Jedro

Tožnici je bilo vabilo na zaslišanje, ki naj bi bilo opravljeno dne 14. 11. 2018, vročeno šele 12. 11. 2018, s čimer tožena stranka ni upoštevala osemdnevnega roka iz drugega odstavka 157. člena ZUP. Že s tem je ob upoštevanju neprerekanih tožničinih navedb, da ni imela dovolj časa za pripravo na narok, podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. in 4. točka izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 210-97/2019/7 (1322-09) z dne 27. 11. 2019 in odločba Upravne enote Ljubljana številka 210-6361/2018-20 z dne 26. 2. 2019 se odpravijo in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 372,70 EUR, in sicer 156,00 EUR v korist proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. ..., razliko v višini 216,70 EUR pa tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožničini pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, številka 210-6361/2018-20 z dne 26. 2. 2019 (1. točka izreka). Z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe je tožnici prijavila zakonsko prebivališče na naslovu občine A. (2. točka izreka). Ugodila je tožničinemu predlogu za oprostitev plačila upravne takse (3. točka izreka) in zavrnila njeno zahtevo za povrnitev stroškov za kopiranje (4. točka izreka). Ugotovila je še, da v pritožbenem postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana (organ prve stopnje) v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, uvedenem na podlagi 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), ugotovila, da tožnica ne prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča (...). Ker organ prve stopnje ni uspel odkriti, kje tožnica dejansko prebiva, je z navedeno odločbo odločil, da ji z njeno dokončnostjo na omenjenem naslovu preneha stalno prebivališče v registru stalnega prebivalstva.

3. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je organ prve stopnje v upravnem postopku zaslišal priči B. B. (s stalnim prebivališčem na naslovu ...) in C. C. (s stalnim prebivališčem na naslovu ...), prebral pisno izjavo Č. Č. (do septembra 2018 stanujočega na naslovu ...) ter pregledal uradni evidenci „e-Poizvedbe“ Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in portala „Prostor“ Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS). Poleg tega je za podatke zaprosil Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) v Ljubljani.

4. Iz izpovedbe priče B. B., ki tožnice ne pozna niti po videzu, je razvidno, da je na navedenem naslovu do svoje smrti prebivala D. D., nato pa dva moška, ki ju tam ni več. Nazadnje je na tem naslovu prebival Č. Č., ki je oddal ključe in se odselil. Priči je tudi poštar pojasnil, da ne pozna tožnice in da zanjo na ta naslov pride pošta, kjer leži, saj je (tožnica) ne prevzame.

5. C. C. je izpovedal, da je za tožnico prvič slišal, ko je izvedel, da je prijavljena na njegovem naslovu. Sicer je ne pozna in ne ve, kje prebiva, kolikor mu je znano, naj bi bila brezdomka. Nima hišnega nabiralnika, poštar njeno pošto zatakne za vrata, tožnica jo mogoče pride iskat enkrat na teden. Priča sicer ima tožničino telefonsko številko, vendar ga je (pričo) blokirala.

6. Organ prve stopnje je z vpogledom v "e-Poizvedbe" ugotovil, da tožnici osnovno zdravstveno zavarovanje plačuje ZZZS, iz portala "Prostor" pa je razvidno, da tožnica na spornem naslovu ni vpisana kot lastnica. Poleg tega je CSD Ljubljana pojasnil, da je tožnica sicer prejemala denarno socialno pomoč, vendar ni znano, kje živi in ali je v varni hiši, saj je posredovala le naslov ...

7. Tožena stranka se na podlagi izvedenih dokazov (predvsem ob upoštevanju izpovedb navedenih prič) strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da tožnica dejansko stalno ne prebiva na navedenem naslovu. Iz pritožbenih navedb je sicer razvidno tožničino zatrjevanje, da so priče krivo pričale in da je pisna izjava Č. Č., na katero organ prve stopnje po presoji tožene stranke sicer neposredno ne opira dokazne ocene, ponarejena in nepristna. Vendar pa tožnica po prepričanju tožene stranke ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da res prebiva na tem naslovu. Tožena stranka je še menila, da tožnica, kljub temu da je bila zaslišana kot stranka in je imela pred izdajo odločbe možnost zavarovanja svojih pravic in koristi po 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni izkazala, da dejansko prebiva na navedenem naslovu, da ima tam osebne stvari in da gre za središče njenih življenjskih interesov skladno s 3. točko prvega odstavka 1. člena ZPPreb-1. Zato občasno prejemanje pošte, za katero tožnica v pritožbi trdi, da ji jo zadržuje in odpira C. C., kar je po oceni tožene stranke edina okoliščina, ki tožnico povezuje s tem naslovom, ni zadosten razlog za ohranitev prijave.

8. Ob takih okoliščinah je po presoji tožene stranke pravilno stališče organa prve stopnje, da mora tožnici prenehati prijava stalnega prebivališča na navedenem naslovu. Gre namreč za izjemen ukrep, ko upravni organ ne more ugotoviti, kje in na katerem območju posameznik dejansko prebiva ter mu hkrati ne more prijaviti zakonskega prebivališča, s čimer sicer prenehajo vse s prebivališčem povezane pravice, med drugim tudi do denarno socialnih prejemkov. S tega vidika pa tožena stranka ugotavlja, da tožnica občasno prejema pošto na naslovu ..., se odziva na vabila organa prve stopnje in je redna prejemnica denarne socialne pomoči CSD Ljubljana. Zato je po mnenju tožene stranke mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotoviti, da tožnica dejansko prebiva na območju Ljubljane, zaradi česar skladno s prvim odstavkom 19. člena ZPPreb-1 izpolnjuje pogoje za prijavo zakonskega prebivališča na naslov občine A. 9. Tožena stranka je še presodila, da 82. člen ZUP ne daje podlage za ugoditev tožničinemu zahtevku do povračila stroškov kopiranja.

10. Zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe je tožnica vložila tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo odločbe v izpodbijanem delu, podrejeno pa ugotovitev, da ima stalno prebivališče na navedenem naslovu in da je upravičena do povrnitve stroškov fotokopiranja v znesku 1,76 EUR. Priglaša stroške postopka v upravnem sporu.

11. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je bilo tožnici onemogočeno sodelovanje v postopku pred organom prve stopnje. Priznava, da je prejela vabilo na zaslišanje za dne 14. 11. 2018, vendar je bila vročitev opravljena šele 12. 11. 2018; zato poudarja, da ob upoštevanju drugega odstavka 157. člena ZUP ni imela na voljo dovolj časa za pripravo. Pojasnjuje, da se zaradi nespoštovanja osemdnevnega roka iz navedene zakonske določbe ni udeležila zaslišanja, o čemer je organ prve stopnje obvestila z vlogo z dne 23. 2. 2019, v kateri je smiselno navedla, da želi biti zaslišana in dopolniti svoje navedbe.

12. Na navedeno kršitev postopka naj bi tožnica smiselno opozorila že v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, vendar tožena stranka ni sledila njenim navedbam. Zato tožnica naj ne bi imela možnosti navajanja dejstev, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijanja pravilnosti navedb, ki se ne ujemajo z njenimi trditvami, s tem pa naj bi bila podana kršitev drugega odstavka 146. člena ZUP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe.

13. Poleg tega tožnica trdi, da ni bila vabljena na narok za zaslišanje prič ali o tem obveščena na drug način. Zato naj ji ne bi bilo omogočeno, da pričama postavlja vprašanja glede njunega prebivališča in siceršnje verodostojnosti.

14. Tožnica poudarja, da je organ prve stopnje sprejel zgolj pisno izjavo Č. Č., ki je v nasprotju z navedenima pričama v določenem obdobju res prebival na omenjenem naslovu. Izpostavlja, da je tako med postopkom na prvi stopnji kot tudi v pritožbi navajala, da ta oseba zelo slabo vidi in da ni mogla prebrati svoje, sicer podpisane izjave. Tožnica trdi, da je s tem v zvezi predlagala, da se za Č. Č. pridobi potrdilo okulista, potrebo po tem pa bi organ prve stopnje ugotovil, če bi to osebo zaslišal in v tem pogledu omogočil tožnici postavljanje vprašanj.

15. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo zaradi navedenih kršitev postopka napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica trdi, da navedeni priči ne prebivata na omenjenem naslovu, zaradi česar ne moreta vedeti, ali tam prebiva tudi tožnica. Poudarja, da Č. Č. zaradi slabovidnosti ni videl, kaj podpisuje. Poleg tega ni bil zaslišan ne on ne tožnica, ki bi lahko pojasnila, da je navedeni naslov središče njenih življenjskih interesov. Pojasnjuje, da ji je tamkajšnje prebivanje in prijavo dovolila že prejšnja lastnica hiše, D. D. Kljub njeni hudi bolezni C. C. z njo naj ne bi imel nobenih stikov, "zdaj pa ukrepa direktno proti njeni volji, saj želi preprečiti, da ima tožeča stranka na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče", na kar naj bi tožnica opozarjala že v pritožbi.

16. Po tožničinem mnenju bi morala tožena stranka pri presoji upoštevati kriterije iz 3. točke drugega člena ZPPreb-1 in vzeti v obzir, da tožnica nujno potrebuje navedeni naslov za prejemanje pošte, saj, kot ji je bilo pojasnjeno, to ne bo možno na naslovu občine A. 17. Tožnica še pojasnjuje, da je med postopkom fotokopirala listine, ki bi ji jih sicer moral vročati organ. Vendar pa naj bi bile nekatere vročitve neuspešne, ker je tožničino pošto zadržal C. C., zaradi česar je tožnica naročila fotokopije nekaterih listin v spisu. Meni, da gre za stroške, ki so bili nujni za postopek, s tem pa so izpolnjeni pogoji za oprostitev njihovega plačila po prvem odstavku 122. člena ZUP. Pojasnjuje, da je v težki finančni situaciji, kar izhaja že iz priložene odločbe o brezplačni pravni pomoči, po potrebi pa naj sodišče opravi poizvedbe pri Centru za socialno delo Vič - Rudnik.

18. Tožena stranka je poslala spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

19. Dne 21. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, pri čemer jih s soglasjem strank ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

20. Tožba je utemeljena.

21. Ob upoštevanju 9. člena ZUP1 se je dolžan organ z navedbami stranke seznaniti in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s praznim odgovorom.2 Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri pravice: (1) pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na njen pravni položaj, (2) pravico udeleževati se ugotovitvenega in dokaznega postopka ter (3) izpodbijati ugotovitve in navedbe organa ter drugih udeležencev v postopku.3 Na podlagi navedenega načela ima stranka po ZUP med drugim pravico izreči se o predlogih dokazov, jih predlagati, sodelovati pri njihovi izvedbi, na primer da postavlja vprašanja pričam ter se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi (146. v zvezi s 7. členom ZUP). Poleg tega mora imeti čas za pripravo na obravnavo (157. člen ZUP4).

22. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo tožnici vabilo na zaslišanje, ki naj bi bilo opravljeno dne 14. 11. 2018, vročeno šele 12. 11. 2018, s čimer tožena stranka ni upoštevala navedenega osemdnevnega roka iz drugega odstavka 157. člena ZUP. Že s tem je ob upoštevanju neprerekanih tožničinih navedb, da ni imela dovolj časa za pripravo na narok, podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki sama po sebi zadošča za odpravo izpodbijane odločbe. Poleg tega tožena stranka ni prerekala niti tožničinih navedb, sicer skladnih s podatki spisa, ki se nanaša na zadevo, da ni bila vabljena na narok za zaslišanje navedenih prič, kar je zaradi navedene kršitve določb ZUP ravno tako samostojen razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

23. Utemeljen je tudi tožničin tožbeni ugovor glede stroškovne odločitve. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da so stroški postopka, ki so predmet odločanja, v obliki generalne klavzule opredeljeni v prvem odstavku 113. člena ZUP kot stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka. Gre za tako imenovane posebne stroške postopka, katerih obstoj je treba presojati glede na način vodenja postopka in odločanja o posamični pravici, pravni koristi ali obveznosti.5 Zato se v ta okvir po presoji sodišča ne uvrščajo le v ZUP primeroma navedeni stroški, ampak tudi drugi stroški, ki nastanejo v postopku ali zaradi postopka.

24. Ob upoštevanju neprerekanega tožničinega trditvenega gradiva, da se fotokopije nanašajo na listine, ki bi ji jih sicer moral vročati organ, pa tega ni storil, se z vidika zgornje zakonske opredelitve med posebne stroške postopka lahko štejejo tudi s tem povezani tožničini stroški. Vendar pa izpodbijana odločba v tem pogledu nima obrazložitve, zaradi česar ni mogoče preizkusiti njene zakonitosti. Ker je bilo s tem v obravnavani zadevi kršeno ustavno načelo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave), je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 25. Zaradi navedenih kršitev pravil postopka je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani akt v 2. in 4. točki izreka. Glede na vsebino zadeve, iz katere je razvidna kršitev načela zaslišanja stranke v dokaznem postopku pred organom prve stopnje, je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi navedeno odločbo Upravne enote Ljubljana in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.6 V njem bo moral organ prve stopnje voditi dokazni postopek ob spoštovanju vsebine navedenega načela in o tožničinih stroških odločiti skladno z izhodišči drugega in tretjega odstavka 113. člena ZUP.

**K II. točki izreka:**

26. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Tožnica je tožbo vložila po pooblaščenki E. E., ki je odvetnica in je bila tožnici postavljena z odločbo Upravnega sodišča Bpp 17/2020-5 z dne 4. 2. 2020. Iz dopisa tožničine pooblaščenke, ki ga je sodišče prejelo dne 23. 9. 2022, je razvidno, da je odvetnica tožnici odpovedala pooblastilo (listovna številka 21 spisa). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 11. 2022 izhaja, da je na narok za glavno obravnavo pristopila tožnica osebno. Ob takšnem stanju stvari je sodišče priznalo tožnici stroške postopka za tožbo vloženo po pooblaščenki v višini 285,00 EUR (smiselna uporaba drugega odstavka 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, ter 25,00 EUR po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, na kateri tožnica ni imela pooblaščenca. Priznani stroški postopka z vključenim DDV so 372,70 EUR.

27. V skladu z drugim v zvezi s prvim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške, ki jih je med sodnim postopkom založila RS, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna RS, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka (tretji odstavek 46. člena ZBPP).

28. Tožnici je Upravno sodišče z odločbo Bpp 17/2020-5 z dne 4. 2. 2020 dodelilo izredno brezplačno pravno pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo. Nagrada in povračilo stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoč sta bili priznani odvetnici s sklepom Bpp 17/2020-10 z dne 16. 4. 2020 v višini 156,00 EUR, ki so bili 29. 6. 2020 izplačani na račun navedene odvetnice. Ker je RS med sodnim postopkom založila nagrado in povračilo stroškov v znesku 156,00 EUR, je ta del priznanih stroškov postopka tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna RS s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. ...

29. Razliko do skupno priznanih stroškov postopka v višini 216,70 EUR (372,70 EUR – 156,00 EUR) pa je tožena stranka dolžna povrniti tožnici. Zakonske zamudne obresti od skupnega zneska priznanih stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glasi se: „Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke) (prvi odstavek). Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (drugi odstavek). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek). Če za posamezna dejanja v postopku ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih opravijo stranke izven ustne obravnave pisno ali ustno na zapisnik, na obravnavi pa ustno (četrti odstavek). 2 Tako na primer Ustavno sodišče v zadevi Up-416/09-15 z dne 20. 5. 2010, glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 166/2016. 3 Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135. 4 Drugi odstavek navedenega člena se glasi: „Tistim, ki so povabljeni na ustno obravnavo, je treba pustiti zadosti časa, da se lahko pripravijo za obravnavo in da lahko pravočasno in brez izrednih stroškov pridejo k obravnavi. Povabljenim se pusti praviloma osem dni od vročitve vabila do dneva obravnave.“ 5 Glej tudi navedeno delo, stran 694. 6 Literatura poudarja, da lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, tako da lahko pri izpodbijanju upravnega akta, izdanega s strani upravnega organa na drugi stopnji, v posameznem primeru, če je treba, odpravi tudi akt organa prve stopnje; v tem primeru vrne zadevo v reševanje organu prve stopnje, saj se po ZUS-1 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani (glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 592).