Jedro

Če je Slovenski državni holding zavezanec za plačilo odškodnine na podlagi tranzicijske zakonodaje ZPVAS, so na drugi strani člani agrarne skupnosti, ki jim ni mogoče vrniti pravic v naravi, lahko upravičeni le do odškodnine zanje po določbah ZSOS, torej v obveznicah in ne v denarju.

Izrek

I. Revizija A.A. in B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS) s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevajo plačilo odškodnine v skupni višini 2.032.593,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2008. 2. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo njihov primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Najprej zato, ker ponovno vzpostavljena agrarna skupnost v letu 1994 ni istovetna agrarni skupnosti, ki je obstajala v času podržavljenja, nadalje pa tudi zato, ker tožniki s tem zahtevkom zahtevajo plačilo odškodnine v denarju in ne v obveznicah, ki jih izdaja tožena družba.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Strinjalo se je z obema sklopoma razlogov sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka zoper odločitev pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno odločanje. Povračila stroškov opredeljeno ne zahteva. V pretežni meri izpodbija razloge sodišč nižjih stopenj glede izključene istovetnosti in nasprotuje zaključku, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 413/2008, na katero sta se sklicevali sodišči nižjih stopenj. Opozarja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh njenih bistvenih pritožbenih navedb glede tega vprašanja. Izpostavlja tudi pravilo ZPVAS, da se odškodnina v primeru nevračila v naravi uveljavlja na podlagi splošnih odškodninskih predpisov, kar je po njenem mnenju Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki določa izplačilo odškodnine v denarju in ne v obveznicah.

5. Tožena družba na vročeno revizijo odgovarja in primarno predlaga njeno zavrženje zaradi neizpolnjevanja oznak in kriterija vrednosti spornega predmeta, podrejeno pa njeno zavrnitev. Povračila stroškov opredeljeno ne zahteva. Pogoj istovetnosti po njenem mnenju zahteva tudi enaka lastniška razmerja, ne zgolj iste člane oziroma njihove pravne naslednike. Opozarja, da ZPVAS ni izrecno določil zavezanca za plačilo odškodnine, pač pa je to z interpretacijo pravne ureditve storila sodna praksa (izpostavlja odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 553/2001 in II Ips 206/2009), kar narekuje tudi način izplačila odškodnine - v obveznicah.

6. Sodišče prve stopnje je revizijo v pretežni meri, razen kolikor se nanaša na tožnika A.A. in B.B., zavrglo.

O njeni dovoljenosti

7. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da revizija ni bila dopuščena in da so tožniki vložili direktno revizijo. To izhaja iz poimenovanja vloge in iz njene vsebine.

8. Na strani tožnikov nastopa 146 oseb. Določitev vrednosti spornega predmeta se pri denarnih zahtevkih ravna po njihovi višini (prvi odstavek 39. člena ZPP in 45. člen ZPP), zato navedbe toženke, da revizija ni dovoljena že zato, ker tožniki niso navedli vrednosti spornega predmeta za posameznega tožnika, ne držijo. Od tožbenega zahtevka, o katerem sta odločili sodišči nižjih stopenj, pa je odvisno, ali se sporna vrednost ugotavlja za vsakega tožnika posebej po enakem deležu ali pa je sporna vrednost celoten zahtevan in izpodbijan znesek. Tožniki so zahtevek postavili kot člani Agrarne skupnosti meščanske korporacije ... in skupno zahtevali 2.032.593,00 EUR. Po oceni revizijskega sodišča skupno postavljeni tožbeni zahtevek zadošča za sklep, da tožniki zahtevajo izpolnitev skupne, torej solidarne obveznosti. Vsak solidarni upnik pa ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti (prvi odstavek 407. člena OZ). Za dovoljenost revizije zato zadošča, da jo vlagata le dva od solidarnih tožnikov, saj lahko izpodbijata celotno vtoževano in pravnomočno zavrnjeno obveznost. O njeni utemeljenosti

9. Tožniki zahtevajo plačilo odškodnine po ZPVAS. Ta v 10. členu določa, da člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. O zavezancu in načinu plačila odškodnine ZPVAS nima natančnejših določb, zato mora odgovore izoblikovati sodna praksa.

10. Tudi ZPVAS predstavlja enega od denacionalizacijskih predpisov,(1) to je predpisov, ki jih ima v mislih 2. člen Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS).(2) Določilo 10. člena ZPVAS, ki napotuje na odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih, je zato treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne pomeni odškodnine v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije.(3) ZSOS pa je že veljal ob sprejetju ZPVAS v letu 1994 in kot splošnega zavezanca za poravnavo obveznosti upravičencem po predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja, določil Slovenski odškodninski sklad, sedaj toženo družbo. To najprej narekuje obveznost tožene družbe plačati odškodnino po 10. členu ZPVAS in razlago, da ta ureja le način ugotavljanja odškodnine.(4) Ta se določi po splošnih predpisih in ne po zapletenih metodologijah in podzakonskih podlagah, kot jih vsebuje Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

11. Če je tožena družba zavezana za plačilo na podlagi denacionalizacijske zakonodaje, konkretno ZSOS, pa so na drugi strani tudi tožniki lahko upravičeni do odškodnine le po njegovih določbah. Za izpolnjevanje nalog iz 2. člena tega zakona tožena družba izdaja obveznice in druge vrednostne papirje ter upravlja in razpolaga z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v skladu z zakonom, ter izroča obveznice upravičencem na podlagi pravnomočne odločbe (prvi odstavek 6. člena ZSOS). To pa narekuje tudi nadaljnji sklep, da upravičenci po 10. členu ZPVAS odškodnine ne morejo prejeti v denarju in da je nasprotno stališče tožnikov zmotno.

12. Ker za zavrnitev obravnavanega tožbenega zahtevka zadošča že pravilnost enega sklopa razlogov, je Vrhovno sodišče revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP), na revizijske razloge v zvezi z drugim sklopom, to je glede istovetnosti prvotne in ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, pa ni odgovarjalo.

13. O stroških postopka ni odločalo, saj nobena od strank ni postavila opredeljene zahteve za njihovo povračilo.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/97. (2) S tem zakonom se ustanovi sklad, ki je finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po zakonu o denacionalizaciji, zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja (v nadaljnjem besedilu: upravičenci). Edini ustanovitelj sklada je Republika Slovenija.

(3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2009. (4) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 553/2001.