Jedro

Prevzem kazenskega pregona dolžnika zoper upnico ne more pomeniti posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe. Znatnejša škoda je pravni standard, ki ga je treba definirati v vsakem konkretnem primeru. S tem v zvezi je treba oceniti, kakšna in kolikšna škoda bi nastala dolžniku, če bi se izkazalo, da izvedba izvršbe ne bi bila utemeljena, ali obstojijo možnosti za učinkovito restitucijo, kakšno je premoženjsko stanje dolžnika in za kakšno vrsto in višino terjatve, ki se izterjuje, gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe, izvršbo po uradni dolžnosti ustavilo v delu, v katerem je upnik zahteval zakonite zamunde obresti od glavnice v znesku nad obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled, dolžniku pa naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnice v znesku 20.346,20 SIT.

Proti sklepu se je pritožil dolžnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da nikoli ni prejel sklepa o zavrženju ovadbe zoper upnico in bi sodišče moralo preveriti tudi, ali je dolžnik uporabil možnost prevzema kazenskega pregona, ne pa se zgolj opreti na zavrženje ovadbe s strani tožilstva. Nadalje vztraja pri svojih navedbah o nepristojnosti sodišča, saj upnik ni izkazal nobenih stvari, ki bi "zamenjale območje in prešle na območje Okrajnega sodišča v Ljubljani". Vztraja tudi pri navedbi, da bi z izvršbo zanj nastala nenadomestljiva škoda. Za svojo trditev, da upnik nima premoženja in da bi bila nasprotna izvršba nemogoča, ne more predložiti posebnih dokazov, dokaz pa je že to, da upnik temu ni oporekal in izkazal, da je trditev neresnična. Poleg tega škoda nastaja tudi s tem, da je prekinjen inovativni proces in njegovi poslovni učinki. Glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za odlog izvršbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah v pritožbi navedenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2.odstavek 350.člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, ZPP, v zvezi s 366.členom ZPP in 15.členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ). Pri tem ni zasledilo nobenih takih kršitev, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna.

Dolžnik ni izkazal, da je prevzel kazenski pregon zoper upnico in T. L., poleg tega pa tudi, če bi to storil, to ne bi pomenilo posebnega upravičenega razloga za odlog izvršbe v smislu 2.odstavka 71.člena ZIZ. Kar zadeva ponovljen dolžnikov ugovor krajevne pristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je Okrajno sodišče v Radovljici za krajevno nepristojno izreklo šele po izdaji sklepa o izvršbi, česar ne bi smelo, saj bi to po takrat veljavnem 2.odstavku 20.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77) v zvezi s 14.členom takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78) lahko storilo le do izdaje sklepa o izvršbi. Ker pa se dolžnik proti navedenemu sklepu ni pritožil in je ta tako postal pravnomočen, sedaj ne more več ugovarjati krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani. Izraz znatnejša škoda je, kot navaja že sodišče prve stopnje, pravni standard, ki ga je treba definirati v vsakem konkretnem primeru. S tem v zvezi je tako treba oceniti, kakšna in kolikšna škoda bi nastala dolžniku, če bi se izkazalo, da izvedba izvršbe ne bi bila utemeljena, ali obstojijo možnosti za učinkovito restitucijo, kakšno je premoženjsko stanje dolžnika in za kakšno vrsto in višino terjatve, ki se izterjuje, gre. Iz potrdila o premoženjskem stanju dolžnice, ki se nahaja v spisu, resda izhaja, da je upnica slabega premoženjskega stanja, tudi znesek njene terjatve je velik, vendar pa dolžnik z revizijo proti pravnomočni sodbi, s katero je bilo odločeno o njegovi obveznosti, ni uspel, poleg tega pa sam ni izkazal lastnega premoženjskega stanja. Zato je tudi po mnenju sodišča druge stopnje utemeljen zaključek prve stopnje, da dolžnik ni izkazal, da bi mu z izvršbo nastala znatnejša škoda. Poleg tega pa dolžnik tudi z ničemer ne izkaže, s čim naj bi bil zaradi oprave konkretne izvršbe prekinjen inovativni proces, kot zatrjuje v pritožbi.

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej podlagi napravilo pravilne materialnopravne zaključke in ker pri tem ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.točka 365.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.