Jedro

Sladkorna bolezen sicer predstavlja novo okoliščino, ki pa ni take narave, da bi očitno pripeljala do milejše obsodbe.

Izrek

I. Zahteva za izredno omilitev kazni se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 43/2007 z dne 25. 4. 2008 F. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po tretjem odstavku 103. člena Kazenskega zakonika SRS (v nadaljevanju KZ SRS). Za storjeno kaznivo dejanje mu je sodišče izreklo zaporno kazen 3 leta in 10 mesecev zapora, v katero se je vštel tudi čas, prebit v priporu, in mu naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je dne 26. 11. 2008 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se je obsojenemu F. F. izrečena kazen zvišala na 5 let zapora in mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodno takso. Pritožbe zagovornikov obsojenega so bile zavrnjene kot neutemeljene in se je v nespremenjenih delih potrdila sodba sodišča prve stopnje.

2. Zoper kazen, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 43/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 948/2008, je obsojeni F. F. pri prvostopenjskemu sodišču vložil prošnjo za skrajšanje zaporne kazni ali odpust iz zapora zaradi neozdravljive sladkorne bolezni in drugih upravičenih razlogov, ki jo je po vsebini možno šteti za zahtevo za izredno omilitev kazni. Obsojenec v prošnji navaja, da se mu je po tem, ko so mu na drugi stopnji (po njegovem mnenju neupravičeno) povišali zaporno kazen, zdravstveno stanje zelo poslabšalo in da mu je bila ugotovljena tudi huda sladkorna bolezen. Posledično mora do trikrat dnevno jemati odmerke inzulina in tablete proti sladkorni ter drugim boleznim in redno skrbeti za dietno prehrano in vsakodnevno gibanje, ki pa ga v zaporu v njegovem primeru ni mogoče uresničevati. Zaradi zdravstvenih težav potrebuje urejeno okolje, mir, tišino, dietno prehrano in veliko sprehodov, zato naproša sodišče, da se mu zaporna kazen spremeni v milejšo obliko oziroma da se ga napoti v zavod za upokojene in bolne duhovnike, kjer je bival pred tem. Navaja še, da je po svojem trdnem prepričanju že dokončno prestal petletno prisojeno zaporno kazen, saj sta mu bili dne 19. 10. 2006, ko je bil odpeljan v pripor na Povšetovi, odvzeti svoboda in človeško dostojanstvo. Njegovo življenje je zaradi medijskega pogroma in psihičnega ter fizičnega nasilja ogroženo odkar je bil prvič odpeljan v pripor, enako stanje pa se je nadaljevalo tudi po odločitvi sodišča. Prošnji je priložil tudi izvid diabetološke ambulante Splošne bolnišnice v Novem mestu z dne 11. 6. 2010. 3. Na zahtevo za izredno omilitev kazni je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da obsojeni poleg okoliščin, ki ne pridejo v poštev pri odločanju o izredni omilitvi kazni, uveljavlja tudi relevantno okoliščino, ki je nastopila po izreku kazni, in sicer to je, da je zbolel za sladkorno boleznijo. Tožilec ocenjuje, da to ni okoliščina, ki bi, kolikor bi obstajala v času izreka kazni, očitno pripeljala do milejše obsodbe. Navaja, da je sodišče pri izreku kazni kot olajševalno okoliščino že upoštevalo vrsto zdravstvenih težav obsojenca in da gre za starejšega obsojenca z načetim zdravjem. Iz sporočila zavoda za prestajanje kazni pa tudi izhaja, da obsojeni prestaja kazen v režimu, ki velja za bolne obsojence in da mu je zdravstvena oskrba zagotovljena.

4. Gradivo, zbrano v predhodnem postopku (četrti odstavek 419. Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), in predlog vrhovnega državnega tožilca (peti odstavek 419. člena ZKP) sta bila vročena obsojencu, ki se je o njej izjavil. Z mnenjem vrhovnega državnega tožilca se ne strinja, saj izhaja iz nepoznavanja njegovega trenutnega zdravstvenega stanja in poteka bolezni. Ponavlja, da je zaradi hudega psihofizičnega pritiska sodišča in medijev postal dosmrtni bolnik, ki potrebuje mir, posebno prehrano in uravnotežen način življenja, tega pa mu v zavodu ne morejo nuditi. Opozarja tudi na novo dejstvo, da so z decembrom 2011 v zavodu ukinili ambulantni oddelek in da je bil prestavljen v blok V med zdrave obsojence, kar je bistveno spremenilo in otežilo njegov status. Že tako slabemu zdravstvenemu stanju so se pridružile še težave s prostato in posledično z odvajanjem urina. Omenja še, da sta bila iz ambulantnega oddelka tik pred lanskim božičem predčasno izpuščena dva obsojenca z veliko manjšimi zdravstvenimi in psihičnimi težavami.

B.

5. Po določbi 417. člena ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, in bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

6. Iz zdravniškega poročila Zavoda za prestajanje kazni zapora na Dobu z dne 27. 10. 2011 izhaja, da so obsojenemu F. F. ob nastopu kazni zapora na Dobu diagnosticirali sladkorno bolezen. Zaradi bolezni je bil napoten k diabetologu, kjer se tudi redno vodi. Glede na izvid diabetološke ambulante, ki ga je prošnji priložil obsojeni, je bila sladkorna bolezen tipa 2 pri obsojencu ugotovljena v aprilu 2010, v juniju 2010 pa je bil uveden v terapijo z inzulinom.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sladkorna bolezen, ki je bila obsojencu diagnosticirana ob nastopu kazni, sicer predstavlja novo okoliščino, ki pa ni take narave, da bi očitno pripeljala do milejše obsodbe. Obsojeni v prošnji sam izpostavlja, da jemlje kot sladkorni bolnik trikrat na dan odmerke inzulina in druga zdravila. To pomeni, da mu je med prestajanjem kazni zagotovljena primerna in zadostna zdravstvena oskrba, ne glede na to, da gre za doživljenjsko bolezensko stanje. Iz zdravniškega poročila tudi ne izhaja, da bi bilo obsojenčevo prestajanje kazni zaradi sladkorne bolezni kakorkoli otežkočeno ali onemogočeno. Ne glede na to, da je bila obsojencu sladkorna bolezen diagnosticirana šele ob nastopu kazni, pa je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot olajševalno okoliščino že upoštevalo dejstvo, da je zdravstveno stanje obsojenca "v določeni meri načeto" (sodba sodišča prve stopnje stran 49). Glede težav s prostato in odvajanjem urina obsojenec ni predložil nikakršnih dokazil, zatrjevane težave pa ne izhajajo niti iz zdravniškega poročila zavoda, zato zahteva za izredno omilitev tudi iz tega razloga ne more biti utemeljena.

8. Tudi subjektivno prepričanje obsojenca, da je že prestal celotno zaporno kazen (glede na poročilo o obnašanju je dne 1. 12. 2011 prestal 51 % kazni), ni okoliščina, ki bi lahko pripeljala do milejše obsodbe.

Posega v pravnomočno izrečeno kazen ne upravičujejo niti navajanja obsojenca, da mu zavod ne more nuditi uravnoteženega načina življenja, da je bil preseljen v blok V med zdrave obsojence in polemiziranje glede izpolnjevanja pogojev za predčasni odpust. 9. Ob ugotovitvi, da pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo obsojenca za izredno omilitev kazni zavrnilo (šesti odstavek 419. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila stroškov.