Jedro

Strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave je bilo izdelano skladno s pooblastili policije iz 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP, zato ne gre za dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 250.000 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega R.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, obsojenca pa oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu za storjeno kaznivo dejanje namesto kazni zapora, po določilu 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v katerih mu je po določbi 2. odstavka 325. člena KZ določilo kazen dveh let zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 10.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe. V zahtevi navaja, da tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba sodišča druge stopnje z zanesljivostjo trdita, da je pokojni oškodovanec na motorju imel prižgano luč. Pri tem se sklicujeta na strokovno mnenje, ki ga je izdelal kriminalistični izvedenec. Ker je bilo strokovno mnenje izdelano brez odredbe preiskovalnega sodnika in ker z ničemer ni bila ugotovljena identiteta žarnice, je ta dokaz nezakonit. Izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, ki ga je izvedenec podal pisno in dopolnil na dveh obravnavah je po mnenju vložnika neprepričljivo, ker je izvedenec na podlagi poškodb vozil hitrost motorista ocenil na 100 km/h, medtem ko so priče hitrost motorista ocenile na bistveno več kot 100 km/h. Po mnenju vložnika tako prva, kot sodba sodišča druge stopnje, nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter so ti razlogi v precejšnji meri med seboj tudi v nasprotju. Ker obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki jih ugotavljata obe sodbi predvsem glede vožnje pokojnega motorista in hitrosti njegove vožnje, predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 6.3.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP. Pri tem pa v zahtevi konkretno ne navaja nobenih zakonskih določb, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

6. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se je sodišče pri ugotovitvi, da je gorela sprednja luč na motornem kolesu, oprlo na strokovno mnenje, ki ga je brez odredbe preiskovalnega sodnika izdelal kriminalistični izvedenec, zaradi česar je ta dokaz nezakonit, Vrhovno sodišče šteje kot uveljavljanje kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

7. Kršitev kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

8. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da ni dvoma, da je na motornem kolesu gorela prednja luč v času prometne nesreče, oprlo na izpovedbe prič (E.H., P.K., M.D. in D.A.), ki so potrdile, da je na motornem kolesu v času vožnje pred prometno nesrečo gorela prednja luč. Ocenila so, da izpovedbe teh očividcev dodatno potrjujejo tudi ugotovitve strokovnega mnenja kriminalističnega tehnika, ki je po pregledu prednjega žarometa motornega kolesa ugotovil, da je bil kovinski senčnik oksidiran in mavrično obarvan, na dovodnih nosilcih senčnika pa so bili najdeni privarjeni delčki stekla balona žarnice (stran 5-6 sodbe). Tem razlogom je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe v svoji sodbi v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 3).

9. Iz zapisnika PPP C. o ogledu prometne nesreče dne 24.7.1998 in skice prometne nesreče, je razvidno, da so policisti ob ogledu kraja prometne nesreče na vozišču našli tudi delce razbitega žarometa motornega kolesa. Na podlagi na kraju prometne nesreče ob ogledu najdenih delov žarnice je Center za kriminalistično tehnične preiskave dne 28.7.1998 izdelal strokovno mnenje, katerega ugotovitve so bile navedene že v kazenski ovadbi z dne 28.7.1998, medtem ko je državni tožilec pisno strokovno mnenje skupaj z ostanki žarnice prednje in zadnje luči motornega kolesa dne 7.8.1998 odstopil preiskovalnemu sodniku in so bili predmeti vpisani v seznam zaseženih predmetov (SZP 54/98). Navedeno strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave je bilo izdelano skladno s pooblastili policije iz 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP, zato ne gre za dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe.

10. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi s obsojencu očitanim kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ zavzeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec s svojo vožnjo kršil določilo 4. odstavka 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri sta dne 24.7.1998 življenje izgubili dve osebi. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami o osvetljenosti vozil in hitrosti oškodovančeve vožnje nakazuje, da vzrok za prometno nesrečo ni v proti predpisni vožnji obsojenca. S tem pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. 11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da "tako prva kot tudi druga sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter so ti razlogi v precejšnji meri med seboj v nasprotju" nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora tudi navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložnik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni konkretiziral, niti obrazložil. Zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah kazenskega postopka ni moglo preizkušati.

12. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se v navedeni kazenski zadevi poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki jih ugotavljata obe sodbi, predvsem glede vožnje pokojnega motorista in hitrosti njegove vožnje.

13. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na navedeno zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Le Vrhovno sodišče lahko, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu ZKP predvideno odločitev.

14. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju ugotovilo tak precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, ker je po stališču zagovornika s pravnomočno sodbo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zagovornik v svojih izvajanjih v zahtevi za varstvo zakonitosti napada predvsem oceno izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke in ostalih izvedenih dokazov ter ponuja lastno presojo le-teh z navajanjem okoliščin, ki jih je navajal tudi v pritožbenem postopku in ki jih je pravilno presodilo že sodišče druge stopnje. S tem pa zagovornik prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti nakazovala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter oče dveh mladoletnih otrok).