Jedro

Nov dokaz je lahko „navedba“ ali „element“, torej ne le listinski dokaz, temveč tudi ustne navedbe.

Razlog za prvotno zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bilo stališče toženke, da sprememba vere, na katero se sklicujejo tožniki, ni pristna. Zato vsaj na prvi pogled ni jasno, zakaj dolgotrajnejša in stalna udeležba pri aktivnostih verske skupnosti, ki naj bi ji tožniki zdaj pripadali, ne bi mogla vplivati na odločitve, posebno, ker so navedbe v tej smeri podprte z ustreznim listinskim dokazom.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-361/2016/55 (1312-02) z dne 4. 10. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, v nadaljevanju toženka, je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevke tožečih strank, v nadaljevanju tožnikov, za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ob tem je zahtevke tožnikov, to je staršev in dveh mladoletnih otrok, v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, združila v enoten postopek.

2. V obrazložitvi sklepa toženka povzema dokumentacijo upravne zadeve, iz katere je razvidno, da so tožniki predhodno v Republiki Sloveniji (dne 6. 2. 2018) že vložili prošnjo za mednarodno zaščito, katero je toženka z odločbo z dne 27. 3. 2017 zavrnila. Zoper njo so tožniki sprožili upravni spor. Naslovno sodišče je sprva tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Po pritožbi na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pritožbi toženke ugodilo in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije razveljavilo, pa je v ponovljenem postopku tožbo tožnikov zavrnilo. Slednjo so tožniki nato neuspešno izpodbijali pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Odločba toženke je postala pravnomočna 21. 2. 2018. Tožniki so po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije samovoljno zapustili Azilni dom v Ljubljani. V Republiko Slovenijo so bili nato 5. 9. 2018 vrnjeni na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013, v nadaljevanju Uredba Dublin III, s strani nemških varnostnih organov.

3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da so tožniki 12. 9. 2018 ustno na zapisnik podali prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Zahtevek je toženka zavrgla, saj tožniki ob vložitvi zahteve niso predložili novih dokazov ali navedli novih dejstev v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1. Vsi štirje tožniki so ob podaji zahteve navajali iste razloge, kot že v prošnji za mednarodno zaščito. Povedali so, da se zaradi spremembe vere bojijo vrnitve v Iran, saj bi tam starša gotovo doletela smrtna kazen, nevarnost pa preti tudi otrokoma. Njihova družina v Iranu z njimi noče imeti stika, ker so neverniki. Po samovoljni zapustitvi azilnega doma v Sloveniji so odšli v Nemčijo in tudi tam zaprosili za mednarodno zaščito. V Nemčiji so se redno udeleževali verskih obredov. Redno so molili in brali Biblijo. Druga tožnica je v Nemčiji zbolela zaradi psihičnih težav. Prvi tožnik je ob zaključku podaje zahtevka s strani mld. četrtega tožnika še pavšalno navedel, da so se pred letom dni v Ljubljani dvakrat udeležili protestov pred iranskim veleposlaništvom. Ker so jih posneli, se tudi iz tega razloga boji vrnitve v Iran. Šest dni po podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite so tožniki toženki posredovali še pismo pastorja A.A. iz Protestantske krščanske občine ..., datirano 16. 9. 2018. Iz pisma izhaja, da so tožniki v času bivanja v Nemčiji sodelovali v številnih aktivnostih in programih župnije ter redno obiskovali bogoslužje. Zapisano je tudi, da je druga tožnica zaradi strahu pred vrnitvijo v domovino trpela zelo velike zdravstvene in psihične težave, zaradi katerih je bila napotena na zaprti oddelek psihiatrične klinike v kraju..., kjer je na zdravljenju ostala več tednov zaradi samomorilnih nagnjenj.

4. Toženka ugotavlja, da je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite predložitev novih dokazov oz. navajanje novih dejstev nujno potreben pogoj, ki ga mora zagotoviti prosilec, da se pred pristojnim organom lahko začne postopek in da se meritorno obravnava njegova nova prošnja za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru pa tožniki ob vložitvi zahteve niso predložili novih dokazov ali navedli novih dejstev. Iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je razvidno, da so se sklicevali na iste razloge, kot so jih navedli že ob podaji prve prošnje, kar so tudi sami izrecno navedli. Toženka je že ob odločanju o njihovi prošnji za mednarodno zaščito ugotovila, da zatrjevana sprememba vere ni pristna. Za postopek po 64. in 65. členu ZMZ-1 veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tujca. Pismo pastorja A.A. so tožniki toženki posredovali po vložitvi zahtevkov, kar pomeni, da niso zadostili določbi prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, po katerem morajo biti dokazila predložena skupaj z zahtevkom. Pisma zato toženka ne more šteti kot dokaz, ki bi bistveno povečeval verjetnost, da tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite, poleg tega pa iz pisma ne izhajajo kakšna dodatna dejstva v povezavi z zatrjevano spremembo vere. Zatrjevane psihične težave druge tožnice ravno tako ne predstavljajo novih dejstev in okoliščin, ki bi kakorkoli bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, kot tudi ne povsem pavšalno navajanje prvega tožnika glede protestov, ki naj bi se jih udeležil. Na podlagi vsega navedenega je toženka zahtevo tožnikov zavrgla.

5. Tožniki vlagajo tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pismo pastorja A.A. res nosi datum 16. 9. 2018, vendar pa se nanaša na okoliščine, ki so nastale pred vložitvijo ponovne zahteve in po pravnomočni zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Tudi sicer tožniki z njim še niso razpolagali na dan vložitve zahtevka, za kar pa jim ni mogoče očitati krivde. V pismu opisana nova dejstva in dokazi pomembno povečujejo verjetnost, da tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ni mogoče mimo dejstva, da je bila druga tožnica zaradi spremembe vere ter možnosti vrnitve v izvorno državo v tako hudi psihični stiski, da je bila v Nemčiji hospitalizirana, obenem pa je povedala, da se ji je družina v Iranu odrekla zaradi spremembe vere. Vse to so nove okoliščine, ki bi jih toženka morala upoštevati. Tožniki v postopku odločanja o njihovi prošnji za mednarodno zaščito zaradi spremembe vere niso bili deležni sodne presoje o pristnosti spremembe njihove vere, saj sodišče ni opravilo glavne obravnave, temveč se je zgolj sklicevalo na ugotovitve toženke iz njene odločbe. Sodišče bi jim moralo dati možnost, da v ponovljenem postopku verodostojno dokažejo, da je njihova sprememba vere pristna, nato pa v povezavi s tem preveriti, kako bi bili v primeru vrnitve v Iran preganjani. Sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

6. V odgovoru na tožbo toženka ponovno poudarja, da bi morali tožniki v skladu z določili 64. in 65. člena ZMZ-1 ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Dokazni standardi so v tem postopku zaostreni, dokazno breme pa preneseno izključno na stran tožnikov. Iz zahtevkov tožnikov izhaja, da uveljavljajo iste razloge, ki so jih navedli že v svojih prošnjah za mednarodno zaščito. Pismo pastorja A.A. so tožniki posredovali po vložitvi zahtevka za ponovno uvedbo postopka, ob vložitvi zahtevka se nanj niso sklicevali. Toženka zato pisma ni in ne more šteti kot dokaz. Prav tako iz njega ne izhajajo nobena dodatna dejstva v povezavi z zatrjevano spremembo vere. Toženka obenem kategorično zavrača, da pristnost njihove spremembe vere ne bi bila podvržena sodni presoji, saj je o tem vprašanju dvakrat presojalo Upravno sodišče in dvakrat Vrhovno sodišče. 7. Tožba je utemeljena.

8. ZMZ-1 v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člen ZMZ-1). Novi dokazi in nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde.

9. Postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite po ZMZ-1 je določen v skladu z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/32/EU). Zato je ta direktiva izjemnega pomena za razlago ZMZ-1, saj je Republika Slovenija zavezana k njeni celoviti uveljavitvi v svojem pravnem redu. V zvezi s tem naslovno sodišče ponovno poudarja - kot že v sodbah in sklepih opr. št. U 1805/2008 z dne 10. 12. 2008, I U 861/2009 z dne 1. 6. 2009, I U 2858/2017-5 z dne 5. 1. 2018 - da iz Direktive 2013/32/EU izhaja, da je nov dokaz lahko „navedba“ ali „element“, torej ne le listinski dokaz, temveč tudi ustne navedbe. Ta direktiva tako v prvem odstavku 40. člena določa, da kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici, poda naknadne navedbe ali vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje.

10. Tožnica ima sicer prav, da so za postopke v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v veljavi posebne določbe ZMZ-1, ki dokazne standarde zaostrujejo oziroma dokazno breme za uvedbo takšnega postopka prenašajo na vlagatelja. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Prav to, namreč ali so tožniki v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navedli takšna nova dejstva ali nove dokaze (ni sporno, da listinski dokazi v času ustne podaje zahteve dne 12. 9. 2018 niso bili predloženi), ki bi bistveno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pa je predmet presoje izpodbijanega sklepa.

11. Med strankama ni sporno, da je prvi tožnik ob vložitvi zahtevka podal zelo konkretno izjavo, v kateri je navedel tako ime pastorja kot naslov cerkve v Nemčiji, kjer so vsi tožniki prakticirali krščansko oz. evangeličansko vero v daljšem časovnem obdobju, odkar so zapustili Slovenijo. Sporno ni niti to, da je povedal, da so v cerkev hodili vsak teden ob petkih in nedeljah in da so tam redno molili ter brali Biblijo. To svojo izjavo je tožnik naknadno, vendar še pred izdajo izpodbijanega sklepa, dopolnil še s pisno izjavo pastorja Protestantske krščanske občine ..., A.A., z dne 16. 9. 2018. Ta pisni dokaz v celoti potrjuje navedbe tožnika, da je s celotno družino sodeloval pri aktivnostih in v programih župnije, redno obiskoval bogoslužje in se udeleževal življenja v župniji.

12. Po presoji sodišča je tožnik že z opisano izjavo, ki jo je očitno mogoče šteti za navedbo novih dejstev oziroma sklicevanje na nov dokaz v smislu 64. člena ZMZ-1 (kot ga je treba po povedanem razlagati glede na določbe Direktive 2013/32/EU) zadostil formalnemu pogoju, ki ga za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka določa ZMZ-1. Ker je bil torej temeljni („formalni“) pogoj za vložitev zahtevka izpolnjen, je brez podlage v zakonski ureditvi stališče toženke, da dokaza, predloženega po vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 64. člena, sploh ne more upoštevati. Toženka bi sicer pred vložitvijo tega dokaza lahko odločila na podlagi dejstev in dokazov, ki so ji bili na voljo (torej bi se morala opredeliti zgolj do tožnikove izjave), ker pa je tožnik še pred izdajo izpodbijanega sklepa predložil listinski dokaz, bi se morala toženka do tega dokaza opredeliti. Drugačno ravnanje je po presoji sodišča v nasprotju s temeljnim načelom materialne resnice (8. člen ZUP), ki ga ZMZ-1 ne izključuje oziroma tega vprašanja ne ureja drugače, in organ zavezuje, da ugotovi resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

13. Namen poostrenega dokaznega standarda, na katerega se sklicuje toženka v izpodbijanem sklepu je, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, takšnih torej, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Toženka niti ne obrazlaga, zakaj zatrjevana dejstva in predloženi dokazi niso taki, temveč to zgolj pavšalno zatrjuje. Ob tem sodišče opozarja, da je bil razlog za prvotno zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito stališče toženke, da sprememba vere, na katero se sklicujejo tožniki, ni pristna. Zato vsaj na prvi pogled ni jasno, zakaj dolgotrajnejša in stalna udeležba pri aktivnostih verske skupnosti, ki naj bi ji tožniki zdaj pripadali, ne bi mogla vplivati na odločitve, posebno, ker so navedbe v tej smeri podprte z ustreznim listinskim dokazom. Prav tako ni jasno, zakaj je toženka to udejstvovanje tožnikov (oziroma navedbe o njem) štela za brezpredmetno z vidika njihovih navedb o preganjanju spreobrnjencev v izvorni državi.

14. Tako so ugotovitve toženke, da tožniki ob vložitvi zahtevka niso predložili nobenih novih dokazov oz. navedli nova dejstva, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, deloma napačne, deloma pa pavšalne in premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti. To pomeni kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se vedno šteje za bistveno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, po tretjem odstavku istega člena pa je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

15. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je zato na podlagi prve alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.