Jedro

Pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala maroška oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Maroku, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.

Glede pomena teh okoliščin na področju mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče ustaljeno razlaga, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, to ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora škodo povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2208/2025/11 (1222-15) z dne 29. 8. 2025. S to odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje nezakonito (2. točka izreka) ter da s tem dnem začne teči 10-dnevni rok za njegov prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije in območij držav članic Evropske Unije ter držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v Maroko (3. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo toženki, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (razlog iz prve alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Maroko je namreč zapustil zaradi razlogov ekonomske narave oziroma zaradi revščine, saj po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživljanje. Drug razlog za zavrnitev prošnje pa je, da tožnik prihaja iz Maroka, ki je varna izvorna država (razlog iz druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1), saj tožnik tej okoliščini (da je Maroko na seznamu varnih izvornih držav) v upravnem postopku ni nasprotoval.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odločbo toženke pa odpravi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Bistvo pritožnikovih navedb je ponovitev razlogov, zaradi katerih je zapustil Maroko in se zaradi njih tja ne more vrniti, ki jih je podal že v tožbi in do česar se je v izpodbijani sodbi pravilno opredavilo že Upravno sodišče.

7. Tako pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. Meni pa, da bi moralo sodišče to obravnavati kot resno škodo, ki jo je povzročila država s tem, da je vzpostavila nepravičen sistem do določenih državljanov.

8. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala maroška oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Maroku, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države. Navedeno izhaja tudi iz pritožbe, v kateri se pritožnik sklicuje na sistem in z njim povzročene slabe razmere za življenje, katerim je izpostavljen določen del celotnega prebivalstva v izvorni državi. Glede pomena teh okoliščin na področju mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče ustaljeno razlaga, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, to ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora škodo povzročiti tretja oseba.

9. Pritožnik torej ne more izpodbiti, da njegov položaj ne sodi na področje mednarodne zaščite. Posledično je Upravno sodišče utemeljeno pritrdilo toženki, da pritožnik prihaja iz varne izvorne države. Ta je namreč zanj varna tudi upoštevaje njegove subjektivne okoliščine.

10. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1V tem smislu glej npr. sklepa I Up 266/2024 in I Up 242/2024, v katerih je Vrhovno sodišče v prid navedenemu stališču uporabilo analogijo z razlago resne škode v primeru pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi, ki jo je Sodišče EU sprejelo v zadevi M Bodj (C-542/13), sodba z dne 18. 12. 2014. Navedeno sodišče je poudarilo, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi (35., 36. in 41. točka).

2Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023, I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024 in številne druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.