Jedro

Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogočepritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel upravičenja za vožnjo v cestnem prometu, , saj se namreč upravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel upravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu glede obdolženčeve odgovornosti za storitev prekrška po desetem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka člena 56 ZVoz-1 tako, da se postopek o prekršku ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) in se posledično v tem delu s stroški ustavljenega postopka obremeni proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju s 4. točko prvega odstavka člena 56 ZVoz-1 in mu na podlagi člena 21 ZP-1 izreklo opomin, v plačilo pa mu je naložilo še stroške postopka in pa sodno takso. Predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema osebnega vozila je zavrnilo (ta del sodbe pritožbeno ni problematiziran).

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in sodbo sodišča prve stopnje napada z uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitve materialnih določb ZP-1 in predlaga, da se postopek o prekršku ustavi, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pritožbeno neproblematizirana relevantna dejstva, pomembna za razsojo v tem prekrškovnem postopku in sicer: - zoper obdolženca se je pri Okrajnem sodišču na Ptuju vodil prekrškovni postopek zaradi storitve prekrška po 6. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, isto sodišče je obdolžencu s sklepom opr. št. PR 37/2019 začasno odvzelo njegovo vozniško dovoljenje, takšne ukrep pa je sklenilo tudi vpisati v register voznikom motornih vozil in obdolženca istočasno poučilo, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja in prepoved vožnje motornega vozila začne učinkovati z vročitvijo sklepa in velja za čas, dokler postopek traja oziroma, kot določa zakon v tej fazi postopka - s sklepom istega sodišča opr. št. PR 37/2019 z dne 16. 5. 2019 je sodišče obdolženčevemu predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja ugodilo in obdolžencu sklenilo vrniti začasno odvzeto vozniško dovoljenje ter to odločitev zavesti v register voznikov motornih vozil (681739), tak sklep pa je bil obdolžencu osebno vročen v petek 17. 5. 2019 - dne 19. 5. 2019 (nedelja) je obdolženec bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu in kontroliran s strani policistov PP ... ter ob ugotovitvi, da mu je bilo s prej citiranim sklepom začasno odvzeto vozniško dovoljenje, je bil odrejen tudi zaseg vozila, sicer last V. V. - dne 20. 5. 2019 je obdolženec na podlagi prej citiranega sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 16. 5. 2019 o vrnitvi vozniškega dovoljenja pri pristojni UE v ... prevzel listino – vozniško dovoljenje.

5. Na podlagi gornjih dejstev je prvo sodišče zaključilo, da je bil obdolženec kritičnega dne udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila, ki ni imel vozniškega dovoljenja, ker se je to še vedno (fizično) nahajalo v hrambi pri pristojni UE in ni sprejelo obdolženčevega zagovora v smeri, da je bil glede na prej citirani sklep Okrajnega sodišča na Ptuju o vrnitvi vozniškega dovoljenja prepričan, da lahko vozi v cestnem prometu. Pojasnilo je, da je bil obdolženec kot voznik v cestnem prometu, ki je opravil med drugim tudi teoretično usposabljanje o poznavanju cestno prometnih predpisov, poučen o pogojih, ki jih mora izpolnjevati vsak voznik in obveznostih, ki jih imajo vozniki kot udeleženci v cestnem prometu, zato se je po prepričanju prvega sodišča moral in mogel zavedati, da je lahko udeležen v cestnem prometu samo z veljavnim vozniškim dovoljenjem, torej, da mora imeti pri sebi listino, s katero lahko dokazuje, da sme voziti vozilo.

6. Razloge o obdolženčevi krivdi pritožba pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona utemeljuje s tem, da je bil ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu odpravljen že z dnem, ko je obdolžencu bil vročen sklep o vrnitvi njegovega vozniškega dovoljenja, ne pa šele z vpisom v uradno evidenco, kot nepravilno razloguje prvo sodišče. Ob tem, da je bil sklep obdolžencu vročen 17. 5. 2019, obdolženec pa je listino prevzel 20. 5. 2019 (ponedeljek) in da v sklepu ni navedeno, da stopi v veljavo odločitev sodišča šele po vpisu v uradno evidenco, so po prepričanju pritožbe zmotni zaključki prvega sodišča, da je ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja začel veljati šele na dan vpisa sodne odločbe o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja v register.

7. Nosilno vprašanje v tem postopku je, ali je obdolženec dne 19. 5. 2019 (nedelja), ko je bil udeležen v cestnem prometu in ki je bil dva dni pred tem (17. 5. 2019) seznanjen s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju, da se mu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje odgovoren za ravnanje v nasprotju s 4. točko prvega odstavka člena 56 ZVoz-1. Iz te določbe izhaja, da motorno oziroma motorno in priklopno vozilo sme voziti tista oseba, ki se ji ne izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije, ji ni izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, ji ni izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, niti ji ni začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Prvo sodišče je ob oceni vseh, v tem postopku izvedenih dokazov sicer zanesljivo ugotovilo, da drži zagovor obdolženca, da je prejel prej citirani sklep Okrajnega sodišča na Ptuju o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja že v petek 17. 5. 2019 in da je glede na dva dela prosta dneva pri organu, pri katerem je mogoče izposlovati tudi fizično vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, to opravil že prvi naslednji delovni dan, to je v ponedeljek 20. 5. 2019. 8. Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogoče tako, kot utemeljeno trdi pritožba, pritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel opravičenja za vožnjo v cestnem prometu, saj se namreč opravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Res je obdolženec, kot voznik v cestnem prometu, ki je opravil vsa potrebna usposabljanja o poznavanju cestno prometnih predpisov, bil seznanjen z vsemi pogoji za udeležbo voznikov v cestnem prometu, torej tudi s tem, da se status voznika, ki je ustavljen v cestnem prometu primarno izkazuje z veljavnim vozniškem dovoljenjem. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, ni mogoče pritrditi razlogom glede obdolženčeve krivde v zvezi z očitanim prekrškom, da bi se obdolženec v obravnavanem primeru, ko je prejel sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja le 2 dni prej in je nato sledil vikend, ko ni mogel izposlovati fizične vrnitve vozniškega dovoljenja s strani UE, moral in mogel zavedati, da je lahko udeležen v cestnem prometu le takrat, če ima pri sebi veljavno listino, s katero dokazuje svoje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Ravnanje, ko voznik, ki je kontroliran v cestnem prometu in pri sebi takrat nima veljavne listine (vozniškega dovoljenja) je namreč izrecno sankcionirano v petem odstavku člena 16 ZPrCP in se mu za tak prekršek izreče globa v višini 40,00 EUR. Ali povedano še drugače: glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo. Vendar pa je po odločitvi pritožbenega sodišča potrebno na tako ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi določbe ZP-1 glede obdolženčeve krivde, kar utemeljeno v okviru pritožbenega razloga kršitve materialnih določb zakona uveljavlja tudi pritožba, izdati drugačno sodbo, zaradi česar je bilo potrebno zaradi nedokazanosti obdolženčeve krivde postopek o prekršku zoper obdolženca na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustaviti in v tem delu s stroški tako ustavljenega postopka obremeniti proračun.

9. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, se taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (drugi odstavek člena 147 ZP-1).