Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica je sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, čeprav ni v celoti izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice (ni imela opravljenega tečaja za delo s predšolskimi otroki). Tožena stranka je kljub temu z njo sklenila delovno razmerje, kar pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z zakonsko zahtevo po izobrazbi za navedeno delovno mesto. Tožnica se je zaposlila pri toženi stranki dejansko štiri leta po uveljavitvi ZVrt. Zato zanjo ne more veljati določba 2. odstavka 58. člena ZVrt, ki se nanaša le na delavce, ki so bili v delovnem razmerju pri toženi stranki na dan 15.3.1996. Iz tega razloga odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila zakonita.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Ugotovitev direktorja tožene stranke z dne 4.3.2003 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice se odpravi.
Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4.3.2003, in ji še traja, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v roku 8 dni pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče nadomestilo plače kot bi delala od 4.3.2003 dalje do vrnitve na delo v mesečnem bruto znesku 186.780,50 SIT, in ji izplačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od bruto zneskov nadomestila plače pa odvesti pripadajoče prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 129.750,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.
Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 54.020,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločitve direktorja tožene stranke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice; ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 4.3.2003 in ji še traja, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji vpisati v delovno knjižico zaostalo delovno dobo, za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče nadomestilo plače od 4.3.2003 dalje do vrnitve na delo v mesečnem bruto znesku 186.780,50 SIT, ji izplačati neto znesek plače z zamudnimi obrestmi ter odvesti dohodnino in prispevke od obračunane bruto plače, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni in v medsebojnem nasprotju. Ravnatelj tožene stranke je sklenil z njo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zaradi nujnih potreb delovnega procesa, čeprav za delo pomočnice vzgojiteljice ni imela ustrezne strokovne izobrazbe. Pri sklepanju pogodb o zaposlitvi se smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Sklenitev sporne pogodbe o zaposlitvi je bila zaradi spregleda njene strokovne izobrazbe prepovedana za toženo stranko, ne pa za njo kot delavko, ki je nastopila z delom pri toženi stranki dne 1.2.2000. Zato lahko morebitne posledice glede sklenitve takšne pogodbe zadenejo le toženo stranko. V času delovnega razmerja, ko je dejansko opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, ni bil predlagan nikakršen aneks k pogodbi o zaposlitvi zaradi pridobitve ustrezne izobrazbe. V tej zvezi tudi ni prejela nobenega pisnega navodila ali odredbe, da mora opraviti poklicni tečaj, ki so ga opravljale nekatere njene sodelavke, ki so končale srednjo izobrazbo na trgovski, frizerski in podobni šoli. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica vedela, da za delovno mesto pomočnice vzgojitelja ni imela ustrezne strokovne izobrazbe. Na to dejstvo je bila opozorjena že s strani prejšnjega delodajalca, s katerim je sklepala delovno razmerje za določen čas in imela temu ustrezno določeno višino plače. Tožnica bi morala imeti pridobljeno izobrazbo v skladu z določbo 40. čl. Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur. l. RS, št. 12/96) in sicer ob izobrazbi gimnazijskega maturanta opravljen še tečaj za delo s predšolskimi otroki. Čeprav je v času zaposlitve študirala na visoki strokovni šoli, smer predšolska vzgoja, navedeno ni zadostovalo za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice po datumu 15.3.2003, ko se je v skladu z določbo 2. odst. 58. čl. ZVrt izteklo predhodno sedem letno obdobje za pridobitev manjkajoče izobrazbe. Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v skladu z okrožnico pristojnega ministrstva ter določbo 2. odst. 58. čl. ZVrt izdala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem v izpodbijani sodbi ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: V skladu z določbo 40. čl. ZVrt opravlja med ostalim vzgojnovarstveno dejavnost tudi pomočnik vzgojitelja, ki mora imeti srednješolsko izobrazbo po izobraževalnih programih za področje predšolske vzgoje ali zaključeno gimnazijo in poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki. Po določbi 1. odst. 58. čl. ZVrt lahko delavec opravlja delo pomočnika vzgojitelja, če ima na dan uveljavitve zakona (15.3.1996) končano ali 4 letno srednjo šolo in 5 let delovnih izkušenj v predšolski vzgoji, ali šolo za varuhe in 10 let delovnih izkušenj v predšolski vzgoji. Po 2. odst. 58. čl. ZVrt delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve zakona nimajo izobrazbe, določene za pomočnika vzgojitelja, morajo le-to pridobiti najkasneje v sedmih letih, če ne jim preneha delovno razmerje. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice dne 1.2.2000. Čeprav ni v celoti izpolnjevala izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice (ni imela opravljenega tečaja za delo s predšolskimi otroki), je tožena stranka kljub temu z njo sklenila delovno razmerje, kar pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z zakonsko zahtevo po izobrazbi za navedeno delovno mesto. Vendar je v konkretnem primeru odločilno, da se je tožnica zaposlila pri toženi stranki dejansko štiri leta po uveljavitvi ZVrt. Zato za njo ne more veljati določba 2. odst. 58. čl. ZVrt, ki se nanaša le na delavce, ki so bili v delovnem razmerju pri toženi stranki na dan 15.3.1996. Iz tega razloga odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila zakonita. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz listinskih dokazov, zaradi česar pri svoji presoji glede zavrnitve zahtevka za odpravo prenehanja pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in priznanju pravic iz delovnega razmerja tožnice, ni pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. in 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožničinim zahtevkom, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Ob ugotovitvi, da je tožnica v sporu s svojimi zahtevki v celoti uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ji je v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95 - 70/03) priznalo za udeležbo pooblaščenke na naroku glavne obravnave dne 3.12.2003 300 točk (tar. št. 15/3 a OT), za urnino 150 točk (7/1 čl. OT), za pripravljalno vlogo z dne 12.1.2004 225 točk (tar. št. 15/2 OT), za udeležbo pooblaščenke na naroku glavne obravnave dne 21.1.2004 150 točk (tar.št. 15/3 b OT), za urnino 100 točk, to je skupaj 925 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT točko (15/1 čl. OT) ter 20 % DDV znaša 120.250,00 SIT. K temu znesku se tožnici prizna tudi stroške takse za tožbo in sodbo, to je 2 x 4.750,00 SIT, kar skupno znaša 129.750,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji, ki so naloženi v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče ni priznalo predlaganih prevoznih stroškov pooblaščenke za udeležbo na glavnih obravnavah ter odsotnost iz pisarne zaradi potovanja iz Ljubljane v Celje in nazaj, saj je tožnica imela možnost najeti pooblaščenca iz območja sedeža sodišča. Stroški odvetnika, ki ga stranka izbere izven svojega prebivališča in sedeža sodišča, namreč ne predstavljajo potrebne stroške v smislu določbe 155. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s pritožbenim uspehom priznalo stroške za vloženo pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT), administrativne stroške v višini 4 točke, to je skupaj 379 točk kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko in 20 % DDV znaša 49.270,00 SIT oz. ob priznani taksi za pritožbo v znesku 4.750,00 SIT, skupaj 54.020,00 SIT pritožbenih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev o stroških ima podlago v določbah 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.