Jedro

Organ za BPP je ocenil, da vložitev pritožbe ne bi bila razumna in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj prosilec z vložitvijo pritožbe zoper sklep ne more doseči zaustavitve izvršbe, kot to sam želi. Sodišče je s sklepom le odmerilo višino nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika, prosilec pa v prošnji ni navajal, da bi bili le-ti nepravilno odmerjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 21/2013-2 z dne 4. 3. 2013 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi odločbe se organ sklicuje na 3. odstavek 11. člena ZBPP in 2. odstavek 12. člena ZBPP. Navaja, da je iz predložene odločbe Centra za socialno delo Domžale št. 1231-727/2012-16/1 z dne 27. 3. 2013 razvidno, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2013 do 30. 9. 2013. Glede na navedeno v predmetnem postopku dodelitve BPP ni bilo treba ugotavljati prosilčevega finančnega položaja. V nadaljevanju se organ sklicuje na 3. odstavek 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP (z izjemo posebne BPP) je tako treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Z odločbo Upravnega sodišča Bpp 21/2013 z dne 4. 3. 2013 je bila zavrnjena prošnja prosilca za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2944/2012 z dne 24. 10. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. S slednjo pa je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP z dne 22. 10. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah I 1350/1999 z dne 20. 9. 2012 in v zvezi z odredbo z istega dne. Z navedenim sklepom je bilo sklenjeno, da mora prosilec, kot dolžnik v navedenem izvršilnem postopku, upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 61,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, priglašene stroške upnika nad zneskom 61,60 EUR pa je sodišče zavrnilo. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani je ocenil, da vložitev pritožbe ne bi bila razumna in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj prosilec z vložitvijo pritožbe zoper sklep ne more doseči zaustavitev izvršbe, kot to sam želi. Sodišče je s sklepom le odmerilo višino nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika, prosilec pa v prošnji ni navajal, da bi bili le-ti nepravilno odmerjeni. V zvezi z izdano odredbo, na podlagi katere je moral prosilec v roku 15 dni predložiti seznam o stanju svojega premoženja, pa je organ za BPP pojasnil, da zoper to odredbo ni pritožbe ali drugega pravnega sredstva, kar izhaja iz pravnega pouka. Glede na navedeno je organ za BPP Upravnega sodišča RS v Ljubljani prosilčevo prošnjo po določbi 1. odstavka 24. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno. Organ za BPP Upravnega sodišča RS je v odločbi št. Bpp 21/2013-2 z dne 4. 3. 2013 presojal, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh v upravnem sporu zoper zgoraj navedeno odločbo št. Bpp 204/2012-4 z dne 17. 12. 2012. Ocenil je, da prosilec s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 204/2012-4 z dne 17. 12. 2012, v zvezi s katero je uveljavljal dodelitev BPP, ni imel verjetnega izgleda za uspeh. Zato je prosilčevo prošnjo po določbi 1. odstavka 24. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno. Ker pa mora za dodelitev BPP prosilec izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, organ za BPP ugotavlja, da je treba prosilčevo prošnjo po določbi 1. odstavka 24. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno. Slabo finančno stanje, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP.

Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani akt, ker se z njimi ne strinja in protestira. Prosi za brezplačno pravno pomoč, da bi mu kvalificirana oseba popravila tožbo. Dokazal bi, da so navedbe tožene stranke netočne in lažne. Ker je prejemnik socialne pomoči, prosi za oprostitev vseh stroškov postopka. Dokler mu ne bo nudena pravna pomoč, meni, da so vse sodne odločbe nezakonite. Pravi, da tožena stranka napačno ugotavlja, da je bil v konkretni zadevi že voden postopek in da je pravnomočno določeno. V zadevi je bilo res že odločeno, vendar ne zakonito, saj ni imel pravne pomoči. Sklicuje se na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v tej zadevi ni počakalo na pravnomočno odločitev Upravnega sodišča o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tej zadevi. Tožnik ima namreč ustaljeno prakso, da eno za drugo vlaga prošnje za brezplačno pravno pomoč in pravna sredstva zoper vsako odločitev Upravnega sodišča ne glede na njeno utemeljitev. Organ za brezplačno pravno pomoč je z odločbo v zadevi Bpp 117/2013-2 njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu zavrnil dne 16. 7. 2013, dne 18. 7. 2013 pa je bila upravna odločba po pošti odpravljena tožniku. Upravno sodišče še ni dobilo povratnice, ki bi izkazovala, da je tožnik prejel upravno odločbo, kar pomeni, da tudi če bo morda tožnik sprožil upravni spor zoper odločbo Bpp 117/2013-2 o njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč še dalj časa ne bo odločeno, presoja zakonitosti izpodbijanega akta pred datumom pravnomočnosti odločbe Bpp 117/2013-2 pa po mnenju sodišča v konkretnem primeru očitno ne posega nesorazmerno v tožnikovo pravico do učinkovitega dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva iz 23. člen Ustave. Nadalje, MKVČP na katero se sklicuje tožnik, samo za kazenski postopek izrecno predvideva pravico do brezplačne pravne pomoči v 6(2)(c) členu; za ostale vrste zadev pa je po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice to upravičenje zavarovano, če se izkaže za nujno potrebno zaradi zavarovanja poštenega postopka v zvezi z varstvom civilne pravice. Sodišče pogojev za to v predmetni zadevi iz podatkov v spisu ne vidi, zato odločitev o tožbi v tem upravnem sporu pred izkazano pravnomočnostjo odločitve o prošnji za brezplačno pravno pomoč tudi ne pomeni posega v pravico tožnika iz 6. člena MKVČP. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, ker je obrazložitev v zadostni meri obrazložena glede na vsebino tožbenih ugovorov. Tožbeni ugovor se namreč pavšalno omejuje na vprašanje, ali je že bilo pravnomočno odločeno o zahtevku, ali ne, kar pa ni vsebina izpodbijanega akta. Slednji namreč ne temelji na pravni podlagi iz ZUP in ugotovitvi, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, ampak temelji na uporabi 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je že po samem Zakonu o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks, zato sodišče o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo v izreku sodbe.