Jedro

Tožnik je bil že v letu 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je bil tožnik s pravnomočnimi odločbami z 8. 5. 2008 dalje že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od navedenega datuma dalje. Bistveno pri tem je, da je bila predmet presoje odločitev tožene stranke, iz katere izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev po stališču sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, to pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter toženi stranki naložilo, da odloči o ostalih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št.... z dne 12. 2. 2016 in št. ... z dne 30. 11. 2015, se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 2016 in št. ... z dne 30. 11. 2015. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje zaradi bolezni. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati delo z omejitvami: lažja fizična dela, brez vsiljenega ritma, pogostega pripogibanja in dela na nezavarovani višini. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločila v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je v primeru tožnika pri toženi stranki predhodno teklo že več upravnih postopkov, v katerih je tožena stranka ugotavljala tožnikovo delazmožnost. Prvič v letu 2008 je bilo s strani invalidske komisije (dne 11. 7. 2008) ugotovljeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami zmožen za delo in s polnim delovnim časom. V kasnejših postopkih pa je bilo ugotovljeno, da pri tožniku ni prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju. Enako je bilo odločeno tudi glede zahtevka, podanega dne 23. 4. 2015. S predhodnimi, kot tudi z izpodbijano odločbo z dne 30. 11. 2015 je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 8. 5. 2008 (in še nadalje) in nima pravice do invalidske pokojnine. Odločeno je bilo torej o kategoriji invalidnosti, ki je pravno relevantno dejstvo. Upoštevaje predhodne pravnomočne odločitve ter nespremenjenost v stanju invalidnosti, sodišče tožnika ne bi smelo razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti od 8. 5. 2008. Nenazadnje je sodišče tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti brez priznanja osnovne pravice, ki bi lahko iz tega izvirala (npr. pravica do premestitve). Nadalje tožena stranka še poudarja, da bi moralo sodišče v skladu z načelom polne jurisdikcije odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Dejstvo pa je, da je tožnik uveljavljal zgolj razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. O tem pa je tožena stranka tudi odločila. Omenjeno pravico je tožnik uveljavljal tudi v sodnem postopku. Ne glede na to pa tožnik tudi na podlagi Uredbe št. 883/2004 in Uredbe št. 987/2009 lahko uveljavlja le pravico do invalidske pokojnine, ne pa kratkoročnih dajatev. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 11. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 8. 5. 2008 in še nadalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

6. Tožnik je pri toženi stranki in tudi pred sodiščem prve stopnje uveljavljal priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in da s tem ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno z 41. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 namreč pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let oziroma zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter nadalje tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Po presoji sodišča prve stopnje z zakonom določeni pogoji niso izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (IV. točka izreka). Ker zoper omenjeno ni bila vložena pritožba, je sodba v tem delu postala pravnomočna. Je pa sodišče prve stopnje odpravilo obe izpodbijani odločbi tožene stranke ob razlogovanju, da pri tožniku niso bili izvedeni vsi ukrepi, kot jih je povzel in obrazložil član izvedenskega organa specialist medicine dela, prometa in športa. Tožena stranka naj bi tožnika že večkrat obravnavala ter ugotavljala njegovo delovno zmožnost, vendar ga ni razvrstila v ustrezno kategorijo invalidnosti z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.

7. Res je, da je tožena stranka tožnika v zvezi z invalidnostjo že večkrat obravnavala. Prvič že v letu 2008. Z odločbo št.... z dne 25. 8. 2008 je tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter odločila, da nima pravice do invalidske pokojnine. Enako je odločila tudi kasneje, kot npr. s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 3. 2010, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 19. 7. 2010, nadalje z odločbami z dne: 26. 2. 2013, z dne 28. 7. 2011, z dne 1. 12. 2014, ki je bila potrjena 23. 3. 2015 in tudi z izpodbijano odločbo.

8. Tožnik je bil tako že v letu 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Tožena stranka mu s tem v zvezi ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja, s tem, da je odločala le o pravici do invalidske pokojnine, vendar pa omenjeno ni bistveno za odločitev v sporni zadevi. Odločilno je namreč zgolj dejstvo, ki ga ugotavlja že sodišče samo, torej da v času od leta 2008, pa do postopka, ki je potekal pri toženi stranki in v zvezi s katerim so bile izdane izpodbijane odločbe tožene stranke, pri tožniku ni prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi narekovala novo razvrstitev v kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje pa je, kljub temu, da je bil s pravnomočnimi odločbami z 8. 5. 2008 dalje že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od omenjenega datuma dalje. Bistveno pri tem je, da je bila predmet presoje odločitev tožene stranke, iz katere izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev po stališču sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, to pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter toženi stranki naložilo, da odloči o ostalih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 2016 in št. ... z dne 30. 11. 2015. 1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.