12/11-1992

O D L O Č B A IN S K L E P

Ustavno sodišče je na pobudi Romana Mlakarja in dr. Anke Gaberšek Stres, obeh iz Ljubljane, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 12/11-1992

o d l o č i l o :

Določba 308. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92) se razveljavi.

Ta odločba ima pravne učinke po prvem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974.

s k l e n i l o :

Postopek za oceno ustavnosti določbe 36. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 44/90) se ustavi.

O b r a z l o ž i t e v

V 308. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je določeno, da se od uveljavitve tega zakona pokojninska doba ne more dokazovati na podlagi izjav prič. Enako je bilo določeno v 36. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pobudnika menita, da ta določba ni v skladu z določbo 14. člena ustave, po kateri vsi državljani Republike Slovenije lahko pod enakimi pogoji uveljavljajo ustavne pravice in pravice iz posameznih zakonov, in z določbo 50. člena ustave, po kateri imajo vsi državljani pravico do socialne varnosti. Po njunem mnenju sporna zakonska določba postavlja državljane v neenakopraven položaj, ker onemogoča dokazovanje pokojninske dobe s pričami.

Ustavno sodišče je na seji dne 21/5-1992 sklenilo, da sprejme pobudi in začne postopek za oceno ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb, da bi ocenilo, ali je prepoved dokazovanja pokojninske dobe z izjavami prič v skladu z ustavnimi načeli pravne in socialne države in določbami o varstvu pravic.

Pokojninska doba je podlaga za pridobitev pokojnine in drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S temi pravicami se zagotavlja socialna varnost. Pravica do socialne varnosti po ustavi spada med človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ustave). Po določbi 22. člena ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pomeni, da zakon, sodnik ali državni organ ne more izločiti nobenega dokaza, ki ga dopuščajo postopkovni zakoni. Enako varstvo pravic pomeni ustavno jamčenje, ki ne sme biti kršeno. Zato tudi niso dopustna kakršnakoli ravnanja ali predpisi, ki bi katerikoli državni organ ovirala pri pravilnem ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. Prepoved uporabe določenih dokazov je v nasprotju z določbo 22. člena ustave. Velja torej splošno pravilo o uporabi norme na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, to pa se ugotavlja z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi, saj bi sicer lahko ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s tem pa bi bila tudi napačno uporabljena norma. Zakonska določba, ki omejuje dokaze pri uveljavljanju ustavnih pravic, je tudi v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave). Iz navedenih razlogov je določba 308. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v neskladju z ustavo, zato jo je ustavno sodišče razveljavilo.

Določba 36. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je prenehala veljati z uveljavitvijo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92), ki je začel veljati 1/4-1992. Po določbi 160. člena ustave odloča ustavno sodišče o skladnosti veljavnih zakonov z ustavo. Le izjemoma presoja zakone, ki so že prenehali veljati, če so za to podani posebni razlogi. V obravnavanem primeru ni takih razlogov, ker je izpodbijani 36. člen po vsebini enak razveljavljenemu 308. členu. Vsi tisti, ki jim je bil zahtevek zavrnjen, bodo lahko ponovno uveljavljali svoj zahtevek, ker dokaz s pričami ni bil dopusten. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ta odločba pravne učinke po prvem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974, kar pomeni, da se razveljavljena določba ne more uporabiti v postopkih, ki do razveljavitve določbe 308. člena niso bili pravnomočno končani.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: Predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.

P r e d s e d n i kdr. Peter Jambrek

Ločeno mnenje k zadevi U-I-20/92

Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega 308. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ustavno sodišče po mojem mnenju naj ne bi sprejelo, ker ta določba ne prepoveduje uporabe določenih dokazov v nasprotju z določbo 2. in 22. čl. ustave, pač pa le preprečuje, da bi izjava prič mogla biti brez drugih dokazov samostojna podlaga za dokazovanje pokojninske dobe. Določbo 308. čl. pokojninskega zakona je potrebno razlagati v kontekstu pravic, ki izhajajo iz pokojninskega zakona. Pravica do pokojnine je premoženjska pravica, ki temelji na obveznosti zavarovanca plačevati prispevke in drugič, na vzajemnosti in solidarnosti med udeleženci zavarovanja. Za uveljavljanje pokojninske dobe morajo torej obstajati listinski dokazi ter podatki v uradnih evidencah o zavarovanju. Skoraj pol stoletja mirnega razvoja države je predpostavka, da morajo biti evidence zavarovancev na pravno pravilen način urejene in da ne more biti oseb, ki bi bile dejansko v delovnem razmerju ali kakšnem drugem razmerju, ki je podlaga za uveljavitev pokojninske dobe, ne da bi bila ta ustrezno registrirana. Določba 308. čl. torej izhaja iz predpostavke, da je mogoče pokojninsko dobo uveljaviti le, če obstajajo ustrezni listinski in drugi dokazi. Med temi drugimi dokazi že po splošnih pravilih ZUP o dokazovanju ni mogoče izključiti tudi izjavo prič, vendar pa izjava prič ne more biti samostojni in edini dokaz za ugotavljanje in dokazovanje pokojninske dobe. V dokaznem postopku je po splošnem pravilu o dokazovanju po ZUP kot dokaz možno uporabiti vse, kar lahko služi k razjasnitvi stanja stvari. Vendar pa je dokaze možno, glede na konkretno dejansko stanje, razvrščati po dokazni moči tako, da nekateri dokazi pri uveljavljanju določenih pravic glede na naravo stvari tako rekoč ne prihajajo v poštev. Tako je npr. med dokaznimi sredstvi v 182. čl. ZUP kot dokaz predvidena tudi izjava stranke, ki pa jo je mogoče uporabiti le, če za ugotovitev nekega dejstva ni neposrednega dokaza ali pa ga ni mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazil. Po določbi 308. čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa se ne dopušča uporaba izjav prič kot samostojnih dokazov, ker izhaja iz predpostavke, da mora pokojninska doba biti razvidna iz ustreznih evidenc oz. iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te podatke pa zagotavljajo v skladu z zakonom organizacije, delodajalci, zavarovanci iz 11., 12., 13., 16. in 24. čl. tega zakona ter Republiški zavod za zaposlovanje, Ministrstvo za pravosodje in upravo, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne uprave za družbene prihodke.

Zakon izhaja iz predpostavke, da v vseh omenjenih evidencah in pri vseh omenjenih organih in organizacijah morajo biti o posameznem zavarovancu ustrezni podatki oz. listinski dokazi, ki so temelj za uveljavljanje pokojninske dobe. Pri tem je potrebno upoštevati, da zakon o splošnem upravnem postopku v poglavju o dokazovanju, in to v splošnih določbah, v 159. čl. določa, da se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oz. mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. V 160. čl. pa je določeno: Ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o stvari.

Iz navedenih določb lahko zaključimo, da je po načelu primarnosti posebnega postopka, ki ga v tem primeru predstavlja 308. čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v odnosu do določb ZUP, že z omenjenim 308. čl. dokazovanje pokojninske dobe na podlagi izjav prič neprimerno za ugotavljanje tega stanja in tudi ne ustreza pokojninskemu postopku kot edini samostojni dokaz za uveljavitev pokojninske dobe. S tako določbe niso prizadete ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj je vsem zavarovancem s tako določbo zagotovljeno enako varstvo. Prav tako pa tudi niso prizadeta načela ustave o pravni in socialni državi. Nasprotno, pravna in socialna država mora izhajati iz dejstev, ki so dokazljiva in iz pravic, ki izhajajo iz prispevka vsakega posameznika za njihovo kasnejše materialno uveljavljanje. Če torej stranka ne more predložiti nobenega drugega dokaza kot samo izjavo priče za dokazovanje pokojninske dobe, je to zakonski razlog za zavrnitev zahtevka. Zakon terja za priznanje tovrstnih pravic močnejše dokazno sredstvo, oz. poleg prič še druga dokazna sredstva.

Poleg tega pa izražam tudi svoj pomislek glede pravnih učinkov, ki naj bi jih imela odloča Ustavnega sodišča na podlagi 414. čl.

Ustave iz leta 1974. Upoštevati je namreč potrebno, da je večina postopkov bila končana s pravnomočno sodno odločbo pred sodišči združenega dela in ne s pravnomočno upravno odločbo, ker je pokojninski postopek do sprejema novega zakona v letu 1992 temeljil na posebnem samoupravnem postopku, ki ga je na podlagi zakona določila pokojninska skupnost, sodno varstvo pa ni bilo zagotovljeno v upravnem sporu, pač pa pred sodiščem Združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji in pred Sodiščem združenega dela Republike Slovenije.

To pa pomeni, da v obravnavanih primerih gre za pravnomočne sodne odločbe in da je treba vprašanje pravnomočnosti obravnavati v kontekstu sodne in ne upravne pravnomočnosti, čimer predpostavljam, da je podan res iudicata učinek teh odločb in da bi bilo mogoče te akte kasirati samo na podlagi 415. čl. Ustave iz leta 1974. Odločitev Ustavnega sodišča o pravnih učinkih njegove odločbe po 1. odst. 414. čl. Ustave bo povzročila neenakost med tistimi, ki jim je bil njihov zahtevek že zavrnjen, in tistimi, ki eventualno uveljavljajo svoje pravice v odprtem postopku, oz. še sploh teh pravic niso uveljavljali.

Sodnikdr. Tone Jerovšek