Jedro

210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR.

Preužitkarske pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD).

Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 1.563.572,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Revidentka trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka meni, da ni podan temelj za uporabo navedene določbe, saj niso podani bistveni elementi, ki so pomembni za presojo, ali gre za neopravičeno pridobitev ali ne. Sodišče druge stopnje je pri presoji napačno delilo premoženje na tisto, ki je bilo izročevalčevo, in tisto, ki je bilo tožnikovo. Za tako delitev, z vidika tožene stranke, ni prav nobene podlage. Toženka je celotno premoženje prevzela od očeta kot celoto, prevzem pa je bil vezan na izpolnjevanje obveznosti. Posel je bil tvegan. Sklicevanje sodišča druge stopnje na V. točko pogodbe je neutemeljeno, saj gre za zapis zaradi odmere davka. Ne glede na to pa toženka trdi, da ji je oče izročil svoje premoženje. Izročevalec je bil zemljiškoknjižni lastnik tega premoženja in že zato je neprimerno govoriti, da "je prešlo premoženje tožnika v premoženje toženke". Če pa je tožnik očetovo premoženje izboljšal, je bil obogaten oče in ne toženka. Toženka nadalje zavrača ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bilo premoženje, ki je bilo izročeno toženki, obogateno za vlaganja v obsegu darila. Če bi toženka že bila prisiljena izročeno premoženje deliti, bi bilo treba po načelu pravičnosti poračunati tožnikov zahtevek do očetovega premoženja z njenimi pogodbenimi obveznostmi do očeta. Njene obveznosti, kot je razvidno iz listin, pa so bistveno presegale tožnikova vlaganja. Revidentka poudarja, da je oče izročil del premoženja tožniku z darilno, toženki pa z izročilno pogodbo. Vsaka od strank pa je očetu tudi nekaj dala. Tožnik mu je izboljšal nepremičnino, toženka pa mu je pomagala na starost. Zato ni dopustno z verzijskim zahtevkom posegati v izročeno premoženje. Za prehod premoženja od izročevalca na toženko je obstajala trdna pravna podlaga, poleg tega pa na strani toženke ni podana neopravičena obogatitev. Vrednost premoženja, za katerega naj bi bila brez pravnega temelja obogatena, je namreč odplačala oz. preplačala, zato bi bila, v primeru, da bi sedaj morala vračati tožniku tisto, kar je prejela na podlagi čistega pravnega posla, pravzaprav ona prikrajšana. To pa pomeni, da bi bil lahko pasivno legitimiran za verzijski zahtevek v danem primeru le oče pravdnih strank, proti kateremu pa je sodišče prve stopnje že prej tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnilo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo toženke zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži v plačilo stroške revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta o sporu pravilno odločili.

Tožena stranka ima sicer prav, da 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanu ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR. Vendar pa specifičnost družinskopravnih in dednopravnih razmerij, ki so obstajala med pravdnima strankama in njunim očetom, v obravnavanem primeru terja enako odločitev.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je tožnik vlagal v očetovo nepremičnino zato, ker je upravičeno mislil, da bo enkrat njegova, s tem pa se je strinjala tudi toženka (njegova sestra). Te dejanske ugotovitve niso več predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Očetove nepremičnine tožnik ni pridobil, ker jo je oče z "izročilno" pogodbo dne 16.5.1985 izročil toženki. V tej pogodbi si je oče izgovoril preužitek. Pogodba ni bila sklenjena pred sodnikom.

Takšne pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). V izročilni pogodbi izročevalec, kljub temu, da je pogodba pretežno neodplačna, pogosto izgovori zase dajatve, navedene v 111. členu ZD. To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja. Izročilna pogodba po 106. členu ZD je namreč sredstvo, s katerim pride do razdelitve premoženja za življenja zapustnika in tako izročeno premoženje ob njegovi smrti ne sodi v zapuščino. Zato se morajo z njo strinjati vsi potomci. Tožnik ni bil stranka "izročilne" pogodbe z dne 2.10.1986, čeprav bi po 106. členu ZD takšno vlogo moral imeti. Edina "univerzalna" pravna naslednica je torej toženka.

Zato je sodišče materialnopravno pravilno ravnalo, ko je ugotavljalo, ali je navedena pogodba kljub zatrjevani tveganosti deloma neodplačna. Obseg ugotovljene neodplačnosti pa je prav tako del dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni več predmet preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). V tem obsegu ima toženka enak položaj kot bi ga imela, če bi bila edina dedinja. Nanjo je zato prešla tudi obveznost plačila terjatve, ki jo je imel tožnik proti pokojnemu očetu (to je bil tudi razlog za zavrnitev zahtevka proti njemu). Zato toženka neutemeljeno izpodbija svojo pasivno legitimacijo. Upnik proti pogodbeni stranki izročilne pogodbe mora imeti v takšnem primeru enak položaj kot upnik proti univerzalnemu nasledniku.

Če pa je tako, odločitev ne more biti drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Toženka neutemeljeno zahteva pobotanje svojih izdatkov za očeta z vlaganji tožnika. Za razsojo je pomembno razmerje med vrednostjo neodplačnega dela pogodbe in tožnikovimi vlaganji, in ne med vrednostjo toženkinih stroškov v zvezi z oskrbo očeta in vrednostjo tožnikovih vlaganj. Toženka je oskrbovala očeta iz odplačnega dela izročilne pogodbe, ki je ostal nedotaknjen. Darilna pogodba med očetom in tožnikom glede stanovanja v prvem nadstropju sporne hiše pa ima povsem drugo podlago, ki na odločitev v tem sporu ne more vplivati.

V odgovor na revizijske trditve o tveganosti pogodbe, pa revizijsko sodišče končno še dodaja, da je bilo toženkino tveganje pri sklepanju pogodbe z očetom gotovo manjše kot bi bilo, če izročena nepremičnina ne bi bila obogatena s tožnikovimi vlaganji. Tudi pri prodaji nepremičnine je toženka zaradi tožnikovih vlaganj lahko dosegla višjo kupnino. Da je nepremičnino odsvojila, je sodišče prve stopnje ugotovilo (iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je sklenila prodajno pogodbo že leta 1986 - l. št. 79 spisa).

Revizija tako ni utemeljena. Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Tožeča stranka je sicer odgovorila na revizijo, vendar pa v njej ne navaja ničesar, kar bi lahko prispevalo k rešitvi te zadeve in je bil zato kot takšen nepotreben, zato mora tudi sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena v povezavi s 155. členom ZPP).