Jedro

Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in V. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: _"I. Ugovoru se delno ugodi in:_ _- se sklep o izvršbi I 475/2020 z dne 17. 11. 2020 razveljavi v 2. alineji I. točke izreka glede zamudnih obresti v znesku 221,18 EUR, predlog za izvršbo pa v tem delu zavrne,_ _- se izvršba zaradi izterjave zamudnih obresti v višini 749,92 EUR (2. alineja I. točke izreka sklepa o izvršbi I 475/2020 z dne 17. 11. 2020) ustavi,_ _- se izvršba zaradi izterjave zamudnih obresti v višini 1.207,58 EUR (4. alineja I. točke izreka sklepa o izvršbi I 475/2020 z dne 17. 11. 2020) ustavi._ _II. V preostalem delu se ugovor zavrne._ _III. Izvršba zaradi izterjave zamudnih obresti v znesku 1.345,00 EUR (4. alineja I. točke izreka sklepa o izvršbi I 475/2020 z dne 17. 11. 2020) se ustavi._ _IV. Predlog dolžnika za odlog izvršbe se zavrne._ _V. Dolžnik je dolžan upnici v roku 8 dni povrniti 53,88 EUR izvršilnih stroškov,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje do plačila."_

2. Zoper II. in V. točko izreka, torej v delu v katerem je bil zavrnjen njegov ugovor glede zastaranja glavnice v višini 1.065,01 EUR, tj. ugovor zoper terjatev upnice navedeno v prvi alineji I. točke izreka Sklepa o izvršbi opr. št. I 475/2020 z dne 17. 11. 2022 ter glede stroškov postopka, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da že uvodoma opozarja na dejstvo, da je navedena terjatev zastarana ter je skladno z davčnimi predpisi prenehala preden je bil vložen zadevni predlog za izvršbo. V posledici tega dejstva je sodišče, s tem ko je delno zavrnilo dolžnikov ugovor, zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo pravila postopka, na način, da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kar je vse vodilo v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja te zadeve. Hkrati dolžnik poudarja, da bi moralo sodišče, po uradni dolžnosti, zaradi zastaranja sklep o izvršbi razveljaviti tudi v tretji alineji I. točke izreka glede glavnice v višini 2.902,10 EUR, saj je pred vložitvijo predloga za izvršbo prišlo do zastaranja davčnih obveznosti po izvršilnih naslovih, ki so v Seznamu izvršilnih naslovov št. DT 000 z dne 09.11.2020, navedeni s št. 23 do 1433. Nadalje dolžnik, skladno z določili 56. v zvezi z 8. točko 1. odstavka 55. člena ZIZ, podaja ugovor po izteku roka, saj sočasno teče postopek davčne izvršbe, v katerem so bile (delno) že poplačane terjatve, ki jih upnica uveljavlja v tem izvršilnem postopku, in sicer po izvršilnih naslovih, ki so v SIN navedeni pod št. 144 do 158. Dolžnik je v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi, glede terjatve glavnice, po izvršilnih naslovih od zaporedne številke 1 do 22, kot so navedeni v SIN, v skupni višini 1.065,01 EUR, navajal, da je ta zastarala, pri čemer se je skliceval na absolutno zastaranje, izpostavil pa je tudi dejstvo, da upnica pred nastopom zastaranja pravice do izterjave ni vložila predloga za izvršbo na nepremičnino, s čimer bi preprečila prenehanje davčne obveznosti v skladu z določili 1. odstavka 126.a člena Zakona o davčnem postopku. Sodišče je ugovor absolutnega zastaranja zavrnilo, pri čemer se je sklicevalo na to, da 10 letni absolutni zastaralni rok še ni potekel, saj je bil v času svojega teka podaljšan za 64 dni, in sicer skladno z določili Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 36/20 in 61/20, ZZUSUDJZ), tako da davčne obveznosti po izvršilnih naslovih navedenih v SIN pod št. 1-22, ki so zapadle od 11. 9. 2010 do 11. 11. 2010, na dan 12. 11. 2020 niso bile zastarane. Sodišče se v okviru odločanja o ugovoru ni opredeljevalo do vprašanja zastaranja pravice do izterjave zadevnih davčnih obveznosti z vidika relativnega zastaranja. V danem primeru gre ugotoviti, da je glede terjatev glavnice po izvršilnih naslovih v SIN označenih s št. 1-22, v skupni višini 1.065,01 EUR, nastopilo zastaranje in s tem prenehanje davčne obveznosti, preden je bil vložen zadevni predlog za izvršbo. S tem v zvezi se poudarja, da je upnica dne 24. 2. 2011 izposlovala hipoteko za zavarovanje davčnega dolga, in sicer skladno s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 17/2011, s čimer je bilo zastaranje nedvomno pretrgano, vendar po tem datumu, vse do vložitve predloga za izvršbo dne 12. 11. 2020, ni storila ničesar več v smeri izterjave oziroma davčne izvršbe. V posledici navedenega ravnanja pa je že dne 25. 2. 2016 nastopilo zastaranje glavnic po izvršilnih naslovih, v SIN označenih s št. 1-22. Podobno velja tudi za zastaranje terjatev glavnice po izvršilnih naslovih v SIN označenih s št. 23-143, v skupni višini 2.902,10 EUR, ki so zapadli v plačilo med 11. 12. 2010 in 17. 8. 2011, tudi glede terjatev po navedenih izvršilnih naslovih namreč upnica, v roku petih let od dne njihove zapadlosti, ni storila ničesar v smeri pretrganja zastaranja. Po mnenju dolžnika takšnega ravnanja ne more predstavljati sklep Okrajnega sodišča v Kranju o zavarovanju opr. št. Z 9/2020 z dne 23. 1. 2020, saj so njegov predmet obveznosti, ki so že prenehale, in sicer najkasneje dne 18. 8. 2016, ko je potekel rok za izterjavo teh davkov. Kot je dolžnik pojasnil uvodoma, upnica, na podlagi sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 000, z dne 24. 10. 2024, sočasno _vodi postopek davčne izvršbe_, v katerem je prišlo do delnega poplačila terjatev, katerih plačilo upnica uveljavlja tudi v tem izvršilnem postopku. Natančneje gre za izvršilne naslove, ki so v SIN označeni s št. 144 do 155, v okviru sklepa o davčni izvršbi pa s št. 3. do 17. V zvezi z navedenim je potrebno pojasniti, da je bil zadevni sklep o davčni izvršbi deloma že realiziran, preko njegovega delodajalca (v tem delu podaja ugovor po izteku roka). Skladno z navedenim dolžnik sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. I 475/2020 z dne 15. 3. 2024, v II. in V. točki izreka ter sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. I 475/2020 z dne 17. 11. 2020 v tretji alineji I. točke izreka glede glavnice v višini 2.902,10 EUR, ter v tem delu pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo po Državnem odvetništvu Republike Slovenije, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma sicer pritrjuje dolžniku, da na zastaranje davčnega dolga pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti (prim. 6. točka prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2). Po določilu tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru pa petletni relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka teče od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek petletnega zastaralnega roka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Poleg relativnega zastaranja ZDavP-2 ureja tudi absolutno zastaranje, saj v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 pa ne glede na določila o absolutnem zastaranju davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Tudi na to zastaranje sodišče pazi že po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Za obresti končno prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 ne velja.

6. Izvršilni naslov za predmetno izvršbo predstavlja seznam izvršilnih naslovov Ministrstva za finance RS, Finančnega urada Kranj DT 000 z dne 9. 11. 2020 (v nadaljevanju: SIN), ki zajema davčne obveznosti, ki so postale izvršljive od vključno 11. 9. 2010 do vključno 5. 6. 2020. V zavarovanje davčnih obveznosti, ki so v SIN navedene pod zap. št. od 1 do vključno 22-0, je upnica že pridobila hipoteko na podlagi sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Kranju Z 17/2011 z dne 24. 2. 2011 (v nadaljevanju: Sklep Z 17/11; priloga A7), v zavarovanje davčnih obveznosti, ki so v SIN navedene pod zap. št. od vključno 23 do vključno 155, pa hipoteko na podlagi sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Kranju Z 9/2020 z dne 23. 1. 2020 (v nadaljevanju: Sklep Z 9/20; priloga A8). Navedeno med strankama ni sporno. Glavnica navedena pod zap. št. od 156 do 158 predhodno še ni bila zavarovana s hipoteko, vendar je tudi za to terjatev upnik pridobil hipoteko 23. 11. 2020 (ID hipoteke 000).

7. Ne glede na določbo šestega odstavka 126. člena tega zakona davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino (126. a člen ZDavP-2).

8. Dolžnik uveljavlja, da je davčni dolg zastaral, ker pred potekom zastaranja pravice do izterjave ni bil vložen predlog za izvršbo na nepremičnino (ta je bil vložen 12. 11. 2020).

9. Ob običajnem teku stvari oziroma, če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano1, bi desetletni absolutni zastaralni rok potekel za terjatve po odločbah iz seznama pod zap. št. 1 do 22, najkasneje 11. 11. 2020, t.j. en dan pred vložitvijo predloga za izvršbo. Vendar je pri tem treba upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano. Po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ,2 ki velja od 29. 3. 2020, ukrepi iz tega zakona ter iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi, veljajo do prenehanja razlogov zanje, kar ugotovi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. julija 2020 (2. člen). Po prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. S Sklepom o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19),3 pa je Vlada RS ugotovila, da so prenehali razlogi za začasne ukrepe po ZZUSUDJZ. Sklep Vlade je začel veljati 1. 6. 2020. Zastaranje je bilo torej spomladi v letu 2020 zadržano 64 dni. Predlog za izvršbo je torej bil vložen pred potekom pravice do zastaranja, saj je bilo zastaranje zadržano za skupaj 64 dni, torej je bil predlog za izvršbo za te obveznosti vložen 63 dni pred potekom zastaranja. (prim. sklep VSL II Ip 1270/2021). Vse navedeno je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

10. V pritožni dolžnik uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi zastaranje terjatev pod zap. št. 23 do 143 z datumi izvršljivosti od 11. 12. 2010 do 17. 8. 2011, ki bi ob običajem teku stvari absolutno zastarale od 11. 12. 2020 do 17. 8. 2021. Vendar pa je v obdobju jesen/zima 2020/2021 ponovno prišlo do zadržanja zastaranja. Vlada RS je sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,4 sklep je začel veljati 20. 11. 2020 in je bilo v njem določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. Navedeni sklep Vlade je veljal do 19. 12. 2020, vendar je bilo zastaranje še naprej zadržano, saj je Vlada takoj zatem sprejela nov Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,5 ki je začel veljati 20. 12. 2020 in je veljal do 10. 1. 2021. Dalje je bilo zastaranje še naprej zadržano na podlagi vladnega Sklepa o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,6 ki je začel veljati 11. 1. 2021 in je veljal do 31. 1. 2021 (II. člen Sklepa). Zastaranje v obdobju jesen/zima 2020/2021 je bilo tako zadržano skupaj 73 dni. Zastaranje obveznosti pod zap. št. 23 bi tako nastopilo šele 22. 2. 2021, ostalih obveznosti pa še kasneje. Tudi sicer pa je tudi za navedene obveznosti velja, da je upnik predlog za izvršbo vložil 12. 11. 2020, kar bi bilo pred potekom zastaranja tudi brez njegovega zadržanja, hipoteko pa pridobil še prej, 20. 1. 2020, zato tudi ta terjatev ni absolutno zastarala. Ker gre v tej zadevi za nepremičninsko izvršbo (drugače v sodni davčni izvršbi niti ne more biti), je upnica pred nastopom zastaranja pravice do izterjave seveda vložila tudi predlog za izvršbo na nepremičnine.

11. Dolžnik sicer trdi da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo do relativnega zastaranja, vendar tudi sam v zvezi s tem ni podal prav nobenih ugovornih navedb, hkrati pa si pa v pritožbi sam prihaja v nasprotje, ko navaja, da hkrati teče upravni postopek davčne izvršbe, hkrati pa trdi, da upnica ni storila ničesar več v smeri izterjatve oziroma davčne izvršbe (sklep o izvršbi tudi prilaga), ne trdi pa, da je to potemtakem edini do sedaj izdani sklep o davčni izvršbi. Drži sicer, da sodišče tudi na relativno zastaranje pazi po uradni dolžnosti, vendar pa ob nasprotujočem si procesnem gradivu oziroma pomakanju le-tega dolžniku ni mogoče ugoditi.

12. Za obravnavo navedb, za katere dolžnik sam trdi, da predstavljajo ugovor po izteku roka, višje sodišče ni pristojno, zato jih bo obravnavalo sodišče prve stopnje.

13. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dolžnikovem ugovoru, posledično pa glede na (ne)uspeh v ugovornem postopku tudi o stroških ugovornega postopka, zato je višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih II. in V. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glej 10. točka razlogov tega sklepa. 2 Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020 3 Ur. l. RS, št. 74 z dne 21. 5. 2020. Podlaga za izdajo sklepov Vlade je šesti odstavek 83.a člena Zakona o sodiščih. 4 Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020. 5 Ur. l. RS, št. 190 z dne 17. 12. 2020 6 Ur. l. RS, št. 4 z dne 8. 1. 2021.