Jedro

Ker tožnik zaporne kazni ne prestaja več, in ker glede na to tudi ni izkazal morebitnega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Z dnem odpusta s prestajanja kazni zapora je namreč tožnikov pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom prenehal.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju organ) odločila, da se tožnika, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo V K 2080/2014 z dne 3. 10. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2080/2014 z dne 13. 6. 2017, obsodilo na kazen 4 leta in 7 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka), ter da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora A. 6. 10. 2017 nastopil kazen zapora, ki se mu v celoti izteče 11. 11. 2019. Organ je na podlagi prošnje tožnika za pogojni odpust in priložene dokumentacije ter skladno z določbami 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ugotovil, da tožnik sicer izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisani delež kazni, vendar pa pri njem ni podana pozitivna prognoza glede ponovitvene nevarnosti. Kot razloge proti ponovitveni nevarnosti je organ upošteval, da je tožnik razporejen na delo v okviru zavoda in da ima urejene pogoje za bivanje na prostosti, ni pa mogel spregledati razlogov za ponovitveno nevarnost, ki se kažejo v tem, da je tožnik povratnik, da se neprimerno vede med prestajanjem kazni, saj je kršil hišni red zavoda, ter da ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, ker je dolžan povrniti premoženjskopravne zahtevke različnim oškodovancem. Glede na to je organ zaključil, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, zato je odločil, da se ga pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je organ napačno ugotovil dejstva, s tem, ko je ugotovil, da je plačeval premoženjskopravne zahtevke le štirim oškodovancem od petih, saj je enemu od njih zahtevek v celoti plačal. Premoženjskopravnih zahtevkov ostalim ne plačuje več, ker nima ne premoženja ne prihodkov, in je torej plačevanje trenutno nemogoče. Organ je tudi nepravilno ugotovil, da je povratnik, saj je bil sicer res obsojen na zaporne kazni, vendar pa zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena v istem časovnem obdobju. Organ je tudi napačno uporabil zakon, ker se ni ravnal po prostem preudarku, niti ni upošteval, da je njegov očim bolan in da potrebuje pomoč pri skrbi za družinsko hišo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ga predčasno odpusti s prestajanja kazni.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne oziroma podrejeno, naj odloči, da se tožnika pogojno ne odpusti.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da se je tožniku kazen zapora, ki jo je nastopil 6. 10. 2017, v celoti iztekla 11. 11. 2019. Enako izhaja tudi iz odgovora organa z dne 24. 1. 2020, ki je na izrecen poziv sodišča I U 2429/2018-13 z dne 9. 1. 2020, ali tožnik še vedno prestaja zaporno kazen, odgovoril, da je bil tožnik 11. 11. 2019 odpuščen iz zavoda za prestajanje kazni, ker je kazen v celoti prestal. 7. Glede na to je sodišče tožnika s pozivom I U 2429/2018-16 z dne 31. 1. 2020, ki mu je bil vročen 18. 2. 2020 (fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pozvalo, naj v danem roku utemelji svoj pravni interes v zvezi z vloženo tožbo, glede na to, da kazni zapora več ne prestaja. Tožnik v danem roku (in tudi ne do dneva izdaje tega sklepa) ni izkazal oziroma utemeljil svojega pravnega interesa za tožbo, saj na poziv sodišča ni niti odgovoril. 8. Ker torej tožnik, kot obrazloženo, zaporne kazni ne prestaja več, in ker glede na to tudi ni izkazal morebitnega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Z dnem odpusta s prestajanja kazni zapora je namreč tožnikov pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom prenehal. Očitno namreč je, da vsebinska obravnava tožbe ne bi privedla k spremembi oziroma izboljšanju tožnikovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ni podan, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko reševanje tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.