v upravnem sporu prišteti tudi tožnika kot mladoletnika in otroka brez spremstva, je po določbi 15.a člena ZAzil zagotovljena posebna nega in skrb. Pri obravnavi prošenj mladoletnih prosilcev za azil je treba poleg tega upoštevati določbo 3. člena Konvencije, po kateri morajo vse dejavnosti ustanov za socialno varstvo, sodišč, upravnih organov ali zakonodajnih teles potekati tako, da so jim otrokove koristi glavno vodilo. Omejitvi gibanja mladoletnikov brez spremstva pa nasprotuje tudi Visoki komisariat združenih narodov za begunce. Na navedeno pravilno opozarja tudi tožnik v svoji pritožbi. Ker pa v obravnavani zadevi tožena stranka ni pravilno uporabila citiranih določb ZAzil in Konvencije ter je na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin zmotno presodila, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa o omejitvi gibanja mladoletnemu tožniku na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožnikove tožbe na podlagi določbe 63. člena ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo sklep tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje tožnika že oprostilo plačila sodnih taks, ta sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. členu Zakona o sodnih taksah (ZST) nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (1. odstavek 14. člena ZST).