Jedro

Obveznosti je treba praviloma izpolnjevati tako kot je to dogovorjeno (17., 307., 324. in 325. člen in dr. ZOR). Pravilo o sočasni izpolnitvi po 122. členu ZOR pride v poštev v dvostranskih obveznostnih pogodbah takrat, če o načinu izpolnitve obveznosti med drugim ni kaj posebej dogovorjenega. Kdaj lahko pride upnik v zamudo, ureja predvsem 325. člen ZOR. Pravilna uporaba vseh teh določb in še drugih zakona o obligacijskih razmerjih je možna le na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, torej pravilno ugotovljenih odločilnih okoliščin spora. V tem primeru pomeni to, da bo treba obseg obveznosti in čas izpolnitve predmeta pogodbe pravdnih strank oceniti predvsem na podlagi med strankama sklenjene pogodbe z dne 25.10.1990 in aneksa z dne 31.3.1991, ki dokaj podrobno urejata obveznosti pravdnih strank.

Izrek

Reviziji tožnice se delno ugodi ter se zato sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v odločbah o izročitvi stanovanja in plačilu preostale kupnine (tako po tožbi kot nasprotni tožbi v obsegu tam postavljenih zahtevkov) in v odločbi o plačilu tolarske protivrednosti 9.900 DEM s pripadki ter odločba o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu (s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice zaradi vrnitve 105.000 ATS v tolarski protivrednosti in plačila 35.000,00 SIT z obrestmi) pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožnici, da je dolžna plačati toženki tolarsko protivrednost 20.000 DEM po prodajnem tečaju LB na dan plačila, toženko pa je obvezalo, da se je dolžna istočasno izseliti iz stanovanja in ga praznega izročiti tožnici. V preostalem obsegu je zavrnilo tožničin zahtevek in jo obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka 248.800,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je tožničino pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz vseh razlogov prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi njenemu zahtevku in nasprotni zahtevek toženke zavrne ali pa naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita.

Po revizijskih izvajanjih tožnice je bila v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zaradi tega, ker ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, njen izrek je nerazumljiv, odločeno pa tudi ni o celotnem tožničinem zahtevku ter manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča druge stopnje pa ni navedla razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem poudarja, da je dejstvo, da sodišče ni ugodilo nobenemu delu njenega zahtevka, saj ga je zavrnilo dejansko v celoti, v obrazložitvi pa je zapisalo, da je zavrnilo le višji zahtevek.

Sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo preko toženkinega tožbenega zahtevka, sklicujoč se na pravila o sočasni izpolnitvi po 122. členu ZOR, ter da ob ugovoru neizpolnitve lahko sodišče samo postavi ta pogoj. Tega pravila pa sodišče ni uporabilo ob obravnavanju tožničinega tožbenega zahtevka, v katerem je sama ponudila plačilo razlike kupnine.

Napadeni sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih: sodišči nižjih stopenj ocenjujeta za podpisane listine kot so pogodba z dne 25.10.1990, aneks z dne 31.3.1991, dopolnilna pogodba z dne 2.4.1991, ne ocenjujeta pa tako potrdila z dne 25.10.1990, ki naj bi bilo podtaknjeno toženki. Navedeni sodišči ocenjujeta le tožničin dopis z dne 25.4.1991, ne pa vrsto drugih dopisov, s katerimi je tožnica terjala od toženke vrnitev garancije in izpolnitev drugih obveznosti. Sodbi nimata niti razlogov o zaključku, da je bila kupnina dosojena v tuji valuti in da se DEM obračunava po prodajnem tečaju LB. Končno obstaja nasprotje med razlogi sodb in vsebino zapisnikov ter izpovedi strank. Pri tem opozarja, da bi moralo sodišče o vzrokih ugotovljenega načina toženkine izpovedi opraviti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke.

Materialno pravo pa je po revizijskih izvajanjih zmotno uporabljeno. Pri tem opozarja na določila 7., 8. in 221.a člena ZPP, ki so pomembni za sprejem dokazne ocene. Predvsem pa civilno sodišče ne more razsojati o kaznivem dejanju, ko govori, da naj bi tožnica podtaknila toženki v podpis potrdilo o garanciji. Tožnica je vse bistvene trditve dokazala z listinskimi dokazi. Ker je zaradi neizvršitve pogodbe z dne 2.4.1991 oživela osnovna prodajna pogodba z aneksom z dne 31.3.1991, je zmotno mnenje sodišč, da je tožnica prišla v zamudo in da zato toženka ni dolžna plačati nobenih obresti od predplačil oziroma stanarino. Datum izselitve pa je ostal nespremenjen tudi po aneksu in sicer z dnem 15.6.1991. Pri tem je pomembno, da je toženka brezplačno bivala v stanovanju 4 leta in pol in da je bilo to pretežno plačano. Za tožničino kupnino kupljeno večje drugo stanovanje pa je toženka takoj prodajala in se vanj sploh ni imela namena vseliti. Ob takem stanju bi sodišči nižjih stopenj morali ugoditi tožbenim zahtevkom tožnice in nasprotni zahtevek toženke zavrniti.

Revizija je delno utemeljena.

Preglednost razlogov, zaradi katerih je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razen v odločbi o plačilu garancije (tolarske protivrednosti 105.000 ATS in 35.000,00 SIT z obrestmi) razveljavilo, terja uvodni povzetek bistvenih vsebin sodb obeh nižjih sodišč: Predmet spora pravdnih strank je izpolnitev obveznosti iz kupoprodajne pogodbe z dne 25.10.1990, katere predmet je bila toženkina garsonjera (izmere 28,94 m2) za kupnino 455.000,00 din. Od kupnine, dogovorjene v treh delih (A, B, C), je tožnica plačala toženki prva dva dela (A, B), plačilo tretjega (C) v tedanji višini 140.000,00 din pa je predmet te pravde in sicer po nasprotni tožbi toženke v tolarski protivrednosti 20.000 DEM, po tožbi tožnice pa plačilo tega zneska v višini 140.000,00 din, zmanjšanega za obresti (dogovorjene z aneksom) ob prejemu s strani toženke izročene garsonjere. Poleg navedenega pa je tožnica terjala od toženke še plačilo tolarske protivrednosti 105.000 ATS in 35.000,00 SIT z obrestmi ter plačilo najemnine za sporno garsonjero v višini 9.900 DEM v tolarski protivrednosti (glede na dogovor o plačilu mesečne najemnine po 300 DEM). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta stranki 31.3.1991 sklenili aneks k 3. členu kupoprodajne pogodbe, s katerim je bilo dogovorjeno, da mora toženka kredit (s katerim se plača zadnji del kupnine - C) izkoristiti najpozneje do 30.4.1991; če ga do tedaj ne izkoristi, mora kupec plačati prodajalki znesek kredita v gotovini s poračunom obresti za vsa plačana sredstva od dneva plačila do prevzema stanovanja po stopnji 0,12 % dnevno.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožnica plačati toženki tolarsko protivrednost 20.000 DEM po prodajnem tečaju LB na dan plačila, toženka pa da je dolžna izročiti tožnici izpraznjeno garsonjero. Višji tožbeni zahtevek tožnice je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 105.000 ATS in 35.000,00 din z obrestmi, ker je ugotovilo, da tožnica tega plačila ni dokazala. Glede dela kupnine 140.000,00 din pa je menilo, da je ta razlika predstavljala v času sklenitve kupne pogodbe 20.000 DEM in da je bila med pravdnima strankama dogovorjena valutna klavzula. Ker toženka od tožnice tega plačila ni prejela, ni bila v zamudi in zato tudi ni dolžna plačati najemnine za čas po 31.3.1991. V razlogih sodbe je navedlo, da toženka sicer ni bila pripravljena sprejeti prvega kredita kot plačilo tretjega dela kupnine, vendar je že 2.4.1991 razveljavila pogodbo z dne 25.10.1990 in aneks z dne 31.3.1991, zaradi česar je pogodba ponovno stopila v veljavo 30.4.1991. Toda, ker je kljub takemu stanju začela tožnica zatrjevati, da je toženka prejela garancijo in da je s tem nekako sama izpolnila obveznosti do nje, je s tako neresnično trditvijo sama prišla v zamudo. Če pa bi toženka že dolgovala obresti, ne bi bila dolžna plačati pogodbenih ampak vpogledne po prvem odstavku 399. člena ZOR.

Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je to sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje in prav tako pravno presojo spora navedenega sodišča, pri čemer je bilo poudarjeno, da je bila valutna klavzula med pravdnima strankama dogovorjena, da tožnica ni bila pripravljena plačati toženki zadnjega dela kupnine ter da v skladu z določilom člena 122 ZOR nobena pravdna stranka v takih poslovnopravnih položajih ni dolžna naprej izpolniti svoje obveznosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sodbi sodišč druge in prve stopnje v tožničini reviziji očitane pomanjkljivosti razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo garancije. Bistvena kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP se kaže v sodbi sodišča druge stopnje v tem, da se v njej ugotavlja, da tožnica ni bila pripravljena izpolniti svoje obveznosti iz kupne pogodbe to je plačati tretjega dela kupnine in da je to razvidno iz njenega tožbenega zahtevka. Iz tožbenega zahtevka (listna številka 91, pri čemer se opozarja, da se ta listna številka pojavlja v spisu na dveh mestih) pa izhaja, da je tožnica zahtevala od toženke izpraznitev in izročitev sporne garsonjere, pri čemer je (sklicujoč se na aneks) ponudila ob prevzemu garsonjere plačilo razlike 140.000,00 SIT, zmanjšane za dogovorjene obresti. Te ugotovitve kažejo na nasprotje med razlogi sodbe in vsebino tožbe oziroma zahtevka. Nasprotje je tudi med razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje o medsebojnih obveznostih strank, ki zadevajo višino tretjega dela kupnine in dogovorjenih obresti na eni strani ter vsebino aneksa z dne 31.3.1991, s katerim sta pravdni stranki dogovorili te obveznosti (razlogi obeh sodb gradijo odločitev na valutni klavzuli in tožničinem dolgu glede tretjega dela kupnine v višini 20.000 DEM, medtem ko pozneje sklenjeni aneks o tem delu dogovora določa drugačno to je za dogovorjene obresti zmanjšano tožničino obveznost). Sodb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti niti v odločbi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo najemnine. Namreč sodbi zavračata ta zahtevek z ugotovitvijo, da ni mogoče govoriti o toženkini zamudi pri izročitvi garsonjere. Ta ugotovitev pa ni podprta z razlogi o odločilnih okoliščinah, ki jih lahko predstavlja predvsem ocena vsebine aneksa z dne 31.3.1991. Zato je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v vseh odločitvah sodišč druge in prve stopnje razen v odločbi o zavrnitvi zahtevka za plačilo garancije. Ta ugotovitev je utemeljevala razveljavitev pobijanih sodb v navedenem obsegu na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP.

Glede materialnopravne podlage: sodišči obeh nižjih stopenj sta oprli odločitev o plačilu tretjega dela kupnine in o izročitvi garsonjere na določilo 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), poudarjujoč pri tem pravilo o sočasni izpolnitvi. Določilo 122. člena ureja izpolnitev dvostranskih vzajemnih pogodb in določa, da lahko ena stranka odkloni izpolnitev svojih obveznosti, če druga stranka noče istočasno izpolniti svoje, iz pogodbe ali zakona (v tem primeru iz določb ZOR-a o prodaji - členi 454 in naslednji) pa ne izhaja kaj drugega. Sodišči druge in prve stopnje opirata odločitev o višini tretjega dela kupnine na kupno pogodbo z dne 25.10.1990. Toda pravdni stranki sta prav dogovor o plačilu tretjega dela kupnine (ki je bila toženki po ugotovitvah nižjih sodišč že na razpolago), na novo uredili z aneksom (31.3.1991). Revizija utemeljeno opozarja, da ta dogovor pri odločanju ni bil upoštevan. Tako ravnanje sodišč druge in prve stopnje pa je imelo za posledico zmotno materialnopravno presojo spora, temelječe na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki predstavlja razveljavitven razlog v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP za odločitev o zahtevkih pravdnih strank glede izročitve garsonjere in plačila kupnine. Navedena pomanjkljivost pa se posledično navezuje tudi na odločbo o zahtevku za plačilo najemnine, glede katere sta sodišči druge in prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnili.

Obveznosti je treba praviloma izpolnjevati tako kot je to dogovorjeno (17., 307., 324. in 325. člen in dr. ZOR). Pravilo o sočasni izpolnitvi po 122. členu ZOR pride v poštev v dvostranskih obveznostnih pogodbah takrat, če o načinu izpolnitve obveznosti med drugim ni kaj posebej dogovorjenega. Kdaj lahko pride upnik v zamudo, ureja predvsem 325. člen ZOR. Pravilna uporaba vseh teh določb in še drugih zakona o obligacijskih razmerjih je možna le na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, torej pravilno ugotovljenih odločilnih okoliščin spora. V tem primeru pomeni to, da bo treba obseg obveznosti in čas izpolnitve predmeta pogodbe pravdnih strank oceniti predvsem na podlagi med strankama sklenjene pogodbe z dne 25.10.1990 in aneksa z dne 31.3.1991, ki dokaj podrobno urejata obveznosti pravdnih strank. Pri tem bo treba oceniti ali aneks ne spreminja velikosti tožničine obveznosti iz tretjega dela kupnine, na kar predvsem opozarja tožničina revizija. Vprašanje ali in katera pravdna stranka je bila v zamudi in od kdaj, pa je potrebno oceniti na podlagi dejstev, ki so pretežno razvidna iz dogovorov pravdnih strank in listin, pa tudi iz izpovedi pravdnih strank. Vse izvedene dokaze o odločilnih okoliščinah je treba oceniti posamično in skupaj kot to določa 8. člen ZPP. Sodba pa mora vsebovati v svoji obrazložitvi vse sestavine, ki jih določa četrti odstavek 338. člena ZPP.

Kolikor je revizija naperjena zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačila garancije (tolarsko protivrednost 105.000 ATS in 35.000,00 din oziroma SIT z obrestmi), pa ni utemeljena. Na ugotovljeno dejansko stanje, ki zadeva ta del spora, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Glede na ugotovitev, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženki res izročila tudi sporna zneska v garancijo izpolnitve tretjega dela plačila kupnine, ta del njene terjatve ne more biti utemeljen. Ta del sodb sodišč druge in prve stopnje vsebuje obširne in medsebojno skladne ter na dokazih temelječe zaključke, zaradi česar je brez podlage revizijski očitek, da sodbi sodišč nižjih stopenj tudi v tem delu nista razumljivi in da se ju ne da preizkusiti. Predmet tega dela spora je bilo ugotavljanje utemeljenosti zadevne tožničine terjatve in odločitev o tem ni odvisna od vprašanja, ali je tožnica storila kakšno kaznivo dejanje in kakšno, kot smiselno to meni tožničina revizija. Zato so vsa revizijska izvajanja, ki se nanašajo na izvajanja o potrebnem kazenskem postopku in o prekinitvi postopka po tretjem odstavku 12. člena ZPP, brez procesnopravne podlage. Materialno pravo je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno. Ker v tožničini reviziji uveljavljeni revizijski razlogi zoper obravnavani del odločitve niso podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je ta del revizije, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 105.000 ATS in 35.000,00 din oziroma SIT z obrestmi, zavrnilo kot neutemeljen (393. člen ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.