Jedro

Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.

Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: "III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške pritožbe v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila; svoje stroške pritožbe krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem odločanju ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo 9.619,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa plača skupni znesek 11.458,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (posamezne glavnice razvidne iz II. točke izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.242,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper stroškovni izrek iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaradi spremembe sodne prakse glede oblikovanja zahtevkov za plačilo bruto plač prvotni tožbeni zahtevek skrčil tako, da uveljavlja neto zneske plač brez obračunavanja davkov in prispevkov. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških upoštevati, da ob vložitvi tožbe ni imel na razpolago ustreznih listin toženke, ki bi mu omogočile natančnejše oblikovanje tožbenega zahtevka. Po prejemu pisnega mnenja izvedenca ekonomske stroke in njegovih dopolnitev je sproti umikal del tožbenega zahtevka. Toženka je nasprotovala že temelju tožbenega zahtevka, zato z umaknjenim delom zahtevka niso nastali posebni stroški. Ob upoštevanju navedenih razlogov bi moralo sodišče toženki naložiti povrnitev vseh stroškov tožnika. Podredno je treba odmeriti stroške ločeno po temelju in višini. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo tožniku stroškov za izvensodni zahtevek, za prvo in drugo pripravljalno vlogo, stroškov za pregled prepisov zvočnega posnetka, dokazne predloge (dokazila o plačilu predujma in sodne takse) ter stroške izvedenca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da opravljanja dela v času 24- oziroma 48-urnih dežurstev ni mogoče v celoti šteti v efektivni delovni čas. Tožnik v času dežurstev ni bil v prostorih delodajalca, ampak na čakanju doma ali drugem kraju na širšem območju Posavja, da je lahko pravočasno posredoval v primeru alarma. Delovne obveznosti tožnika niso bile tako intenzivne, da bi objektivno bistveno vplivale na možnost razpolaganja s prostim časom. Odzivni čas 15 minut ne zadošča za zaključek, da je treba celotni čas dežurstva šteti v efektivni delovni čas. Upoštevati je treba, da je območje, ki ga je pokrival tožnik, blizu njegovega bivališča. Pri tem je šlo za zaželen odzivni čas, kot je izpovedal A. A. Tožnik je lahko odšel brez težav po običajnih opravkih in opravljal vsa domača opravila. Odzivni čas za intervencijo sam po sebi ne zadošča za zaključek, da tožnik v času dežurstev ni mogel v veliki meri prosto razpolagati s svojim časom. Intenzivnost zavez tožnika ni bila velika, saj je opravil dve ali tri intervencije dnevno. V času 24- ali 48-urnega dežurstva je dejansko delo tožnika obsegalo le nekaj ur. Med posameznimi krajšimi opravili je imel več ur prostega časa. Običajno je imel nočni počitek; redko je imel kratkotrajne intervencije. Zato je kot efektivni delovni čas treba šteti le čas dejanskega dela in ne časa pripravljenosti. V obravnavanem primeru je treba upoštevati Kolektivno pogodbo za dejavnost zasebnega varovanja iz leta 2000, na katero se sklicuje pogodba o zaposlitvi in ki je določala 10 % dodatek za čas pripravljenosti na domu. Po prenehanju veljavnosti navedene panožne kolektivne pogodbe je toženka začela plačo obračunavati drugače, vendar je skrbela za to, da je tožnik prejel najmanj plačilo, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o vplivu zavez na lastno interesno sfero tožnika; bistvene dejanske ugotovitve o okoliščinah razpoložljivosti za delo, kažejo na to, da tožnik teh obdobij ni mogel preživeti "po svoje", torej da bi prosto razpolagal s časom. Tožnik je kot varnostnik intervent delal na način, da je ob nastopu izmene, ki je trajala 24 ali 48 ur, prevzel orožje, službeno vozilo in telefon, po zaključku izmene pa je to predal naslednjemu. Opravljal je fiksne delovne naloge, ki so bile razdeljene preko celotne izmene, in sicer prevzem in prevoz gotovine ter redne obhode objektov, preostali del izmene pa je bil v pripravljenosti na intervencije, ko se je moral odzvati na klic v primeru alarma in priti na kraj objekta v 15 minutah.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik opravljal 24-urno oziroma 48-urno dežurstvo. Dežurstvo je v skladu s sodno prakso, ki jo je Sodišče EU začrtalo že v zadevi C-303/98 - Simap, čas, ko mora biti delavec na razpolago delodajalcu na ta način, da je osebno prisoten na delovnem mestu. Čas takšne razpoložljivosti se šteje za čas, v katerem delavec dejansko dela. Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.

9. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za zaželen odzivni čas. Nadrejeni B. B. je namreč potrdil, da je odzivni čas po alarmu znašal 15 minut. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut (Radiotelevizija C-344/19, točka 48). Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti. Vpliv 15-minutnega odzivnega časa je treba oceniti na podlagi konkretne presoje, pri kateri se po potrebi upoštevajo druge zaveze, ki so naložene delavcu (Radiotelevizija Slovenije C-344/19, točka 49). Pri zavezah, povezanih z odzivnim časom, je relevantna obveznost delavca, da ostane doma brez možnosti svobodnega gibanja v pričakovanju poziva delodajalca oziroma obveznost, da ima pri sebi posebno opremo, če mora po pozivu priti na svoje delovno mesto (Stadt Offenbach am Main C-580/19, točka 49). V obravnavanem primeru je treba kot zavezi, povezani z odzivnim časom, upoštevati, da je tožnik imel zadolženo orožje in službeni avtomobil. Pritožba neutemeljeno izpostavlja relativno bližino doma tožnika do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija, saj razdalja med navedenim krajem in običajnim krajem opravljanja dela kot taka ni relevantna za opredelitev določenega obdobja kot delovnega časa (Stadt Offenbach am Main C-580/19, točka 42).

10. Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne (Radiotelevizija C-344/19, točka 53). Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti. Sicer pa je Sodišče EU poudarilo, da četudi je bil delavec v času pripravljenosti v povprečju le redko pozvan k intervenciji, to samo po sebi ne more pripeljati do zaključka, da ne gre za delovni čas v smislu Direktive 2003/88, če je sam vpliv roka oziroma odzivnega časa tak, da objektivno in bistveno omejuje možnost delavca, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s časom in ga posveti svojim interesom (Radiotelevizija C-344/19, točka 54). Navedeno gre torej razumeti na način, da manj pogoste intervencije niso odločilen kriterij takrat, ko je delavec zavezan h kratkemu roku za vrnitev k opravljanju delovnih nalog.

11. Zmotno je stališče pritožbe, da je treba upoštevati Kolektivno pogodbo za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 73/2000 - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba), na katero se sklicuje pogodba o zaposlitvi in ki je določala najmanj 10 % dodatek za čas pripravljenosti na domu. V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %. Tožnikove pripravljenosti izven delovnega časa po določitvi v naših predpisih ni več mogoče obravnavati tako, temveč kot pripravljenost, ki se šteje v delovni čas. Za takšen primer panožna kolektivna pogodba ni določala posebne višine plačila, saj je urejala le plačilo pripravljenosti na domu izven delovnega časa.

12. Pravilo o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožnik je umaknil del tožbe, čeprav umaknjenega tožbenega zahtevka toženka ni izpolnila. Delni umik tožbe ima v takšnem primeru enak pravni pomen, kot če tožnik s tem delom zahtevka ne bi uspel: tožnik, ki umakne tožbo, mora namreč nasprotni stranki povrniti pravdne stroške (kot jih mora tudi tisti, ki v pravdi ni uspel). Razlogi (sprememba sodne prakse glede oblikovanja zahtevkov za plačilo bruto plač, nespoštovanje poziva k predložitvi listin, ki bi omogočile natančnejše oblikovanje tožbenega zahtevka, sprotno prilagajanje tožbenega zahtevka izračunu izvedenca ekonomske stroke idr.), zaradi katerih se je tožnik odločil za delni umik tožbe, niso pomembni. Pritožbene navedbe tožnika v tej smeri so neutemeljene.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za odmero stroškov ločeno po temelju in višini. Okoliščine obravnavanega primera ne narekujejo drugačnega načina ugotavljanja uspeha strank v postopku, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Taka odločitev je povsem skladna z novejšo sodno prakso, ki je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožnik v celoti ali delno uspe z zahtevkom po višini.

14. Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški izvensodnega zahtevka niso bili potrebni za postopek. Ker je t. i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka. Zgolj dejstvo, da zaradi ekonomičnosti postopka stranke poskusijo zadeve in odprta vprašanja reševati izvensodno, ne pomeni, da je strošek izvensodnega zahtevka, ki ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, potreben strošek pravdnega postopka.

15. Pritožba tožnika se neutemeljeno zavzema za priznanje nagrade za pregled prepisa zvočnega posnetka prič z naroka. Nagrada za tako opravilo je namreč že vključena v nagradi za narok. Sodišče prve stopnje tožniku tudi utemeljeno ni priznalo nagrade za "dokazna predloga" oziroma listini o plačilu sodne takse in plačilu predujma, saj ti dve nista bili potrebni.

16. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je s prvo pripravljalno vlogo dopolnil svoje trditve, ker je toženka predložila plačilne liste. Opredelil se je do ugovora toženke v odgovoru na tožbo in predlagal zaslišanje prič. V drugi pripravljalni vlogi je odgovoril na navedbe toženke in predlagal dokaz z izvedencem ekonomske stroke, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da pripravljalni vlogi za postopek nista bili potrebni. Prav tako tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških izvedenca. Po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Skladno s citirano določbo je pravilno, da delodajalec krije celoten strošek izvedenca v skupni višini 1.173,00 EUR.

17. Ob upoštevanju stroškov dveh pripravljalnih vlog in izvedenca, ki jih krije toženka, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tem obsegu je torej pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika ter sodbo v delu odločitve ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik, ki je v pretežni meri uspel s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, je upravičen do povračila pritožbenih stroškov, in sicer v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) za pritožbo zoper sodbo 250 točk, do materialnih stroškov v višini 2 % in 22 % DDV, kar znaša 186,66 EUR. V primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

19. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).