Jedro

Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja (zunaj)zakonske zveze v posebno premoženje enega od njiju je potrebno presojati na podlagi določb ZZZDR (ki se nanašajo na skupno premoženje) in ne (obligacijskih) določb o neupravičeni obogatitvi.

Tako za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih (skupnih) vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, pa je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost takšnega premoženja (npr. nepremičnine) povečala in za koliko. Zgolj z ozirom na takšno povečanje vrednosti premoženja (nepremičnine) lahko sodišče nato odloča o utemeljenosti v zvezi z njo postavljenih denarnih zahtevkov.

Vlaganje (denarnih sredstev) v nepremičnino še ne pomeni, da se je v isti višini povečala tudi vrednost le-te.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Litiji je s sodbo z dne 11. 5. 2017: - ugodilo delu ugotovitvenega tožbenega zahtevka, v skladu s katerim v skupno premoženje pravdnih strank spadajo vlaganja v višini 1.190,00 EUR v nepremičnino z ident. št. 0000 k.o. X (posamezni del št. 1 v stavbi št. 000 k.o. X), pri čemer znaša delež vsake od pravdnih strank 50 % (1/2), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-dneh plačati znesek 595,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2016 do plačila (vse I. točka izreka), - zavrnilo del ugotovitvenega tožbenega zahtevka, v skladu s katerim v skupno premoženje pravdnih strank spadajo vlaganja v višini 18.810,00 EUR v nepremičnino z ident. št. 0000 k.o. X (posamezni del št. 1 v stavbi št. 000 k.o. X), pri čemer znaša delež vsake od pravdnih strank 50 % (1/2); prav tako je zavrnilo zahtevka na plačilo zneska 9.405,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2011 do plačila) in zakonskih zamudnih obresti od zneska 595,00 EUR od 8. 9. 2011 do 19. 7. 2016 (vse II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh od prejema sodbe plačati pravdne stroške v znesku 1.434,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se, razen v delu, ki vsebuje ugotovitev, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju 50%, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zoper sodbo v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi pravno zmotno zahtevek presojalo na podlagi 48. člena SPZ kot obligacijski zahtevek nekoga, ki od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Pojasnjuje, da sta bili pravdni stranki v času skupnih vlaganj zakonca. Predmet skupnega premoženja je povečana vrednost nepremičnine, ki je zaradi njih nastala (sklicuje se na II Ips 846/2008). Poudarja, da je delitev skupnega premoženja stvarno pravno vprašanje, ki ne zastara. Ker se je sodišče postavilo na napačno materialnopravno izhodišče, je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog, zaradi katerega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi sicer naj bi sodišče iz izvedenih dokazov naredilo napačne zaključke in zmotno ugotovilo dejansko stanje (kar v nadaljevanju pritožba pojasnjuje). Ustaljeno stališče sodne prakse naj bi bilo, da je treba pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Ker je zmotno kot skupno premoženje ugotavljalo zgolj vlaganja, je sodišče zmotno presodilo pomembnost posojila, ki ga je v času trajanja zakonske zveze prejel tožnik.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (s stroškovno posledico). Stališče sodišča, da je tožbeni zahtevek obligacijski in da je zato lahko utemeljen le do višine porabljene vrednosti obeh strank za adaptacijo stanovanja, naj bi bilo napačno. Sodišče je pri svojem odločanju napačno interpretiralo določbo 48. člena SPZ, pri tem pa prezrlo 190. člen OZ. Iz omenjene določbe izhaja uveljavitev obogatitvenega principa, ki v konkretni zadevi pomeni, da bi bila toženka kot lastnica nepremičnine ID znak 0000, v katero so bila opravljena vlaganja, dolžna vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano več vrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožnik vložil v nepremičnino (pritožba se sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 879/2012 z dne 19. 12. 2012 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011). Sama je v svojem odgovoru na tožbo z dne 12. 10. 2016 opozorila, da dejstvo, da se v nepremičnino vložijo določena denarna sredstva, še ne pomeni, da se zaradi tega poveča tudi vrednost same nepremičnine, saj je potrebno upoštevati tudi obrabo oziroma poslabšanje. Sodišče navedenega ni upoštevalo. Vrednost nepremičnine oziroma dosežena korist toženke se zaradi vložka 1.190,00 EUR, ki ga je štelo sodišče za dokazanega, ni povečala za enako vrednost. 6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožnik upravičeno poudarja, da je potrebno pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč (darilo) sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Drugačen zaključek je moč narediti le v primeru, ko eden od njiju zatrjuje drugače in (v primeru njihovega prerekanja) te trditve tudi dokaže.1 Ker je v obravnavani zadevi toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2016 (sama) jasno navedla, da jima je (torej njej in tožniku) okna, vrata, kuhinjo in mizo podaril njen brat A. A., sodišče prve stopnje ni imelo podlage za podajo (tudi sicer neprepričljive2) ocene, da naj bi šlo v tem oziru (zgolj) za darilo toženki.

9. Kot je to v svojih odločbah pojasnilo že Vrhovno sodišče RS,3 je potrebno vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja (zunaj)zakonske zveze v posebno premoženje enega od njiju presojati na podlagi določb ZZZDR (ki se nanašajo na skupno premoženje)4 in ne (obligacijskih) določb o neupravičeni obogatitvi. Tako za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih (skupnih) vlaganj5 v posebno premoženje drugega zakonca, pa je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost takšnega premoženja (npr. nepremičnine) povečala in za koliko. Zgolj z ozirom na takšno povečanje vrednosti premoženja (nepremičnine) lahko sodišče nato6 odloča o utemeljenosti v zvezi z njo postavljenih denarnih zahtevkov.

10. Obe pritožbi (pa čeprav sta (smiselno) naperjeni zoper različna dela meritorne odločitve) tako pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje (ki je iz tega razloga neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog po postavitvi izvedenca gradbene stroke7) pri odločanju o tožbenem zahtevku izhajalo iz zmotnega naziranja, da je v tem oziru pomembna zgolj vrednost vlaganj. Tožnik je v pritožbi nadalje (v skladu z ugotovitvami iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe) pravilno opozoril na pomen (z njegove strani že v tožbi zatrjevanega) povečanja vrednosti nepremičnine za presojo utemeljenosti njegovega (denarnega) zahtevka, toženka pa (podobno kot je to storila v odgovoru na tožbo8) na okoliščino, da vlaganje (denarnih sredstev) v nepremičnino še ne pomeni, da se je v isti višini povečala tudi vrednost le-te.

11. Ker posledično sodišče prve stopnje tako tožnikovih trditev o obstoju (in višini) povečane vrednosti toženkinega stanovanja (ki naj bi bila rezultat skupnih vlaganj obeh pravdnih strank) kot tudi toženkinih (v zvezi z njimi postavljenih) ugovorov ni (dokazno) presojalo, je bilo potrebno obema pritožbama že iz tega razloga ugoditi,9 izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP10).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1087/2008 z dne 16. 12. 2009. 2 Saj jo utemeljuje zgolj z ugotovitvijo, da tožnica za (s tem povezana) dela ni plačala nič. 3 Glej npr. odločbe II Ips 846/2008 z dne 16. 4. 2009, II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015 in II Ips 225/2015 z dne 15. 9. 2016. 4 Konkretno določb 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami). 5 Ki se lahko kažejo kot vrednost fizične pomoči oziroma plačil za material in delo (glej odločbo VS RS II Ips 846/2008 z dne 16. 4. 2009). 6 Ob upoštevanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. 7 Slednjega je tožnik že v tožbi predlagal tako za ugotovitev vrednosti adaptacij toženkinega stanovanja kot posledično povečanje njegove vrednosti. 8 V katerem je ugovarjala s strani tožnika zatrjevanemu povečanju vrednosti stanovanja (20.000,00 EUR), poudarila, da je potrebno upoštevati tudi njegovo obrabo ter da vložitev denarnih sredstev v nepremičnino ne pomeni, da se iz tega razloga za isto vrednost poveča tudi vrednost le-te. 9 In se to sodišče iz tega razloga do ostalih pritožbenih navedb obeh pravdnih strank ni opredeljevalo. 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.