Jedro

Obstoj obnovitvenega razloga iz 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B je možno izkazati le s takšnimi okoliščinami, ki bi pripeljale do drugačne odločitve o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca in s tem v zvezi tudi do drugačne odločitve o denacionalizaciji, če bi obstajale in bile znane ter uporabljene v prejšnjem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 462/2000-10 z dne 18.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.9.2000, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S 1. točko izreka navedene odločbe je tožena stranka ugodila pritožbi D.T. (v nadaljevanju prizadeta stranka) in odpravila sklep Upravne enote D. z dne 14.2.2000, s katerim je bila na predlog tožeče stranke dovoljena obnova denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo Skupščine občine D. z dne 28.10.1994, z 2. točko izreka pa je zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka. Upravna enota D. je z navedenim sklepom dovolila obnovo denacionalizacijskega postopka v zvezi s postopkom reševanja predhodnega vprašanja ugotovitve državljanstva za pokojnega R.K., pri čemer se je sklicevala na verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionaliciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98, v nadaljevanju ZDen-B).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je sporno stališče, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. Po tem stališču naj bi v postopku denacionalizacije ne bilo mogoče izpodbijati ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, ker se ta odločba ne izda v postopku denacionalizacije, pač pa v drugem upravnem postopku pri drugem upravnem organu. Po presoji pritožbenega sodišča pa je takšno stališče tožene stranke v nasprotju z določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, po kateri je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Obnovo postopka po navedeni določbi ZDen-B je dopustno predlagati v roku šestih mesecev po uveljavitvi ZDen-B. Po določbi 2. odstavka 23. člena ZDen-B lahko takšen predlog vložijo stranke v postopku, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec, obnovo postopka pa lahko uvede po uradni dolžnosti tudi organ, ki je izdal denacionalizacijsko odločbo. Tožena stranka je kršila določbe 23. člena ZDen-B, ko je odpravila navedeni sklep Upravne enote D. in zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ker izhaja iz podatkov v upravnih spisih, da je predlog vložila tožeča stranka kot upravičena oseba znotraj zakonsko določenega roka. V postopku denacionalizacije ima tožeča stranka možnost ugovora zoper ugotovljeno državljanstvo upravičenca, ker ji to omogoča določba 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen.

V pritožbi uveljavlja prizadeta stranka vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in tožbo zavrne. Navaja, da so bili med denacionalizacijskim postopkom izvedeni vsi pravno pomembni dokazi. Vsi upravni organi, ki so sodelovali v denacionalizacijskem postopku, so pravilno in popolno ugotovili dejansko stanje. Na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji je bil izveden zapuščinski postopek po pokojnem R.K.. M.J. je bila njegova dedinja in je podedovano premoženje tudi že prodala. Sedaj pa je tudi že pokojna. Zaradi tega tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe.

Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Pravilno je uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbe 23. člena ZDen-B in na stališče, da je po navedenih določbah ZDen-B dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo tudi iz razloga, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Z uveljavitvijo ZDen-B je namreč takšen razlog, ki je določen v 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B, postal obnovitveni razlog zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Takšna razlaga izhaja iz zakonske dikcije določbe 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, ki se izrecno nanaša na nepravilnosti pri izdaji pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu, kar pomeni, da je obstoj tega obnovitvenega razloga možno izkazati le z takšnimi okoliščinami, ki bi pripeljale do drugačne odločitve o državljanstvu upravičenca in s tem v zvezi tudi do drugačne odločitve o denacionalizaciji, če bi obstajale in bile znane ter uporabljene v prejšnjem postopku.

Po določbah 23. člena ZDen-B je državni pravobranilec uvrščen med upravičene predlagatelje, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/89 z dne 6.11.1998), pa je začel teči šestmesečni zakonski rok za vložitev predloga za obnovo postopka naslednjega dne po objavi navedene odločbe. Glede na navedeno in po podatkih spisa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vloga, ki je vložena dne 5.5.1999, pravočasna vloga upravičene osebe.

Pritožbeni ugovori, da v denacionalizacijskem postopku ni prišlo do kršitev in da naj bi bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, so neupoštevni, ker v obravnavani zadevi niso sporna vprašanja pravilnosti denacionalizacijskega postopka, pač pa vprašanje, ali je v postopku za dovolitev obnove tega denacionalizacijskega postopka tožena stranka pravilno uporabila določbe 23. člena ZDen-B. Ker je postopek za dovolitev obnove bil uveden na predlog tožeče stranke, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi tožeča stranka ne imela pravnega interesa za tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo prizadete stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.