Jedro

Po pravni teoriji, podobno je v sodni praksi, domneve nevarnosti ni mogoče ovreči. Nevarnost se po zakonu domneva in to na absoluten način, brez pravice dolžnika, da izpodbije domnevo z dokazom o nasprotnem. Domneva je neizpodbojna, absolutna (iuris et de iure). Zakonsko domnevo narekuje pravna narava in posamezne značilnosti menice kot vrednostnega papirja (ki so izražene v načelih menične pisnosti ali formalnosti, menične inkorporacije, fiksne menične obveznosti, menične strogosti, samostojne obveznosti) in dejstvo, da dolžnik plačilu takšne obveznosti ugovarja.

Izkušnje so pokazale, da že same te okoliščine začetnega značaja v zadostni meri alarmirajo nevarnost pred potencialno, skoraj neizogibno nevarnostjo, ki jo prinašajo, pa bi bilo neprimerno zahtevati od upnika, da poleg njihovega obstoja dokazuje tudi to, da je nevarnost v njegovi konkretni zadevi zares prisotna. Dolžnik mora že ob izdaji menice upniku računati z olajšanim dokazovanjem za upnika pri pridobitvi predhodne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 8. 5. 2013 in dopolnitev ugovora dolžnika z dne 13. 5. 2013 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 29. 4. 2013 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan povrniti upniku stroške ugovornega postopka 972,72 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžnik ugovarjal utemeljenosti zahtevka iz menice iz razloga temeljnega posla, s tem je sam priznal obstoj menice že v ugovoru. Da je dolžnik v zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi 9936/09-381 upniku izdal bianco menice, je med strankama nesporno, kot tudi, da je upnik sam izpolnil preostale sestavine, da blanket postane menica. Jasno je, da je bil sklep o izvršbi In 6/2013 z dne 27. 2. 2013 izdan na podlagi listine, ki izpolnjuje pogoje za menico, kar pomeni, da se domneva nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Napačno je pravno naziranje dolžnika, da lahko z dokazovanjem premoženjskega stanja izkaže, da nevarnost ni podana. Sama dikcija “šteje se, da je podana nevarnost” jasno kaže, da gre za neizpodbojno domnevo. O tem se je enotno izrekla tudi sodna praksa (sklep III Ips 129/2009, VSL I Ip 5473/2012). Predlog za vknjižbo zemljiškega dolga 2.000.000,00 EUR je bil s sklepom Dn 47547/2013 z dne 25. 4. 2013 dejansko zavrnjen, kot je zatrjeval dolžnik. Navedeno med strankama ni bilo sporno, saj je upnik potrdil v odgovoru na ugovor (tudi iz dejstva, da v zemljiški knjigi ni več zavedene plombe Dn 47547/2013, prav tako zemljiški dolg ni bil vknjižen, izhaja, da je postal sklep o zavrnitvi predloga z vknjižbo zemljiškega dolga pravnomočen; v izpisku, ki ga je predložil dolžnik na 13. 5. 2013, je sicer plomba še vpisana, kar pomeni, da sklep o zavrnitvi vknjižbe na navedeni dan še ni bil pravnomočen). Med strankama je bilo nesporno, da je na 40-tih nepremičninah, ki so bile predmet postopka zavarovanja, pravnomočno vpisana zaznamba pridobitve lastninske pravice (izhaja iz predloženih izpiskov). Zaznamba pridobitve lastninske pravice ni bila vpisana samo pri nepremičninah ID znakov: […]. Pri navedenih štirih nepremičninah ima upnik s predlagano predznambo zastavne pravice najboljši vrstni red, kolikor bo predznamba vpisana. Pri teh nepremičninah je zaznamovana prepoved zaradi nedovoljene gradnje. Drži ugovorna navedba, da je dolžnik glede nepremičnine, ki v naravi predstavlja G. h. Z., 13. 5. 2013 podal predlog za izbris zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, kar je potrdil upnik v odgovoru na ugovor. O predlogu za izbris še ni bilo odločeno, saj sta bila 13. 5. 2013 v teku še dva predhodno začeta zemljiška postopka. V zemljiškoknjižnem postopku se odloča po vrstnem redu, ki se določi po trenutku, ko je zemljiška knjiga prejela predlog. Preden ne bo pravnomočno odločeno o navedenih dveh postopkih, sodišče ne bo odločalo o predlogu za izbris zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice. Ker tudi v zemljiškoknjižnem postopku velja načelo dispozitivnosti, lahko dolžnik do odločitve o predlogu za izbris zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice predlog umakne. Dejstvu, da je pri nepremičninah […] vknjižena maksimalna hipoteka v zavarovanje terjatve 80.000,00 EUR v korist P. S. e. d. d.d., dolžnik ni ugovarjal. Prav tako ni nasprotoval, da je v zavarovanje terjatve 40.000,00 EUR v korist B. P. vknjižena hipoteka na nepremičninah […]. Končno ni ugovarjal, da iz izpiska za nepremičnino […] in iz predloga izhaja, da je bil 7. 3. 2013 podan še en predlog za vknjižbo zemljiškega dolga 20.000,00 EUR in da o predlogu še ni bilo odločeno. Dejstvo je, da postane v primeru, če se opraviči pridobitev lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu, upnikovo zavarovanje povsem neučinkovito. Šele, ko bo, če seveda bo, zemljiškoknjižno sodišče pravnomočno izbrisalo zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, bo varovan položaj upnika v smislu, da bo imel s predznambo zastavne pravice na nepremičnini (G. h. Z.) najboljši vrstni red. Šele s trenutkom odločitve v zadevi Dn 140295/2013 bo morda odpadla potreba po zavarovanju tudi s predznambo zastavne pravice na preostalih nepremičninah. Prav tako potreba po zavarovanju z drugoodrejenim sredstvom. Dolžnik se je s tem, ko je zaznamoval vrstni red pridobitve lastninske pravice na kar 40 svojih nepremičninah (glede štirih z zaznambo ni uspel), sam spravil v položaj, ko visoka vrednost nepremičnine v razmerju z zavarovano terjatvijo ne predstavlja zadostnega varstva upnika. Ko bo potekel rok za opravičitev zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice in v tem roku ne bo predlagana vknjižba (ali predznamba) lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu ali ko bo zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice pravnomočno izbrisana, bodo podani pogoji za omejitev zavarovanja v sorazmerju z vrednostjo zavarovane terjatve.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po drugi pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da postopek poteka na podlagi menice z dne 27. 7. 2009 in menične izjave z dne 27. 7. 2009. Glede prve plombe je šlo za postopek Dn 47515/2013, v katerem se je obravnaval predlog za vpis zaznambe vrstnega reda. V času do izdaje sklepa o predhodni odredbi je bila ta zaznamba že pravnomočno dovoljena in vpisana na večini nepremičnin dolžnika, ki jih je navedel upnik v svojem predlogu (na treh ni prišlo do vpisa). Šlo je za pravnomočno izveden vpis in ne za plombo. Glede druge plombe je šlo za postopek Dn 47547/2013, v katerem se je obravnaval predlog za vpis zemljiškega dolga. V času do izdaje sklepa o predhodni odredbi je bil že izdan sklep o zavrnitvi tega vpisa z dne 25. 4. 2013 in posledično na nobeni od nepremičnin dolžnika, ki jih je navedel upnik v predlogu, ni prišlo do vpisa zemljiškega dolga. Prvostopno sodišče nedopustno širi zakonsko dikcijo 258. člena ZIZ, katero bi moralo glede na vsebino razlagati izjemno restriktivno. Do tega, da je potrebno določbo razlagati restriktivno, se prvostopno sodišče ni opredelilo in sklepa v tem smislu ni mogoče preizkusiti. Vprašanje, ki ga prvostopno sodišče s stališčem odpira, presega pomen te zadeve, saj sodna praksa, kot se poskuša v tovrstnih primerih uveljaviti, predstavlja hud in nedopusten poseg v pravice toženih strank (dolžnikov). Prvostopno sodišče ni pojasnilo zakaj bi dikcija “šteje se, da je podana nevarnost” predstavljala neizpodbojno domnevo in je sklep v tem smislu neobrazložen ter ga ni mogoče preizkusiti. Vsebinsko je sicer dikcija “šteje se” bistveno bližje stališču, da gre za izpodbojno domnevo. Prvostopno sodišče se sicer sklicuje na sodno prakso, pri čemer dolžnik opozarja, da dva judikata ne predstavljata sodne prakse. Opozarja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 489/2012 z dne 8. 5. 2012 zavzelo stališče, da domneva nevarnosti iz 258. člena ZIZ ni neizpodbojna. Dolžnik meni, da ta judikat ne predstavlja ustaljene sodne prakse, je pa dejstvo, da so v tem sklepu določno pojasnjeni razlogi o tem zakaj sodišče šteje, da lahko dolžnik izpodbija domnevo iz 258. člena ZIZ. Oba judikata opredeljujeta okoliščine, v katerih je mogoče izpodbiti domnevo nevarnosti iz 258. člena ZIZ. Sodišče je kljub temu zavzelo stališče, da gre za neizpodbojno domnevo. V 258. členu ZIZ ni navedeno, da domneve o obstoju nevarnosti tega člena dolžnik ne sme oziroma ne more izpodbijati. Kolikor bi zakonodajalec to možnost želel apriori izključiti, bi to izrecno navedel v besedilu členov oziroma bi omejil ugovorne razloge. Zakonodajalec tega ni storil, zaradi česar je prvostopno sodišče nedopustno poseglo v dolžnikove človekove pravice in temeljne svoboščine (14, 22, 23, 25 in 33. člen Ustave RS). V primeru, da bi pritožbeno sodišče sledilo stališču prvostopnega sodišča glede neizpodbojnosti domneve, dolžnik uveljavlja, da je 258. člen ZPP v nasprotju z 2., 14., 22., 23., 25. in 33. členom Ustave RS. Kolikor bi bilo slediti stališču, da gre za neizpodbojno domnevo, bi ostal dolžnik, pri katerem ne obstaja nevarnost, da se upnik ne bo mogel poplačati ob zaključku postopka, v neenakopravnem položaju z dolžnikom, pri katerem takšna nevarnost obstaja (14. in 22. člen Ustave RS). Razumen razlog za takšno ureditev ne obstaja. Tudi sodna praksa očitno ni enotna o (ne)izpodbojnosti domneve iz prvega odstavka 258. člena ZIZ. V sodnih odločbah se navaja, da gre za neizpodbojno pravno domnevo, ki pa se je v določenih primerih (ki jih zakon izrecno ne predpisuje), lahko izpodbije. Gre za absurd. Dolžnik podredno predlaga, da sodišče prekine ta postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 258. člena ZIZ. Upnik je predlagal zavarovanje s predhodno odredbo na takšen način, da s kombinacijo dveh popolnoma onemogoča poslovanje dolžnika. Ob upoštevanju načela sorazmernosti bi bilo potrebno sklep o predhodni odredbi bodisi razveljaviti bodisi slediti dolžnikovemu predlogu za alternativno zavarovanje oziroma omejitev. Dolžnik je alternativno predlagal izvedbo zavarovanja na svoji nepremičnini (hotelu) ali na svojih premičninah. Vrednost obojega za večkrat presega upnikovo terjatev. Ker je upnik v predlogu izpostavil nevarnost, ki naj bi mu grozila zaradi zaznambe vrstnega reda, je dolžnik na tej nepremičnini predlagal izbris zaznambe. Sodišče temu ni sledilo. Zavzelo je stališče, da zavarovanja ni mogoče omejiti, ker obstaja možnost, da bo dolžnik umaknil predlog za izbris zaznambe vrstnega reda. Kako naj bi bil upnik v slabšem položaju situacije, v kateri je sedaj, sodišče ni navedlo (dolžnika se dobesedno sili, da izvede prenos nepremičnega premoženja). Sodišče tudi ni dovolilo izvedbe alternativnega zavarovanja na nepremičninah. O tem bo odločilo “kasneje!”. Odločitev prvostopnega sodišča je bila preuranjena. Najkasneje ob odločanju o ugovoru (če ne prej) bi moralo odločiti tudi o alternativnem zavarovanju. Upniku bi moralo biti popolnoma vseeno na katerem premoženju dolžnika ima zavarovanje, saj je pomembna samo vrednost tega premoženja. Dolžnik nima druge možnosti kot da čaka, da bo sodišče izvedlo postopek z izbrisom zaznambe vrstnega reda oziroma se bo odločilo o možnosti alternativnega zavarovanja na premičninah. Nima učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS in 13. člen EKČP), da bi navedeno preprečil. Do okoliščine, da je upnik zamolčal sodišču ključno dejstvo, da je bil zavrnjen predlog za vknjižbo zemljiškega dolga že pred vložitvijo predloga za zavarovanje, se sodišče ni ustrezno opredelilo.

Upnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je domneva nevarnosti, ki jo določa 258. člen ZIZ, neizpodbojna v smislu, da je ni mogoče izpodbiti z dokazovanjem premoženjskega stanja. Prvostopenjsko sodišče dolžniku ni absolutno odvzelo možnosti izpodbijanja domneve nevarnosti, kot skuša prikazati, pač pa je dolžnikove trditve o neobstoju menice presojalo (čemer dolžnik ni ugovarjal) ter tako ugotovilo, da dolžnik s svojimi navedbami ni uspel izpodbiti zakonske domneve. Pri vpogledu v obremenjene nepremičnine ob odločanju o izdaji sklepa o zavarovanju s strani prvostopenjskega sodišča in ob izdaji nadaljnjih sklepov je bilo ob pregledu plomb jasno, da predhodna obremenjenost nepremičnin, ki jih je dolžnik obremenil ob začetku izvršilnega postopka, ki ga je upnik sprožil zoper dolžnika (in kaže na namen izigravanja upnika), onemogoča kvalitetno zavarovanje. Iz tega razloga je upnik posegel tudi po organizaciji za plačilni promet, kar bi mu lahko morebiti nudilo trdnejše jamstvo (ob tem izpostavlja, da na dan vložitve tega odgovora na računu dolžnika še vedno ni dovolj sredstev oziroma se jih ni zadržalo v višini upnikovih terjatev, saj je TRR dolžnika še vedno blokiran, kar izkazuje z izpisom A.). Dolžnik je v bistvenem delu povzročil obremenitev nepremičnine po uvedbi izvršilnega postopka zoper njega in sicer, ko je bil že seznanjen z menično izvršbo in je sklep o izvršbi že prejel. Po prejemu sklepa o izvršbi je dolžnik pri nepremičninah vpisal zemljiški dolg 2 mio EUR ter vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, kar kaže na to, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v izigravanje in oškodovanje upnika.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik na večih mestih v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo, da sklepa ni mogoče preizkusiti, da je neobrazložen. Ta očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni utemeljen. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerega se ga ne bi moglo preizkusiti, izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, ima razloge, v njem so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni in niso med seboj v nasprotju. Ko v pritožbi navaja, da odločitev nima ustreznih razlogov, da se sodišče ni ustrezno opredelilo, ne gre za očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, temveč za očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče izda predhodno odredbo po prvem odstavku 257. člena ZIZ na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva. To je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe in dolžnik v pritožbi ne navaja, da ga upnik ne bi izpolnil. Drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik je opiral izpolnitev drugega pogoja na tako imenovano domnevano nevarnost iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Po tej določbi se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če je bil plačilni nalog ali sklep o izvršbi izdan na podlagi menice ali čeka. Dolžnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je ugovarjal utemeljenosti zahtevka iz menice iz razloga temeljnega posla in da je s tem že v ugovoru priznal obstoj menice, (-) da je v zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi 9936/09-381 upniku izdal 3 bianco menice, (-) da je upnik sam izpolnil preostale sestavine, potrebne da blanket postane menica, (-) da je bil sklep o izvršbi In 6/2013 z dne 27. 2. 2013 izdan na podlagi listine, ki izpolnjuje pogoje za menico (10. točka obrazložitve). V pritožbi celo priznava, da postopek poteka na podlagi menice z dne 27. 7. 2009 in menične izjave z dne 27. 7. 2009. O izpodbojnosti domneve nevarnosti v literaturi ni dvoma. Domneve ni mogoče ovreči (1). Nevarnost se po zakonu domneva in to na absoluten način, brez pravice dolžnika, da izpodbije domnevo z dokazom o nasprotnem. Domneva je neizpodbojna, absolutna (iuris et de iure) (2). Podobno je v sodni praksi (3). Dolžnik lahko izpodbija le zakonske pogoje za domnevo nevarnosti: (-) da se predlog za zavarovanje ne opira na plačilni nalog in sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, (-) da proti tej odločbi ni bil pravočasno vložen ugovor, (-) da plačilni nalog ali sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi menice (4). Do uvedbe avtomatiziranega izvršilnega postopka z novelo ZIZ-E je moral upnik že predlogu za izvršbo priložiti verodostojno listino, tu menico. Nato je izvršilno sodišče opravilo materialnopravni preizkus, ali predložena verodostojna listina izpolnjuje zakonske pogoje za menico. V nadaljnjem postopku zavarovanja s predhodno odredbo ni bilo mogoče izpodbiti domneve s trditvami, da listina, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, ni menica oziroma, da iz nje ne izhaja menična zaveza dolžnika. Predpostavljalo se je, da presojo teh vprašanj opravi že izvršilno sodišče v preizkusu predloga za izvršbo (5). Od uvedbe avtomatiziranega izvršilnega postopka pa upniku ni treba več prilagati verodostojne listine. Izvršilno sodišče (Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino) izda sklep o izvršbi le na podlagi trditve o obstoju verodostojne listine – menice, ne na podlagi same menice. V tem (posebnem) primeru bi bilo treba dopustiti širšo presojo o tem ali obstaja neizpodbojna domneva o obstoju nevarnosti v smislu 257. člena ZIZ ali pa mora upnik nevarnost izkazati za verjetno (6). V tem omejenem obsegu, ko gre za izvršbo v avtomatiziranem postopku, je treba razumeti stališče Vrhovnega sodišča RS v slednji zadevi, na katero se v pritožbi sklicuje dolžnik. Pri tem ne navaja, da bi bil sklep o izvršbi izdan v avtomatiziranem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani – COVL. Nasprotno, ugotovljeno je že bilo, kar dolžnik ni izpodbijal, da je priznal obstoj menice. Ravno tako ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je fotokopija menice istovetna originalu v izvršilnem spisu, o čemer je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah, o čemer je v spisu uradni zaznamek z dne 28. 4. 2013 (10. točka obrazložitve). Zadeva VSL I Cpg 489/2012, na katero se ravno tako sklicuje dolžnik v pritožbi, ni primerljiva s to zadevo, ker je tam šlo za domnevo nevarnosti na podlagi razširjene domneve pri zanikanju obligacijskega razmerja po noveli ZIZ-I, kar ni primer v tej zadevi, ko je šlo za izvršilni postopek na podlagi priložene menice. Poleg tega gre le za posamezno odločbo. Zato pritožbeni očitek o neenotni sodni praksi in zmotni uporabi materialnega prava ni podan.

Ureditev 258. člena ZIZ po mnenju sodišča druge stopnje ni v nasprotju z 2., 14., 22., 23. 25. in 33. členom Ustavo RS. Zakonsko domnevo narekuje pravna narava in posamezne značilnosti menice kot vrednostnega papirja (ki so izražene v načelih menične pisnosti ali formalnosti, menične inkorporacije, fiksne menične obveznosti, menične strogosti, samostojne obveznosti) in dejstvo, da dolžnik plačilu takšne obveznosti ugovarja (7). Nekatere od kvalificiranih imperfektnih izvršilnih listin, glede na določene okoliščine, ki jih spremljajo v konkretni situaciji, zakon obravnava kot absolutno sposobne za izdajo predhodnih odredb. Izkušnje so pokazale, da že same te okoliščine začetnega značaja v zadostni meri alarmirajo nevarnost pred potencialno, skoraj neizogibno nevarnostjo, ki jo prinašajo, pa bi bilo neprimerno zahtevati od upnika, da poleg njihovega obstoja dokazuje tudi to, da je nevarnost v njegovi konkretni zadevi zares prisotna (8). Sodišče druge stopnje po pojasnjenem ni sledilo podrednemu predlogu dolžnika, da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 258. člena ZIZ. Dolžnik mora že ob izdaji menice upniku računati z olajšanim dokazovanjem za upnika pri pridobitvi predhodne odredbe.

Načelo sorazmernosti, na katerega v pritožbi večkrat opozarja dolžnik, se odraža v 3. členu ZIZ. Zavarovanje terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za zavarovanje. Dolžnik v pritožbi navaja, da je glede prve plombe šlo za postopek Dn 47515/2013, v katerem se je obravnaval predlog za vpis zaznambe vrstnega reda in da je v času izdaje sklepa o predhodni odredbi že bila ta zaznamba pravnomočno dovoljena in vpisana na večini nepremičnin, ki jih je navedel upnik v predlogu ter da na treh nepremičninah ni prišlo do vpisa. S tem pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med strankama bilo nesporno, da je na 40 nepremičninah, ki so bile predmet postopka zavarovanja, pravnomočno vpisana zaznamba pridobitve lastninske pravice in da ni bila vpisana samo pri štirih nepremičninah […] (14. točka obrazložitve). Za teh 40 nepremičnin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da postane v primeru, če se opraviči pridobitev lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu, upnikovo zavarovanje povsem neučinkovito (četrti odstavek 74. člena ZZK-1 in drugi odstavek 73. člena ZZK-1; 15. točka obrazložitve). Upnikova predznamba zastavne pravice bo oziroma je vpisana v vrstnem redu za dolžnikovo zaznambo vrstnega reda za prenos lastninske pravice, zato je imelo vseh 40 nepremičnin, četudi formalno vpisane kot last dolžnika, za upnika v tem postopku zavarovanja praktično enak pomen, kot da niso njegova last. Tudi za nepremičnino, ki v naravi predstavlja G. h. Z., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar dolžnik v pritožbi ne izpodbija, da je podal predlog za izbris zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice in da o predlogu za izbris še ni bilo odločeno, saj sta bila 12. 5. 2013 v teku še dva predhodno začeta zemljiška postopka in preden ne bo pravnomočno odločeno o navedenih dveh postopkih, sodišče ne bo odločalo o predlogu za izbris zaznambe vrstnega reda (14. točka obrazložitve). Povsem na mestu je zaključek sodišča prve stopnje, da tudi v zemljiškoknjižnem postopku velja načelo dispozitivnosti, da lahko dolžnik do odločitve o predlogu za izbris zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice tega tudi umakne oziroma je lahko predlog zavrnjen. Šele, ko bo, če bo, zemljiškoknjižno sodišče pravnomočno izbrisalo zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, bo varovan položaj upnik v smislu, da bo imel s predznambo zastavne pravice na nepremičnini, ki je v naravi G. h. Z., najboljši vrstni red (14. in 15. točka obrazložitve).

Dolžnik na večih mestih v pritožbi navaja: (-) da je predlagal, da se zavarovanje omeji na nepremičnino, ki je v naravi G. h. Z., (-) da če je ustrezno zavarovanje mogoče določiti na drugih sredstvih (ki dolžniku ne omogočajo poslovanja, v primerjavi s tistimi, ki so bila dovoljena), ni razloga, da se ne bi to nemudoma storilo, (-) da sodišče ni dovolilo izvedbe alternativnega zavarovanja na nepremičninah in da bo o tem odločilo kasneje, (-) da je bila odločitev preuranjena, (-) da bi moralo najkasneje ob odločanju o ugovoru, če ne že prej, odločiti o alternativnem zavarovanju, ko je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnika, (-) da zemljiškoknjižno sodišče še ni odločilo o predlogu dolžnika za izbris zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je v naravi G. h. Z. Navedbe niso utemeljene, ker ZIZ ne določa, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o predlogu za omejitev zavarovanja pred odločitvijo o ugovoru dolžnika. Vseeno je iz spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 31. 7. 2013 ugodilo predlogu dolžnika za omejitev zavarovanja s predhodno odredbo tako, da se opravi samo na nepremičnini, ki v naravi predstavlja G. h. Z. (list. št. 162 do 165 spisa).

Ni utemeljena pritožbena navedba dolžnika, da je upnik zamolčal sodišču ključno, da je bil predlog za vknjižbo zemljiškega dolga zavrnjen že pred vložitvijo predloga za zavarovanje. Predlog za zavarovanje je upnik vložil 25. 4. 2013. Kot navaja dolžnik v pritožbi, je bil sklep o zavrnitvi vpisa zemljiškega dolga izdan 25. 4. 2013, torej na isti dan vložitve predloga. Četudi je bil isti dan izdan sklep o zavrnitvi predloga za vknjižbo zemljiškega dolga, ta še ni bil pravnomočen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve). Dolžnik bi se lahko pritožil zoper sklep o zavrnitvi predloga za vpis zemljiškega dolga in dosegel njegovo spremembo tako, da bi prišlo do vpisa. Potem bi bila upnikova predznamba zastavne pravice po predhodni odredbi vpisana za zemljiškim dolgom in ne bi nudila zadostnega zavarovanja terjatve.

Dolžnik v pritožbi tudi ne izpodbija nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da ni ugovarjal, da je na nepremičninah […] vknjižena maksimalna hipoteka v zavarovanje terjatve 80.000,00 EUR v korist upnika Petrol d. d., (-) da ni nasprotoval, da je v zavarovanje terjatve 40.000,00 EUR v korist B. P. vknjižena hipoteka na nepremičninah […], (-) da ni ugovarjal, da je bil 7. 3. 2013 podan še en predlog za vknjižbo zemljiškega dolga v znesku 200.000,00 EUR in da o predlogu ni bilo odločeno (14. točka obrazložitve).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je dolžnik sam, s tem, ko je zaznamoval vrstni red pridobitve lastninske pravice na 40 nepremičninah (glede štirih ni uspel z zaznambo, a je na njih vpisana zaznamba črne gradnje), spravil v položaj, ko visoka vrednost nepremičnin v razmerju z zavarovano terjatvijo ni predstavljala zadostnega varstva upnika (15. točka obrazložitve). Zavarovanje terjatve je bilo v danem trenutku in okoliščinah v potrebnem obsegu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovora dolžnika.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje .

Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspel ( prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ).

Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): V. Rijavec, Civilno-izvršilno pravo, GV Založba Ljubljana 2003, stran 256. Op. št. (2): S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, obči dio, Informator Zagreb 1984, stran 378; enako B. Starović, Komentar Zakona o izvršnem postopku, Intermex Beograd 2007, stran 765. Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 129/2009 - nanj se v pritožbi sklicuje celo dolžnik, sklep VSL I Cp 429/2013, tudi sklep VSL I Ip 5473/2013 - nanj se je sklicevalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (4): Že omenjeni sklep VSL I Ip 5473/2012 - nanj se tudi v pritožbi sklicuje dolžnik, sklep VSL I Cpg 1131/2011, sklep VSL I Cpg 657/2008, sklep VSL II Ip 3525/2007. Op. št. (5): Sklep VSL I Cpg 657/2008, sklep VSL II Ip 3525/2007. Op. št. (6): Sklep III Ips 129/2009. Op. št. (7): Sklep VSL I Cpg 657/2008. Op. št. (8): S. Triva in drugi, že navedeno delo, stran 378.